Dobro – predobro – pomnim dan pred točno dvajsetimi leti. Ko sem krmežljav primežikal v dnevno sobo, sta mi mama in tata povedala, da je umrl Rudi Šeligo. Da so rekli na radiu. Vedel sem, da je v bolnišnici, da ne kaže dobro, a me je vseeno spodneslo. Prižgal sem televizor, poiskal teletekst. In zagledal naslov: Umrl je Janez Menart. »Ne,« sem se obrnil, »poglejta, ni umrl Šeligo, ampak Menart.« Me je spet spodneslo, me je, prav takrat sem zaključeval študij primerjalne književnosti in slovenistike, slednjo sem še isto leto pod streho spravil z diplomo o pesniških opusih Janeza Menarta in Ervina Fritza. Stal sem pred televizorjem, si mrmral Menartove verze:
Ta, ki se rojstvo zdi mu zlo,
naj zrima dva podatka:
življenje lépo je lahkó,
a smrt je vendar kratka.
Štrkal sem po teletekstu … in opazil, da so ažurirali naslov: Umrla sta Janez Menart in Rudi Šeligo.
Enciklopedija soglaša z mojim spominom: odšla sta na isti dan, 22. januarja 2004. Skoraj sočasno. Za povrh na istem kraju, v kliničnem centru. Pa tudi večni počitek uživata na istem pokopališču, na Žalah.
Vesel in ponosen sem, da sem ju osebno spoznal. Menarta res samo spoznal, srečal, z njim izmenjal pogled, brez besed … Je zanimivo, a bom o tem kdaj drugič. Šeliga pa sem spoznal in poznal. Naj se mu danes oddolžim s tremi anekdotami. Prvo sem povedal že na kakem drugem mestu, druge in tretje pa še ne, ju danes premierno. No, naj bodo tukaj povezane. V Triptih Rudija Šeliga.
Prva lekcija: Kako prištopaš v knjigo in opraviš maturo
V domačem Podgradu sem tistega pomladnega dne potoval na zaključni žur gimnazijskega razreda. Na poti proti Kopru sem z iztegnjenim palcem stal ob glavni cesti, ki razmejuje Čičarijo in Brkine ter povezuje Reko in Trst. Pobral me je, seveda sem ga takoj prepoznal, pogosto je bil na televiziji, v časopisih … in v šolskem berilu. V Kranj se je vračal iz bližnje vasice, iz Sabonj, od koder je njegova žena Lidija. Tja je v toplih mesecih prihajal pisat in »lovit naravni ritem«, kakor je rekel. Ko sem mu povedal, da pišem za gimnazijsko glasilo Maestral in za mladinsko stran Primorskih novic, me je ošinil: »Pa ne da ste sin tiste gospe, ki me je nedavno nagovorila v podgrajski trgovini?! Omenila je sina, ki da po malem že piše in se zanima za literaturo in gledališče.« Potrdil sem. Namrščil se je: »Pa je mama povedala, da sem vas povabil v Sabonje?« Je povedala, sem zamencal. »In zakaj še niste prišli?« je povrtal. Huh, sem skomignil, pač, nekako nerodno mi je bilo ob misli, da me k sebi vabi literat iz šolskega berila. Da nisem vedel, ali misli resno. »Če rečem, potem tudi mislim,« je pribil. »Le pridite!«
Peljal me je do Kozine, potem je zavil gor proti Ljubljani, jaz pa sem odštopal naprej proti Kopru.
Nekaj dni zatem sem na ustni maturi iz slovenščine moral potegniti enega od listkov, izžrebati vprašanje, naslov literarnega dela, o katerem bom kaj povedal. Izvlekel sem. Rudi Šeligo: Triptih Agate Schwarzkobler. Izpitni komisiji sem takole, mimogrede, navrgel, ah, tale pisatelj pa mi je ondan ustavil, ko sem štopal. Potem je šlo gladko.
Ha, kako je Šeligo prikimaval, ko sem mu poročal med prvim obiskom v Sabonjah. Dobil sem ga pred hišo, pri barvanju lesenih letvic na dvoriščnih vratih. S čopičem je nanašal barvo, poslušal, kaj so me spraševali na maturi in kaj sem odgovarjal. Resnobnega obraza se je šalil: »A res, a vse to sem hotel povedati v Triptihu? Aha, a tako …«
V nekaj letih najinega znanstva – in njegovih poslednjih – sem večkrat odkolesaril k njemu v Sabonje. Ali jo tja peš mahnil skozi gozdove in čez polja. Ga kar trikrat intervjuval. V prvem intervjuju, prepolnem mojih začetniških vprašanj in njegovih tehtnih odgovorov, mi je zaupal, da ravno piše roman Neizrečeno izgubljeno (pozneje Izgubljeni sveženj, zanj je dobil kresnika). Ob vprašanju, ali bo tudi ta obveljal za prelomnega kakor Triptih, je zavzdihnil: »Ah, to težko rečem. Če pa že omenjate Triptih, moram reči, da mi gre malo že na živce. O tem smo že toliko govorili … Navsezadnje je to moj mladostni tekst. Nekaj časa sem se držal te poetike, zdaj pa se je že dolgo ne.« Odpovedal se je poetiki, ki je pristajala na tako imenovani reizem, na tisto, kar vidi oko, in na izmik vsaki ideji: »Vsaki ideji se sicer ne moreš izmakniti, bil je samo poskus.« Da ga to ne zanima več, je poudaril, ne gre mu več za »formalni prelom s tradicijo«, sploh pa: »Triptih je bil pisan v času preglednejšega sveta. Družbena in politična ideologija sta bili zelo trdi. Kar je prevladovalo, je bilo pregledno in jasno, zdaj pa živimo v času, ki ga je težko opredeliti. Ne upam se mu reči postmodernizem, ker to ne pomeni nič. To je čas obilja različnih vrednot, ki se med seboj križajo. Preveč jih je, zato nobena ne dobi posebnega pečata. Nimamo sistema vrednot. V tej zmedi tudi ničvredne stvari naenkrat postajajo veljavne.«
Veliko pozneje je mojo štoparsko-maturantsko štorijo slišala Nela Malečkar, urednica na Mladinski knjigi. In si jo zapomnila. Ko so leta 2018 ponatisnili 50-letni Triptih, me je povabila k pisanju spremne besede. In tako sem na koncu prištopal v knjigo.
Druga lekcija: Kako pisatelja zvabiš na literarni večer, ki ga ni
Študentke in študentje primerjalne književnosti v Ljubljani smo konec devetdesetih ustanovili krožek, ki naj bi izdajal glasilo in nizal prireditve, kajpada tudi literarne večere. Razdelili smo si naloge: ta bo skrbela za organizacijo, ta bo skušal dobiti kaj denarne podpore, ta bo urejala glasilo, ta, ta in ta bodo pisali, ta, ta in ta bodo na večerih sogovorniki naših književnikov in književnic … Neka vestna študentka je dejala, da bo o prireditvah obveščala medije, jaz pa sem že na ustanovnem srečanju predlagal, da bi vodil pogovor z Rudijem Šeligom. »Ga poznam tudi osebno,« sem podkrepil predlog. So rekli, da ja. Smo kar takoj določili datum, malce polistali po koledarju, pobudnica krožka pa je medtem ponosno oznanila, da je prostor že dorekla – v svoji dvorani nas je pripravljeno gostiti Društvo slovenskih pisateljev.
Minevali so dnevi, tedni, meseci … Ustanovnemu ni sledil noben sestanek več – naš krožek je usahnil, še preden mu je uspelo zacveteti.
Nesojeni članice in člani smo nanj že pozabili, dokler ni nekega dne v kletno predavalnico Filozofske fakultete vstopil prof. dr. Boris A. Novak in študente uvodoma pobaral: »Ali morda kdo od vas, kolegice in kolegi, ve kaj o literarnem večeru z Rudijem Šeligom, ki naj bi bil sinoči? Šeligo bi namreč rad vedel, zakaj je odpadel.«
Odgovorila mu je gluha tišina. Tu in tam je kdo zmajeval z glavo. Nihče pa ni opazil, da sem okamnel in zardel. Se spraševal: Kako hudiča za nesojeni literarni večer ve Novak?! In kako za vraga je izvedel Šeligo?! Saj ga nihče ni obvestil, saj je krožek takoj razpadel, saj sploh nismo šli v akcijo … Po predavanju sem hitro pristopil k profesorju in mu v zadregi zamencal, da bi morda prav jaz, no ja, znal povedati kaj o nesojenem literarnem večeru, a bova pri sestavljanju zgodbe očitno morala združiti moči.
Profesor je prikimal.
Tako je bilo.
Študentka, ki je na ustanovnem sestanku krožka prevzela obveščanje medijev, je bila res vestna. Vse si je zabeležila in sredstvom javnega obveščanja pravočasno razposlala vabila, jih prosila, naj napovejo naš prvi, tako rekoč krstni literarni večer. Očitno ji nihče ni povedal, da so skupaj z našim klubom po vodi splavali tudi vsi načrti.
Pred literarnim večerom s Šeligom, na katerega sem medtem kot nesojeni povezovalec seveda že pozabil, je skladatelj Lojze Lebič v Delu prebral napoved. Prijatelja Rudija je poklical v Kranj in mu povedal, da bi z veseljem prišel, vendar žal ne more. »O kakem literarnem večeru pa govoriš? Nič ne vem!« se je začudil Šeligo. Lebič mu je iz časopisa prebral napoved. »Aha, študentje komparativistike da to pripravljajo? Nič, bo najbolje, da Borisu telefoniram, bo že vedel, za kaj gre,« je sklenil Šeligo.
Profesor Novak mu je odgovoril, da niti sam ne ve. »Kaj pa boš storil, Rudi?« je vprašal pisateljskega kolega.
»Hja, če nameravajo imeti literarni večer z mano, je pa že dobro, da sem tam, a ne!« je pribil Šeligo.
»V redu, pridem tudi jaz,« je pogovor zaokrožil Novak. In mi naslednji dan poročal: Rudi Šeligo se je pripeljal iz Kranja in sameval pred vrati temnega in zaklenjenega Društva slovenskih pisateljev, kukal vanj, dokler se mu ni pridružil še Novak. Tako sta pisatelj in pesnik nekaj časa postopala na pragu in poklepetala, naposled pa se razšla.
Šeligo je bil zelo prizadet, mi je poročal Novak, v tisti temi za zaprtimi vrati je zmogel videti zgolj košarico, ki mu jo daje nov rod književnosti zavezanim. Huh, sem moral zbrati nemalo korajže, preden sem ga naposled poklical, pojasnil zmešnjavo, se mu vsaj trikrat globoko opravičil, zagotovil, da mu študentje nikakor nismo dali košarice, vsaj namerno ne … in se mu seveda zahvalil za prihod na nesojeni večer.
»Je že v redu, Andraž, ne obremenjujte se. Pa obiščite me še kaj,« je dejal Šeligo. Za literarni večer se pa vseeno raje ni priporočil …
Tretja lekcija: Kako slediš pisatelju, čeprav te »prou n’č ne zanima«
Sem ga še obiskal. Večkrat. Nekega sončnega popoldneva sva posedala pred hišo v Sabonjah, ko se je Šeligo nenadoma spomnil: »O, Andraž, nekaj imam za vas! Smo pri Novi reviji izdali zbornik Sproščena Slovenija. Vam podarim izvod, lahko?« Bil sem preveč sproščen, da bi – tako zdaj sklepam po tistem, kar je sledilo – odigral kako silno navdušenje, se sprenevedal. Zbornik Nove revije pač ni darilo, ki bi rock poslušajočega mladca najbolj vzradostilo. »Prav, lahko, seveda,« sem vljudno prikimal.
Šeligo je vstal, me premeril s pogledom. Se obrnil, odkorakal v hišo. Jaz pa za njim, da prevzamem dar. Še zdaj ga vidim, kako stopa pred mano, šepaje kakor njegov mladi Timotej Vidrih, pisateljev drugi jaz v noveli Uslišani spomin (pravkar spet ponatisnjena v izboru Ohranjeni spomin, Beletrina, 2024). Tiho sem mu sledil po hladnem polmračnem hodniku. Na pragu kuhinje sva obstala. »Lidija, kje je tisti izvod Sproščene Slovenije?« je tja noter bolj zanergal kakor vprašal Šeligo. »Ga bom dal Andražu. Čeprav vidim, da fanta to prou n’č ne zanima.«
Uf, pa saj sploh ne ve, da stojim tik za njim, je švignilo skozme. Še zmeraj tiho – a zdaj tudi nadvse oprezno – sem se umaknil, najprej tri korake ritensko, na varni razdalji pa sem se zasukal na petah in jo kot miška ucvrl nazaj po hodniku. Se vrnil na dvorišče. Sedel na klop, se namestil v prejšnji položaj. Ne, ne, nikoli nisem zapustil tega kotička, tukaj sedim že od prej, se razumemo?
Minutko zatem je stopil iz hiše, mi podal zbornik pastelne barve, v katerem so Bučar, Grafenauer, Jančar, Pučnik in drugi razumniki državotvorno delali »obračun za prihodnost«, kakor je oznanjal podnaslov. »Ohoho!« sem plosknil in čezmerno zasijal, saj sem hotel poravnati račun iz bližnje preteklosti, količkaj popraviti, kar sem malo prej nespametno zameštral s svojo brezčutno ravnodušnostjo. »To bomo pa brali, to pa, hvala!« sem s členki bobnal po platnicah. Ampak je bilo prepozno. Njegov ostri pogled me je že prebral, takšnega opazovalca nisem mogel preslepiti.
Ne, Sproščene Slovenije se nisem znebil. Še danes ostaja tam, na »njegovi« polici. Sploh mi je ni treba odpreti, samo pogledam jo, pa se že nasmehnem, me že nagovori. Ha, dragi Rudi, kdo bi rekel, da bo to postala ena mojih najljubših knjig!
