Objavljamo tretji del potopisa po Peloponezu, ki ga je napisal Jaroslav Skrušný. Prvi del lahko preberete tu, drugega pa tu. Naslednji teden sledi nov, zadnji del.
Četrti dan, sobota, 14. maja
Zjutraj sprehod po Navplionu, ki se še ni scela prebudil, ulice so prazne, le iz redkih kavarnic zadiši po kavi, trgovci se krmežljavih oči začudeno ozirajo po prezgodnjih obiskovalcih, zato pa povsod vladata red in čistoča, iz klasicističnih meščanskih hiš, ulic in trgov, zidanih iz klesanega kamna, celo iz nekdanje džamije, spremenjene v muzej, veje nekakšno zadržano dostojanstvo, kot da je mestece v svoji kolektivni podzavesti ohranilo spomin na slavne dni, ko se je ponašalo s častitljivim statusom prestolnice novo nastale države.
Še naprej se sučemo po Argolidi, na vzhodni strani Peloponeza, pot nas po slabi uri vožnje pripelje v antično mesto, ki je pokrajini dalo ime in je še danes njena prestolnica – Argos. Njega dni pomembna polis, ki je dolgo skušala obdržati nevtralen položaj v času peloponeških vojn, zlasti med bližnjo Sparto in Atenami, je od spomenikov svoje slavne preteklosti ohranila predvsem v skalo vsekano gledališče, ki je bilo v klasični dobi daleč največje na Peloponezu (sprejelo je lahko nad 20.000 gledalcev). Iz grških časov se je ohranilo nekaj reprezentančnih kamnitih sedežev v prvih vrstah, namenjenih mestnim odličnikom in svečenikom, rimska doba je za seboj pustila nekaj ostankov opečnatih zidov proskenija in stranskih kril amfiteatra.
Iz Argolide se preselimo v Lakonijo (Lakedaimon), v hribovito krajino okrog Šparte, in s ceste že od daleč zagledamo po strmem pobočju gore Tajget (Taygetos) raztresene ruševine kamnitih zidov in kupolaste strehe pravoslavnih cerkvic – ostanke mesta Mistra (Mystras), sedeža nekdanjega bizantinskega despotstva Morea, ki je cvetelo v 14. in 15. stoletju, dokler ni leta 1460 padlo v roke Otomanskemu cesarstvu. Zadnji despot v Mistri je bil Konstantin XI. Paleolog, kasnejši bizantinski cesar. Po osmanskem zavzetju se je mesto počasi izpraznilo, sedež turške upravne enote se je preselil v bližnjo Šparto, danes med redkimi ruševinami nekdanje pokrajinske prestolnice vztrajajo le še despotova palača (ki jo počasi in marljivo obnavljajo) in nekaj majhnih, sramežljivo vase zgrbljenih, a kljub temu imenitnih bizantinskih cerkva z dokaj dobro ohranjenimi poznosrednjeveškimi freskami. Med pravoslavnimi hrami je edina še delujoča cerkev Sv. Pantanassije (ženska oblika izraza pantokrator) z ženskim samostanom, zelo lepo ohranjena pa je tudi nekdanja metropolija.
Doživim manjši civilizacijski šok, pravcati kulturni trk, saj na mah preskočimo poldrugo tisočletje zgodovine: iz mediteransko sončne, na vse vetrove odprte, pluralistične, poganske, senzualne, lepoti golega človeškega telesa zapisane antične Helade zdrsnemo v polmračni svet bizantinskih obokov, utesnjujočih ikonostasov s pozlačenimi in od voščenk potemnelimi ikonami, ki v venomer enakih, strogo kanoniziranih držah in ikonografsko predpisanih oblačilih prikazujejo asketsko spotegnjene podobe poduhovljenih obrazov in ortodoksnih postav Boga očeta, Kristusa pantokratorja, Matere božje in strumne vojske pravoslavnih svetnikov. En občutek in eno spoznanje pa ne glede na velikansko časovno in kulturno razdaljo in razliko ostajata enaka: tudi tu, sredi gozdnatega pobočja hribovite Lakonije raztreseni in kot ptičja gnezda med zelenjem pritajeni, so sveti hrami grškega pravoslavja s kupolastimi opečnatimi strehami in kamnitimi zidovi dandanes ostali brez primarne namembnosti, brez temeljne religiozne funkcije, na neki način podobno izpraznjeni kot stebrišča Ateninih templjev na prepišni in od sonca prežarjeni Akropoli, obiskovalcu se ponujajo le v svoji »drugotni«, sekularizirani, zgodovinski spomin drameči in estetsko ugodje vzbujajoči razsežnosti.
Kot nalašč – da bi prehodi ne bili preostri in razlike ne predrastične – se v okrilje antične Helade vrnemo v Šparti, nekdanji strogoredni tekmici uživaških Aten in prestolnici Lakedemoncev. Vsej svoji slavni vojaški zgodovini in zmagoslavni gloriji navkljub današnja Šparta hrani le malo snovnih spominov in spomenikov na svojo junaško preteklost: na robu sodobnega mesta se za zarjavelo in skrivljeno kovinsko ograjo – ob kateri radi posedajo, spijo in se hranijo okoliški cigani, ki za seboj puščajo na kupe vsakršne nesnage – tiči zanikrn parkec z nepokošeno travo in kupi smeti, med katerimi se skrivajo borni ostanki nekdanjega Artemidinega svetišča. Zato pa je pot od ruševin templja navkreber proti akropoli toliko prijetnejša: steza se vije skozi gost oljčni gaj stoletja starih dreves z orjaškimi, na vse mogoče strani in načine skrivenčenimi debli in razvejanimi košatimi krošnjami. Starodavni oljčni nasad v domišljiji nadomesti stebrišča peristilov in propilej, šelestenje srebrnkastih listov in igra svetlobe in senc ob najvišji uri tega sončnega poznopomladnega dne ustvarjajo rahlo svečano vzdušje nekega pradavnega, skrivnostnega, nikoli povsem zamrlega obreda, ki v teh krajih – na tleh rojstva filozofije kot veselja nad védenjem – kajpak ne more biti drugega kot radostna hvalnica žitju in bitju, begoten šepet pritrjevanja obstoju, slavospev in zahvala za navzočnost vsega, kar je. Z vrha akropolske vzpetine se iz oljčnega templja odpira pogled na ostanke gledališča v podnožju, daleč za njim se proti obzorju širi sodobno špartansko mesto. In ko se vrnemo vanj, nas sprejmeta profani trušč in direndaj na mestnem stadionu, kjer se ima popoldne odigrati lokalni nogometni derbi; okrog in okrog stadiona so nanizani kioski in prodajalnice s hitro hrano in pijačo, od marsikje se vije dim in ščemi vonj z žara, na katerem se vrtita tu kozliček, tam jagenjček, iz zvočnikov oglušujoče buči sodobna narodnozabavna glasba v ritmu sirtakija z anglo-ameriškimi primesmi, na prodaj je vsakršna sejmarska krama bleščečih barv in dvomljive kakovosti. In nad vsem tem potrošniško uživaškim vrvežem in kakofončnim vriščem in bliščem se na visokem kamnitem podstavku pod nebo nemo in ponosno dviguje bronasti kip s ščitom, čelado in mečem opravljenega velikega špartanskega vojskovodje Leonide, ki se je v bitki pri Termopilah (leta 480 pr. n. št.) s svojimi tristotimi pogumnimi vojaki postavil po robu desetkrat premočni perzijski vojski in za skupno grško stvar žrtvoval sebe in svojo hrabro lakedemonsko četo.
Popoldne se sprehodim po središču mesta; poiščem si senčnato teraso na glavnem trgu Sv. Jurija (Plateia hagios Georgios), si naročim pivce in se počutim kot v katerem koli evropskem mestecu na sobotno popoldne: nogometna tekma je že mimo, zvočniki so utihnili, ljudje se lenobno sprehajajo po ulicah in trgih, si ogledujejo izložbe, se igrajo z otroki v parkih, ližejo sladoled, se pogovarjajo po mobilnih telefonih, posedajo na kavarniških terasah. Ne bi mogel reči, da mi današnja Grčija – tudi tu, v provinci, sredi Lakonije, v centru podeželskega mesta – daje vtis hudo ranjene, težje poškodovane dežele, kaj šele države na robu kolapsa; pa okrog mene ne postopajo imenitniki iz premožnega sloja, tovarnarji, bankirji ali politiki, ne, sproščeno špancirajo preprosti meščani srednjega sloja, neženirano se vdajajo skromnim, a najbrž zadovoljivim užitkom za konec tedna, na njihovih izrazih, hoji in drži ni videti zaskrbljenosti, potrtosti ali, bog ne daj, depresije. Dolgo zgodovino imajo za seboj Heleni, marsikatero bridko preizkušnjo so prestali, ne bo jih zlepa pobralo, kos bodo bržčas tudi računarski in mešetarski pameti Evropske unije in mednarodnih finančnih skladov, prezgodaj jim nekatere pregrete levičarske glave (tudi v našem tisku) pozvanjajo z navčkom.
Vsake toliko mi Jan po SMS sporoči trenutni rezultat na tekmah španske lige Granada – Barcelona in Deportivo – Real Madrid. Tekmi odločata o španskem državnem prvaku; če hoče Barça obraniti lanski naslov, nujno potrebuje zmago, zakaj Real v Coruñi že po nekaj minutah vodi z 0 : 2. Razplete se po mojih željah, Barça zmaga z 0 : 3, prvenstvo je dobljeno; do ušes se mi smeje, ko mi mora zvečer v hotelu Miloš – zagrizen navijač galaktikov iz Madrida – skrušeno seči v roko in mi čestitati za ponovni katalonski triumf.