Ob romanu Poletje, ko sem se naučila leteti, po katerem so posneli tudi uspešen, nagrajevan film, se s srbsko avtorico Jasminko Petrović (1960) in z njenimi deli za mladino ne srečujemo prvič. Se pa morda (marsikateri) domači bralec mladinskih romanov prvič srečuje s tematizacijo vojne na področju bivše Jugoslavije in z njenimi posledicami, tokrat predvsem na ravni posameznih družin.
Sašo Puljarević v spremni besedi piše: »Če so druge književnosti relativno hitro (na začetku res nereflektirano, a sčasoma vse bolj konstruktivno) začele tematizirati vojne ob razpadu SFRJ, je ta tema v srbsko književnost vstopila počasneje in velikokrat z zadržkom. Nič drugače ni bilo tudi na področju mladinske književnosti, in prav Petrović s svojimi deli zapolnjuje vrzeli, ki še danes zevajo na literarni, še bolj pa na družbeni ravni.«
Avtorica nas v roman, ki ga izpiše v triindvajsetih poglavjih oziroma triindvajsetih (neprespanih) nočeh, potegne s prvoosebno pripovedovalko Sofijo, ki je postavljena pred velik izziv – preživeti del poletnih počitnic z babico na Hvaru, medtem ko bo njen brat Luka taboril, njene prijateljice pa bodo uživale v domačem Beogradu v družbi druga druge. Sofija ve, da se babica v Stari Grad vrača po šestindvajsetih letih, in se zaveda, da to verjetno zanjo ni lahko. In ko prispeta na otok, je nad babico, ki jo spoznamo kot odločno, trmasto žensko s svojim prav, o kateri vnukinja ves čas govori kot o »glavni igralki«, okoli katere se mora vedno vse vrteti, nemalo presenečena: »Tu je čisto drug človek. Sploh je ne prepoznam več. Kot bi odklenila skriti del svoje osebnosti, ki je na prostosti čisto ponorel. Tako nekako, ne znam si tega bolje pojasniti.«
Sofija ve, da se babica v Stari Grad vrača po šestindvajsetih letih, in se zaveda, da to verjetno zanjo ni lahko.
Babica je tudi tista, ki ima vsled svojega smrčanja na vesti Sofijine neprespane noči, v katerih se ta vrača v dan, ga obnavlja in prevprašuje, dokler je med mlatenjem komarjev ne odnese sen. Ob prihodu na otok pa ne spozna le babice v novi luči, pač pa ugotovi, da ima tu tudi nono Luce, babičino sestro. Ko razmišlja o prijateljicah v Beogradu, pomisli: »Kaj bi šele rekli, če bi vedeli, koliko starcev tukaj znese na kvadratni meter …« Na drugem mestu pa razmišlja: »Najprej ena doza dolgčasa, nato ena doza starcev, nato dve dozi dolgčasa in nato tri doze starcev.« Sofija se ob brezupnem počitniškem položaju večkrat takole zateka k humorju, sicer pa prične sčasoma v svojem odnosu do poletnih otoških okoliščin tudi nekoliko nihati, in sicer med tem, da ji je bedno, in tem, da je pravzaprav še kar vesela, da je prišla v to malo skupnost, kjer imajo, kot ji pojasni babica, »zidovi oči in ušesa«, zaradi česar celo ob obešanju brisač pomisliš, kaj bodo rekli sosedi. K Sofijini bolj pozitivni naravnanosti gotovo pripomore tudi dejstvo, da v noni odkrije precej sorodno dušo, s katero si ne pomišlja razpravljati celo o spolnosti, pomaga pa tudi to, da se na sceni pojavijo celo njeni vrstniki.
K Sofijini bolj pozitivni naravnanosti gotovo pripomore tudi dejstvo, da v noni odkrije precej sorodno dušo, s katero si ne pomišlja razpravljati celo o spolnosti.
Ob branju (Sofija je zavzeta bralka, lahko bi rekli kar promotoka branja, ki ob Endejevi Neskončni zgodbi razmišlja takole: »Komaj čakam, da pridem do konca, hkrati pa si želim, da knjige nikoli ne bi prebrala do konca. /…/ Medtem ko berem to knjigo, se mi zdi, da postajam pametnejša in boljša.«), kopanju, dolgočasenju in razmišljanju, ki je včasih podvrženo klasično pretiranim najstniškim reakcijam in zaključkom, se razvijajo tople družinske vezi, na trenutke humorno in kratkomalo odštekano medgeneracijsko druženje dveh babic in najstnice pa je verjetno kar najboljši del romana. To, in pa postopno spoznavanje Sofije, mestnega dekleta, z otoškim načinom življenja, kjer vsi vse o vseh vedo, nenazadnje pa tudi njeno spoznavanje z jezikom, s katerim ima sprva težave, a ga v času bivanja vse bolje razume, vključno z narečnimi besedami, ki jih avtorica vnaša v besedilo in z njimi začini otoško (bralsko) izkušnjo. A v vroče brezdelne dni se tihotapijo tudi hladne sape in temne sence preteklosti – kdo je Luka starejši, kdo je Luka mlajši (ki ga po prvem srečanju opiše kot tipa, ki je poln samega sebe kot polnjena paprika, njuno drugo srečanje pa je v želji po komičnosti kar nekoliko za lase privlečeno) in kdo Ana ter zakaj babica noče na Lukovo rojstnodnevno zabavo?
Na trenutke humorno in kratkomalo odštekano medgeneracijsko druženje dveh babic in najstnice je verjetno kar najboljši del romana.
Pred Sofijo se počasi izrisuje zgodba njene družine, košček za koščkom, in izkaže se, da je veliko bolj kompleksna, zgodba namreč, njena družina pa precej obsežnejša, kot bi si Sofija sploh lahko predstavljala. Izkaže se, da je Luka, na čigar zabavo babica ni hotela, v resnici njen in Lucin brat, Luka mlajši in Ana pa sta njegova vnuka. Ko je Luka v vojni izgubil sina, je sestri, ki je tedaj živela v Beogradu in bila poročena s Srbom, poslal pismo, v katerem ji je očital, da je na strani četnikov, da je prestopila v drugo vojsko.
Težki časi, težke besede in težke zamere, ki so razklale družino, do te mere, da mlajši potomci niti ne vedo drug za drugega. Sofija z najstniško neobremenjenostjo in radovednostjo poizveduje o vojni, a babica in nona tozadevno nista preveč zgovorni oziroma ponujata precej površinske in poenostavljene odgovore. Sofija pa je razmišljujoče dekle, ki kritično premišljuje tako o odnosu odraslih do otrok kot tudi o odnosih med odraslimi (in o marsičem drugem!), zato ne preseneča, da se ob družinskih okoliščinah, s katerimi je bila soočena, sprašuje: »Zakaj je tako težko reči oprosti? Zakaj ljudje ne vidijo svojih napak, ampak samo tuje? Zakaj nam je pomembneje imeti prav kot biti srečen?«
Težki časi, težke besede in težke zamere, ki so razklale družino, do te mere, da mlajši potomci niti ne vedo drug za drugega.
Njeno družino – paradoksalno – skupaj pripelje prav smrt, ki jih je pred približno dvajsetimi leti tudi ločila; noni Luce se namreč zdravstveno stanje nenadoma zelo poslabša, in ker jo mora babica spremljati v Split, Sofijo izroči v varstvo sorodnikom, torej družini svojega brata … Izkaže se, da se otroci, ki so torej v sorodu, dobro ujamejo in nekaj preostalih dni preživijo skupaj, za nameček pa v Sofijino življenje vstopi še Sven iz Švedske, s katerim se prvič poljublja kot v filmu. Razmerje med starci in njenimi vrstniki se nenadoma znatno izboljša in na koncu tega prelomnega poletja, pravzaprav kar prelomnice med otroštvom in odraslostjo, se Sofija, kljub temu, da je izgubila nono Luce, končno počuti, kot da je glavna igralka v svojem življenju. Nenazadnje se v dolgočasenju in ob domišljijskih potepih po knjižnih svetovih nauči tudi leteti – doseči ptičjo perspektivo, s katere so težave videti manjše oziroma stvari kljub oddaljenosti, ali pa prav zaradi nje, jasnejše. Lepše. Drugačne.
Za nameček v Sofijino življenje vstopi še Sven iz Švedske, s katerim se prvič poljublja kot v filmu.
Že začetek romana s karikiranim tekom (prezaščitniških) staršev za avtobusom, ki odpelje Sofijo in babico poti morju, in z zaskrbljenim maminim telefonskim klicem, ki nemudoma sledi teku, napoveduje humoren ton, ki ga avtorica z občasnimi odmiki v kakšno drugo lego v manjših odmerkih dejansko vzdržuje skozi celoten roman in je gotovo ena njegovih odlik. Kot omenjeno, sta posrečena tudi lika obeh babic in tudi vzdušje vročega otoškega poletja in življenja v Lucini hiši je zelo otipljivo, ni pa roman slogovno presežen, povedi so precej enostavne in kratke.
Jasminka Petrović sicer na primeru Sofijine družine vsaj na prvi pogled učinkovito pokaže, kako je vojna razcepila tudi družinske celice, bi šla pa lahko pri tem nekoliko bolj v globino. Tudi s prizorom, ko lahkoten klepet med babico, nono, Sofijo in sosedama nanese na novico, da so v Zadru pretepli fanta iz Srbije, ob kateri se sosedi raje kar na hitro poslovita, avtorica sicer odpira kup vprašanj (kar je seveda dobro!), a pri tem tudi ostane.
Roman Poletje, ko sem se naučila leteti se torej na dokaj lahkoten način loteva (tudi) težke teme in takšnemu pristopu ostaja zvest do konca, kar ga dela hitro, prijetno berljivega, a malenkost manj kompleksnega, kot bi lahko bil. A z ozirom na dejstvo, da je pripoved prepuščena najstnici, ki jo približno enako zanima vse živo, od poljubljanja do vojne, od branja do kužkov in sladolednih kup, morda to niti ni njegov namen.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.