Romanesknemu prvencu Dušana Šarotarja Potapljanje na dah iz leta 1999 smo lahko kot očitek upravičeno navajali junakov individualizem in odtujenost junaka ter celotne zgodbe skoraj vsakršnemu družbenemu kontekstu in prav s tega vidika je Biljard v Dobrayu korak naprej – in še dlje.
Privlačno in pogostoma faktografsko natančno izrisana skica odločilnih mesecev leta 1945 v obrobnem slovenskem varašu Murski Soboti ima mnoge razloge za to, da se dobro zapiše med bralci in morda je z naštevanjem razlogov za to smiselno začeti pri Šarotarjevih jezikovnih veščinah, ki mu omogočajo, da se suvereno in avtorsko avtentično giblje po svojih velikih literarnih temah: morju, ravnini, vetru, tišini in seveda skrivnosti.
Čeprav je ostanek nekoč mogočnega morja Tetis z dna današnje Panonske nižine odtekel pred petimi milijoni let, kot da še danes med njegovimi valovi pozvanjajo vetrovi ter je »ravninski človek« morska prikazen, se zdi ob branju besedil Dušana Šarotarja, naj bo to poezija ali najnovejši roman. Njegova literarna govorica je zvezana prav s to arhetipsko, nekoliko abstraktno predstavo davno presahlega morja, kar se je povsem jasno kazalo v prvencu (tudi v nekaterih kratkih zgodbah iz zbirke Mrtvi kot), kjer so bili osrednji motiv in dogajalni kraji obmorski prostori, nekakšen leitmotiv pa črta, ki na horizontu deli dve ravnini, morje od neba. Na podlagi tega je bilo mogoče slutiti – in se je tudi potrdil z obema pesniškima zbirkama, Občutku za veter in Krajini v molu – prihajajoči obrat k pokrajini avtorjevega porekla, kjer izvorna fascinacija s črto, ki ločuje dve ravnini, še naprej ostaja, a tokrat horizont zamejuje nebo od zemlje. Za ubesedovanje tega sveta in izkustva, ki iz njega izhaja, si je Šarotar že v izhodišču »izbral« specifičen literarni jezik, ki meji na pesniško govorico in pušča s svojimi poetičnimi toni na pripovedih močan pečat.
V Biljardu se zdi, kot da Šarotar komajda brzda tisti del jezika, s katerega se usiplje poezija – na poetičen način vzvalovljeni in razmehčani pripovedni momenti ne manjkajo niti v enem samem poglavju. Še več. Nekateri stavki so povzeti in do določene mere modificirani verzi iz njegovih pesmi, npr. na mestu, ko se pojavi za Šarotarja značilen predmet upovedovanja – skrivnost (187): »A včasih se je komu le zareklo, potem ko je že davno padla noč in so že zaigrali med mizami cigani ter so bile glave spet prazne in tihe, kot bi se v njih počasi naselilo, oglašalo nežno šepetanje. Takrat so morebiti tisti, ki so bili tukaj že dolgo, pomislili, da je še nekje skrivnost.« Podobno zastavljen, mistično vzdušje in spoznanje priklicujoč je stavek iz ene od pesmi v Občutku za veter (44): »Le včasih se še komu zareče, da je videl, kako se reka zaustavlja /…/ Tisti, ki so bili kdaj priče tej lepoti, vedo, da morajo o tem molčati.«Jezik, s kakršnim »upravlja« Šarotar, zbuja vtis, da bi bila proza raje poezija (in morda to ni – enostavno zato, ker želi avtor povedati kompleksno zgodbo); sama lirična govorica pa za pripoved ni nekaj motečega, prej nasprotno, saj avtorju omogoča izvrstne atmosferske opise. Kot zbirko Občutek za veter spremljajo v poezijo odlično vživete fotografije Jožeta Suhadolnika, bi tudi za način, kako Šarotar postopa s predmetom upovedovanja, lahko rekli, da je v njem nekaj, kar zmore prikazati ne le podobe predmetov, temveč tudi atmosfero, ki te predmete in pojave obdaja; nekako tako kot kakovostna črno-bela fotografija. Pripoved gradi s pozornim merjenjem predmetnega sveta, sploh pa vzdušij ter notranjih stanj in čustvenih vzgibov, tempo pa je pri tem umirjen. Šarotar tako iz toposa sodobne literature izstopa kot avtor, ki uvaja nekoliko drugačno, morda celo anahrono govorico, za razliko od mnogih k veliki hitrosti, bežnemu opisovanju pojavov in (seveda nenamenski in načrtni) površinskosti naravnanih sodobnih piscev, katerih poetika se tudi bolj sklada s siceršnjo duhovno sliko sveta.
Druga razpoznavna lastnost Šarotarjeve pisave prihaja iz motivnega polja, kjer že od zbirke Mrtvi kot iz leta 2002»vztraja« motiv »samotne figure, zazrte v daljavo« (če od tukaj naprej svobodno interpretiram sintagmo Igorja Divjaka), proti črti obzorja. Da se pejsaž ravnine ponavlja, konec koncev niti ni nenavadno; zemeljska ravnica je po svojem videzu (kakršno jo vidi v daljavo zazrta figura) skorajda usodno podobna od vetra nagubani morski površini. Ne le da Šarotar o ravnini in morju piše, črpajoč iz istega besednega arzenala, se v Biljardu prepletata tudi na ravni vsebine. Na balkonu hotela Dobray se eden od osrednjih likov, madžarski admiral Sárdy, po ravnici razgleduje (62) »s pomola po temnem, blatnem morju«, medtem ko na konec vojne čakajoča poražena vojska v svojem obupu in početju še najbolj spominja na ladijsko posadko, polno naveličanih in po kopnem kopnečih mornarjev; nebrzdano kot mornarji pijejo žganjico, letargija, ki narašča v obup, pa se meša s promiskuiteto, prav tako značilno za pomorščake. Morje in ravnina se tako ponovno srečata, ravninska kotanja je spet napolnjena s predstavo morja, črta horizonta ustvarja iluzijo morske ravnine, osvobodilna vojska prihaja kot bojna ladijska flota in vojaki-mornarji v hotelu Dobray sredi okupirane Sóbote takole čakajo prihod Rdeče armade (55): »Ladja, ujeta sredi ravnice, se je potapljala, zdaj ni bilo več pričakovati odrešilnega vetra, ki bi lahko pognal jadra iz mrtvila, to so vedno bolj vedeli vsi, ki so le še nemo in brezizrazno nazdravljali sami sebi. Palinka, ki jo je točil hotelir Laci, je bila za mornarje zadnje upanje. Pili so in se držali povelja kapitana, ki je nekje zgoraj, nad njihovimi praznimi glavami, prav tako negibno ležal na svoji ženski.« Ni težko ugotoviti, da Šarotarja kot avtorja ves čas »obseda« oz. nagovarja predstava prav določene pokrajine, ki zadobiva v njegovem literarnem ustvarjanju dve pojavni obliki; lahko bi celo rekli, da Šarotar ravninski pokrajini vseskozi piše literarno posvetilo. Takle programski stavek lahko najdemo v zbirki Občutek za veter (64): »Vedno bom le šepetal kot ravnina, ki ni ne morje ne zemlja, in ki raste v meni.«
Ker je termin magični realizem zvezan z literaturo koloniziranih dežel, najpogosteje in najbolj značilno z latinskoameriškimi, seveda o čem podobnem ne moremo govoriti v slovenski literaturi, vseeno pa k močno prilagojeni različici z magičnim realizmom »napojenega« pisanja, kakršno naj bi uspevalo na slovenskem, uvrščamo dela nekaterih avtorjev, kot so Vlado Žabot, Marjan Tomšič in Feri Lainšček. Zdi se, da z novim romanom tudi Dušan Šarotar stopa med avtorje, ki svoje pripovedi tkejo iz poetike primerljive z magičnim realizmom. Temu izhodiščno ustreza ruralni prostor dogajanja, kamor kot protagonistka stopa na več mestih invocirana skrivnost, ki nastopa kot nekakšno gonilo iz ozadja, skupaj s slutnjami, ki jih doživljajo liki. Zlovešče, prvinske, morda mitske sile, ki jih liki bodisi čutijo ali pa jih s stopnjevanjem pripovedi, nejasnostjo in namerno dvoumnostjo v zavest bralca prikliče pripovedovalec, skrbijo za pogoste vtise grozljivosti ali še bolje morbidnih morastih sanj; osrednjega dogajalnega dne tako nad Soboto kot neidentificirano znamenje visi (najbrž kot simbol višjega sveta) (39) kurje oko, ki negibno zre na varaš: »Bilo je ostro in sijalo je kot neznan nebesni pojav. Čutiti je bilo njegovo prisotnost, njegovo skrivnostno privlačnost in moč, da je posrkalo vse, kar se je ujelo v njegov pogled.« Nekateri dogodki in njih vtisi so še najbližje nadrealnim pojavom, ki učinkujejo sanjsko ter so nabiti s simbolnimi in morda alegoričnimi pomeni. Tako npr. učinkuje eden ključnih prizorov romana, ko sredi soboškega trga v zgodnjem jutru iz klavnice zbežijo konji, kot prikazni, ki so povod za usodno navzkrižno streljanje med madžarskimi okupatorji in dospelimi vojaki rdeče armade. Tem elementom bodisi magičnega ali nadrealnega je kot po kroju ulit dogajalni prostor – Prekmurje, gotovo najbolj mistična, poetična in arhetipska slovenska pokrajina, nasploh pogost dogajalni prostor slovenskega romana.
Kot že omenjeno je Šarotar v novem romanu v zgodbo pripeljal socialno okolje in realna zgodovinska dejstva (Židje v Prekmurju, pokrajina v času madžarske okupacije, konec svetovne morije in prihod novega družbenega »reda«), ki so izhodišče za večplastno pripoved, v grobem razdeljeno na tri dele, ki so zamejeni vsak s svojim naslovom. Troje zgodb osvetljuje zgodbo skozi oči raznolikih likov: pričakovanje prihoda osvobodilne armade v Sóboto iz prvega dela dopolnjuje druga zgodba, ki retrogradno vpelje čustveno močno pripoved o trinajstletnici, skupaj z njenim doživetjem deportacije Judov iz Prekmurja. V tretjem delu naslovljenem Stalinove orgle (ruski raketometi »katjuše«, katerih zvoki kot znanilci spremembe odzvanjajo nad ravnico) se pogled usmeri na prihodnost in pokaže na hitre družbene spremembe, ki jih prinese »osvoboditev«, ki pomeni med drugim asimilacijo preostalih prekmurskih Judov ter razlastninjenje meščanstva. Kljub temu da liki stojijo na stičišču zgodovinskih tokov ter se njihove zgodbe odvijajo sredi vrelca ideološkega boja (konec vojne ob srečanju nacionalizma s socializmom, ki mu za vrat diha kapitalizem), je Šarotar veliko peveč spreten pisec, da bi like zgradil zgolj na podlagi njihovih pripadnosti socialnim okoliščinam ali celo ideologijam, pač pa so naslikani (naj bo to še tako zguljena ugotovitev) kot posamezniki, ujeti sredi velikih zgodb, brez da bi na zunanje dogodke lahko kakorkoli vplivali, medtem ko ti odločilno vplivajo na njih. Šarotar junakov ne zreducira na vloge borcev za ideje, vendar so skozi občutene opise osebnih stisk protagonistov ideologije, stoječe v ozadju pripovedi, implicitno komentirane in tudi obsojene; zgodbo lahko bralec, če tako želi, zlahka bere kot kritiko družbene spremembe, ki se je – toliko bolj s svojo obljubo svobode – izkazala za zgodovinski absurd.
Dušan Šarotar za »predajo« svoje zgodbe v novem romanu izbere izvirne zorne kote: v »od boga pozabljenem varašu« madžarska okupacijska vojska čaka svoj konec, medtem ko nad »stepo« že gromi Rdeča armada ter se v pokrajino vrača eden redkih preživelih Judov na Slovenskem, ki nekemu dekletu prinaša zgodbo o usodi neke »rase«, ki je usoda njene mladostne ljubezni in konec koncev usoda vsakogar med nami. Te vidike pripovedi Šarotar kot zares podkovan pripovedovalec spretno in z občutkom spleta, česar končni rezultat je to, da k temi, o kateri je bilo napisanega vsaj za nekaj vozov literature in povedanih še nekajkrat toliko besed, prinese svež, dopadljiv in premišljen pogled, ki združuje dve veliki literarni kvaliteti: nepretencioznost z avtentičnostjo. Preplet avtorjeve interpretacije zgodovinskih ključev in njegove že dobro znane atmosfersko lirične pisave je najbrž formula, ki bo (zraven teh, ki se že štejejo med ljubitelje Šarotarjevega s poezijo nabitega pisanja) ob izvirno vzpostavljenem družbenem kontekstu romana našla še kopico novih bralcev.
