Objavljamo četrti (in zadnji) del potopisa po Peloponezu, ki ga je napisal Jaroslav Skrušný. Prvi del lahko preberete tu, drugega tu, tretjega pa tu.
Peti dan, nedelja, 15. maja
Iz Lakonije nas pot vodi skozi Arkadijo – divjo, gorato in gozdnato pokrajino (živo nasprotje predstav o prijazni, mili, bukolični deželi brhkih pastiric in postavnih pastirjev, širnih zelenih pašnikov s čredami pohlevno pasoče se govedi in drobnice, kakršne sta nam iz izročila klasične in helenistične – še posebej rimske – poezije v naš novoveški čas posredovali renesansa in zatem še romantika), kjer po goličavah in poljih med gozdnimi zaplatami kraljujejo oljke in ciprese, tu in tam je videti tudi kakšno leho z nasadi Dionizovih trsov. Nedaleč od zahodne peloponeške obale se v spokojni dolini med borovci in oljkami – prestopili smo na ozemlje Elizije – skrivajo ostanki nekdanje Olimpije, prizorišča športnih bojev, med katerimi so celo najbolj bojaželjna helenska plemena in države odložila orožje; začetek olimpijskih iger sega v daljno leto 775 pr. n. št., ukinil jih je šele rimski cesar Teodozij leta 396 po Kristusu. Ker je šlo za velikanski, velepomemben panhelenski dogodek – poleg olimpijske družine bogov in jezika so bile igre edina skupna ustanova razdrobljenih in večno sprtih grških državic –, na katerega so svoje športne, politične in verske delegacije pošiljali vsi polisi, so ob športnih tekmovališčih, gymnazijih, vadbenih prostorih, kopališčih, stoah in stadionih zrasli še številni spremljajoči objekti, še posebej obredni prostori z osrednjim svetiščem boga Zeusa na čelu. Med številnimi, nekaterimi sorazmerno dobro ohranjenimi ostanki peristilov, propilej, templjev (Herinega, Filipeona, posvečenega makedonskemu kralju Filipu II.), stoe, vodnjaka (rimskega Nympheona Heroda Atika), gledališča, stadiona, ki večinoma datirajo iz poznega helenizma, so še posebej zanimive ruševine nekdanje Fidijeve delavnice, v kateri je mojster izklesal svojega orjaškega Zeusa in od koder so mogočno, več ton težko statuo neposredno prestavili v nekaj metrov oddaljeni tempelj. (Kip je že v antiki izginil neznano kam, so si ga pa za model vzeli kasnejši zgodnjebizantinski slikarji, ko so upodabljali Kristusa Pantokratorja.)
V sklop olimpijskega parka sodi tudi arheološki muzej, ki hrani nekatere izjemne artefakte iz zgodovine Olimpije, med drugimi ostanke obeh timpanov z Zeusovega templja (s prizori spopadov s kentavri, ki so prišli ugrabit ženske na Pelopsovo poroko), Praksitelovega Hermesa, kip boginje Niké, Zeusa z Ganimedom, nekaj metop z Zeusovega svetišča (z motivi iz Heraklejeve epopeje). Večji del spomeniške plastike, poslikane keramike in drugih umetnostnih zakladov grške antike pa je tako ali tako – žal (ali k sreči?) – razpršen po muzejih zahodnih držav, predvsem Anglije, Francije in Nemčije. Mogoče so tam res bolj na varnem in dostopni širšemu krogu obiskovalcev, a sam jih veliko raje gledam in pristneje doživljam v njihovem naravnem, geografskem in historičnem zaledju. Nemara prav zato, ker šele in situ najbolj avtentično pričajo o strašni rani in izgubi, ki sta ju čas in zgodovinski razvoj pustila na našem kolektivnem kulturnem izročilu in spominu.
Šesti dan, ponedeljek, 16. maja
Cesta se ovinkasto vzpenja med vse višje arkadijsko hribovje, namenjeni smo v odročno, 1.100 metrov nad morjem ležeče in v gorski zajedi pritajeno Apolonovo svetišče pri vasi Bassae na severozahodu Peloponeza. Spotoma se zaustavimo v prijazni gorski vasici Andritsini in si v senci mogočne stoletne platane na glavnem trgu privoščimo jutranjo kavo – ali si s čim krepkejšim privežemo dušo in umirimo želodec po serpentinasti vožnji navkreber –, sedeč med domačimi očanci, ki že navsezgodaj posedajo pred kavarno in živahno debatirajo.
Tempelj iz druge polovice 5. stoletja pred našim štetjem je posvečen bogu Apolonu Epikourosu (pomagalcu), zgradil naj bi ga Itkinos, arhitekt, ki je zasnoval tudi Partenon na atenski akropoli in Hefajstovo svetišče spodaj v mestu. Svetišče se odlikuje po neobičajni kombinaciji stebrnih stilov: zunanje stebrišče je narejeno iz masivnih dorskih stebrov, notranji naos oklepajo vitkejši jonski stebri, v samem središču pa je stal steber s korintskim kapitelom, kar je precejšnja izjema v arhitekturni zapuščini klasične dobe. Samotna lega daleč od človeških prebivališč in vojaških pohodov je tempelj obvarovala pred ujmami zgodovine in gradbenih plenitev (v bližini ni bilo nobenega naselja, kamor bi si ljudje odnašali »svete« kamne za gradnjo svojih posvetnih bivališč), so si pa seveda s kiparskim okrasjem lepo postregli britanski arheologi iz devetnajstega stoletja in večino metop in plošč s friza odnesli v svoje domače muzeje), zato je sorazmerno dobro ohranjen; pred erozijskimi vplivi vremenskih muhavosti pa ga že nekaj desetletij varuje mogočna šotorska ponjava, razpeta čez čvrsto jekleno ogrodje, da je vse skupaj od daleč videti kot cirkuški šotor. Na neki način ta sodobna »cirkuška« zaščita spomeniku tudi škodi, saj ga trga iz konteksta naravne gorske krajine, v katero so ga stari premišljeno umestili, po drugi strani pa gledalcu onemogoča pogled iz razdalje (saj so šotorske stranica razpete tik on peristilu), ki šele dopušča pravšnjo percepcijo in celovito dojetje arhitekturne umetnine.
Iz posvečene samotne gorske vrtače, kamor se je bil potajil hram v čast boga poezije, sonca in lepote, se spustimo nazaj do posvetne morske obale v bližini Olimpije, si omočimo noge v več kot osvežujoče hladnem Jonskem morju in si za povrh privoščimo še odmerek novodobnih pomagal k večjemu telesnemu ugodju in duhovni potešenosti (beri: pod platneno streho laičnega hramčka – koder pa vendar sam bog moli roko ven, kakor se reče v kleni slovenščini – popijemo kavico, kozarček ouza ali pomarančnega soka, poližemo sladoled ali, še raje, zvrnemo vrček ali dva mrzlega mythosa).
Sedmi dan, torek, 17. maja
Čez moderno zasnovan in elegantno speljan viseči most pri Patrasu zapustimo Peloponez in se preselimo v Ahajo, najjužnejši celinski del Grčije. V živahnem pristaniškem mestu se zaustavimo za kratek ogled novozgrajene cerkve Sv. Andreja, potem pa pot ob obali nadaljujemo do ljubkega ribiškega mesteca, skritega v zalivčku za mogočnim trdnjavskim obzidjem, Naupaktosa, bolj znanega pod latinskim imenom Lepant, kjer je združeno krščansko ladjevje pod vodstvom Juana Avstrijskega leta 1571 uničujoče razbilo turško pomorsko armado. Ker se je bil bitke udeležil tudi Miguel de Cervantes, so mu današnji Lepantčani pod mestnim obzidjem postavili spomenik, ki razen donkihotske postave prav nič ne spominja na velikega pisca, saj mahajoč z dvignjeno desnico bržčas zanosno kliče kristjane na sveti boj (ali pa jih, narobe, svari pred pogubnostjo vojskovanja?).
Popoldne prispemo na sklepno točko potovanja po sledovih antične Helade, v Apolonovo preročišče v Delfih v naročju Parnaškega pogorja. Počasi se po »sveti poti« mimo razvalin nekdanjih propilej, mestnih zakladnic, kjer so hranili darove posameznih polisov, povzpnemo do osrednjega templja, kjer je s skrivnostnimi magičnimi izparinami iz podzemnega sveta omamljena in božansko navdahnjena Pitija v spremstvu in ob interpretativni pomoči tamkajšnjih svečenikov dvoumno in zagonetno odgovarjala na ključna življenjska vprašanja in napovedovala usodo zvedavim posameznikom, za moč in oblast zainteresiranim vladarjem, avantur željnim junakom, naključnim popotnikom in zaskrbljenim ljudstvom. Šestero obglavljenih dorskih stebrov je vse, kar je ostalo od nekdanjega svetega domovanja »popka sveta« (ki izklesan iz kamna in bogato ornamentiran počiva v bližnjem arheološkem muzeju), kjer se je po mistično posredovanem božjem nareku – v govorici skrivnih znamenj, simbolov, metafor in, zakaj ne, poezije – odločala usoda človeških smrtnikov in neminljivih kraljestev. Danes o človekovi usodi ne odloča nobeno sveto preročišče več, v dobrem poltretjem tisočletju je človek počasi, a zanesljivo vso moč iz območja božje ingerence prevzel v svoje roke, spremenil svetišča v ruševine, svoje edino tusvetno življenje povsem prizemljil, pozabil na višji zakon, izpisan na nebesnem firmamentu ali v metaforični govorici plemenitih stavb sakralne arhitekture, in iz nekdanjih dionizijskih obrednih svečanosti naredil sejmarske spektakle za samoslepilni hipni užitek in večno pozabo.
Potovanje je na neki način res končano, se odpira kakšna nova pot …?
Osmi dan, sreda, 18. maja
Zadnji dan se med povratkom v Atiko in vožnjo na atensko letališče spotoma zaustavimo še v samostanskem kompleksu Blaženega Luke (Osios Lukas), čudovito ohranjenem bizantinskem svetišču iz 10. stoletja našega štetja, kjer še enkrat lahko okušamo velikansko kulturno in duhovno razliko med demokratičnim izročilom poganske antike in njene bivanjske razpetosti med apolinično sončno svetlobo in temnim dionizičnim opojem ter, na drugi strani, despotsko strogostjo in enoumnim mišljenjskim kánonom bizantinskega pravoslavja. Sam bom, bogme, zmeraj dal prednost od sonca obsijanim ostankom kamnitih stebrišč sredi oljčnih gajev in pomarančnih nasadov, opojnim vonjavam sredozemskih dišavnic, srebrnkastim odbleskom mesečine na nakodrani morski gladini, dražljivim napevom Apolonove lire, žlahtni kapljici iz Dionizovega trsa.
