»(Z)leknil bi se v tihi kot / vzljubil ves človeški rod« zapiše Matjaž Zorec v pesniški zbirki Troheji. Pesmi bruhajoče seksualnosti, iz katerih kar puhti jeza subjekta, ki se razočarano giblje med »svojim kotom«, psihofizično izolacijo, in trenutki, ko se dobesedno vrže v kolektiv. Ta je predstavljen kot prostor laži, prevar, sadizma (povratno, jasno, tudi mazohizma), nasilja, umazanosti, razkola in hudega razkroja. Treba je takoj povedati, da tu Zorcu nekoliko spodleti: ekspresivnost je mestoma premočna, gnev, ki seva iz nekaterih verzov, pa nazadnje ne učinkuje pesniško, pač pa prej kot izpraznjen krik enega med mnogimi. Še zlasti tam, kjer se subjekt pretirano zoperstavlja drugim idejam in ideologijam (smilijo se mi nacisti / homofobi in fašisti / in ostali nazadnjaki / domoljubni prostaki // bebci preambiciozni / kretenistično pompozni / nenadarjeni snovalci / birokratski genialci), s čimer seveda v svoji osnovi ni nič narobe, če se ne bi ti zapisi, kot omenjeno, luščili iz lupin poezije in padali v neke druge žanrske sfere.
Jeza, ogorčenost in cinizem, tudi sarkazem obvladujejo to poezijo, ki stavi na estetiko grdega in ki secira najbolj podtalne dele človeške biti. To so pesmi, iz katerih po desadovsko špricajo: kri, sperma, urin in mnogi drugi telesni izločki. Osrednji subjekt je iskalec večne bivanjske potešitve, ki je v umirjenih legah ne najde več. Potrebne so deviacije, iskrice v njem (in drugih navzočih) zanetijo le še ekstremne emotivne in telesne lege – preklinjanje, nasilnost, surova spolnost (te podkurbe iz podtalja / strto srce se mi valja / v slastnem blatu vaših gnitij / vas ljubiti mi je biti), incestna razmerja (zadnjič sem pofukal mater / v pičko sem napravil krater / lizal jezik gnetel salo / tudi v rit namakal malo), sodomija (kinkam v hecen sen absurd / turka v rit nasaja kurd) in pedofilija (kleriki so pedofili / pedofili so duhovni /…/ malček hoče biti lulček / ti zaljubljenci pa zmotno / vidijo le votel dulček / preljubeče prepohotno).
In vse to, se zdi, prihaja iz njega zaradi ujetosti v past lastne malovrednosti, kajti, kot zapiše: »vedno govori(m) resnico / grabi(m) jo tolsto prasico / jasno ne izreka(m) vse / ni dovolj besed a ne«. Njegova resnica je, kot je to značilno za poetike sodobnih pesnikov, stisnjena sama vase, v nepredušno konzervo, iz katere tu in tam poletijo določene besede. Veliki manko slednjih prinaša večno frustracijo, ki jo pesnik poskuša urediti vsaj na verzno-kitično-ritmični ravni. Poudariti je treba, da mu pogosto uspeva v postavljene okvire zajeti žuboreči ritem, ki valovi skladno s subjektovim razočaranjem, a naslov pesniške zbirke je v tem oziru precej neprikladen, saj bi pozoren bralec želel dosledno mojstrstvo na ravni trohejskega ritma, a so zdrsi v drugostopične oblike kar pogosti. Res pa bi bilo to mogoče utemeljevati (opravičevati) z vsebino pesmi ali morda s psihologijo subjekta, ki prav tako ni »popoln«, pač pa se trudi krpati življenjske vrzeli, ko so te vse večje in vidnejše.
Težava je tudi v nekaterih rimah, ki so klišejske, izrabljene do bolečine, včasih prisiljene, umetno podtaknjene, zato da bi na eni strani zadostile ritmu, na drugi vsebinskim komponentam. A v morju vseh rim je tudi nekaj takih, ki prinašajo presežke. Teh ne manjka tudi, ko se lotimo analize stilnih sredstev; nekatera so posrečeno prostaška, gostilniško veseljaška, nabita z logiko naturalizma in dekadence, spet druge pesnik pahne v oblak totalne pornografije. Zanimiva so tudi nekajkrat navzoča linearna zvočna preigravanja, ko v liniji enega verza pride do udarnih glasovnih sklopov v povezavi z notranjo rimo (škrt je grd je en sam srd / kurac trd je zrajcal smrt). V tej poeziji namreč ne gre zgolj za kurca in pičko, ampak so v ozadju ali ob boku takega besednjaka vselej tudi filozofska vprašanja o človeški biti in smislu. »Trd kurac« proti »trdi smrti«, življenje proti smrti – smrti, ki jo rajca življenje. Tako trčimo ob osrednji paradoks te poetike – življenje je nesmiselno, njegova resnica boleče omejena, obvladuje ga nemir, stres (stres nam piha gor na dušo), po drugi strani pa življenje prav s svojimi pesniškimi zapisi smrt zrajca tako daleč, da ni več funkcionalna – do mere prisilnega bivanja, za vedno! Morda se smrt navduši za življenje, ker je še bolj bedno od nje same?
V tem oziru je Zorcu uspelo vsebinsko uresničiti nekatere zares dobre ideje, a si moramo hkrati zastaviti tudi vprašanje, kje na črti slovenske pornografske poezije je ta zbirka, saj v resnici ne gre za prav nič novega ali samosvojega. Pomislimo najprej na antologijo Fuk je Kranjcem v kratek čas (1990), v kateri lahko beremo pornoverze bolj in manj znanih lirikov različnih literarnih obdobij – toda ti verzi niso tisti, ki bi jih postavili na piedestal umetnosti, pač je šlo praviloma za izbrizge tistega dela ustvarjalčeve osebnosti, ki je tesno v zvezi z nakopičeno libidialno energijo. Sam lahko na tem mestu pomislim tudi na skupino dijakov, ki so sodelovali na predlanski Pesniški olimpijadi; ti so kot za stavo kresali fukaške verze in prav imenitno se jim je zdelo, kako se rimata besedi lička in pička ali pa tič in deklič itd. V tem oziru bi tej poeziji težko dali večjo težo ali vrednost. Pa tudi če jo pogledamo z zornega kota očeta porno-sadističnega pogleda na svet, nase in sobitja (Marquisa de Sada), ugotavljamo, da tej poeziji nekoliko manjka prefinjenosti, s katero bi pesniku uspelo globoke misli zaviti v meso surove seksualnosti.
Ostane še pristop s pogledom na sodobnike. Na tem mestu je treba omeniti poetiko Jana Šmarčana, ki je v pesmih iz zbirke Njej (Litera, 2007) to temo uresničil z več začinjenosti, subjekt pa deluje psihološko bolj dodelan, zaradi česar poezija deluje nepretenciozno, česar pa za Troheje ne moremo reči. Druga poetika, na katero moramo še pomisliti, je poezija Kobrowskega, ki ji prav tako uspeva odstreti nagajivo nrav človeške seksualnosti, brutalno stvarnost pa spretno postaviti v nekatere nadrealne in simbolne lege – to, kar pri Zorcu večinoma manjka.
Tako ne ostane drugega, kot da Troheje vzamemo kot zbirko pesmi, ki se tudi s tem, da se izogibajo velikim in malim začetnicam ter ločilom, upirajo in hočejo biti samosvoje ter kričati novo pesniško podobo seksualnosti, a jim to uspeva le deloma – kot tudi uresničevanje izvirnih pesniških rešitev. Žal je celotna knjiga preveč podrejena eni in isti logiki: mesenost, smrad, nič. To pa poezijo pahne ne le v čisto pornografijo, temveč v banalne pesniške izpeljave, ki ne prinašajo drugega kot vtis kmalu pozabljeno. Ali če zaključimo kar po Zorčevo: »zjutraj mi je tič spet stal / zopet sem se zdramil zdrav / zlagoma sem vendar vstal / in se kmalu še posral«.
Matjaž Zorec: Troheji: prvi del: sistem pesmi. Ljubljana: KUD Samosvoj, 2015. 93 strani, 12,90 €.
