Ljubljano je prejšnji mesec obiskal Jan Wagner (1971), nemški pesnik, esejist, prevajalec in dobitnik letošnje literarne nagrade pont, ki jo je prejel za svoj prodoren pesniški in esejistični opus ter zavzetost za mednarodno povezovanje s posebnim občutkom za vseevropski kulturni okvir. Ob tej priložnosti je pri Beletrini izšel izbor njegove poezije z naslovom Avtoportret z rojem čebel, ki je nastal na podlagi istoimenske nemške pesniške zbirke, vsebuje pa tudi pesmi iz drugih njegovih pesniških zbirk. Delo, pri katerem je sodelovalo kar osem prevajalcev (Milan Dekleva, Urška Černe Potočnik, Lučka Jenčič, Amalija Maček, Maruša Mugerli Lavrenčič, Tanja Petrič, Gregor Podlogar in Sara Virk), dopolnjujejo še štirje eseji.
Kako nekdo postane pesnik?
Prepričan sem, da za to obstajajo različne možnosti. Zame je bilo pomembno, da sem poezijo bral – če poezijo odkriješ pri štirinajstih ali petnajstih letih in si navdušen nad recimo Emily Dickinson ali Danetom Zajcem, si želiš izvedeti, kako pisanje poezije sploh poteka – v najboljšem primeru si želiš nato poezijo pisati tudi sam. Tako je bilo tudi z menoj. Seveda sem bral tudi romane in kratke zgodbe, nikoli pa pri tem nisem občutil tega, kar sem občutil pri poeziji. V določenem trenutku pomisliš: To je to. Še nikoli nisem stvari videl na takšen način, kot jih vidi in predstavi določen pesnik. Ko začneš s pisanjem poezije, si želiš izvedeti, kako pišejo drugi in velikokrat posnemaš tiste, ki jih občuduješ, kupiš njihove zbirke in čez čas odkriješ nekaj, kar je samo tvoje.
Kako se lotite pisanja poezije? Imate kakšne posebne rituale ali kaj, kar vam pomaga dobiti navdih?
Medtem ko pišem, sedim na posebnem stolu, ki je že zelo star, a zelo udoben. No, dovolj udoben, da rad sedim na njem, a ne dovolj, da bi tam zaspal. Imam tudi nekakšne rituale, ali bolj natančno, predmete, ki jih med pisanjem uporabljam. Že 25 let si svoje pesmi pišem v poseben zvezek, ki je bil sicer poceni in je zelo preprost za uporabo; potem uporabljam tudi razne knjižice in poseben kemični svinčnik. Seveda je trapasto, a če uporabim te predmete, sem prepričan, da bo to, kar napišem, napisano dobro. Zanimivo je, kako se vsi vračamo k nekakšnemu vraževerju – a če se pri tem počutimo dobro, je to dovolj.
Kdo je vaš največji navdih? Kako ste se kot pesnik razvili? Rekli ste namreč, da ste poezijo začeli pisati pri petnajstih letih – kaj se je od takrat spremenilo?
Že odkar pišem, občudujem veliko pesnikov, vsekakor pa kot pesnik iščeš tisti pravi navdih in določenim vplivom ne moreš pobegniti. Sam sem najprej občudoval nemške pesnike, recimo Georga Trakla in Georga Heyma – zgodnje ekspresioniste, bi lahko rekli. Kmalu sem se nato začel zanimati tudi za angleške in ameriške pesnike. Velik vpliv so name imeli Ted Hughes, Wallace Stevens, Seamus Heany, Dylan Thomas in podobni. Tudi svet angleške poezije je imel name velik vpliv že v otroštvu. Vsekakor sem občudoval veliko pesnikov iz t. i. angleške tradicije – le-ti so tudi razlog za največje spremembe v mojem pisanju. Začel sem s pisanjem po nemški tradiciji, ko pa sem odkril sodobne ameriške pesnike, ki so na nek način bolj demokratični in za navdih uporabljajo povsem banalne stvari, za katere se zavedajo, da niso več banalne, ko jih vključijo v svojo poezijo, sem spremenil način svojega pisanja. Njihov način razmišljanja mi je odprl oči in mi pomagal, da sem se razvil v pesnika, kakršen sem danes. Zame je pomembno dejstvo, da je poezija veščina in igra v enem – je nekaj, kar ne moreš točno opredeliti.
Pri založbi Beletrina je izšla vaša pesniška zbirka z naslovom Avtoportret z rojem čebel, ki je nagrajena z nagrado pont. Na podlagi česa se odločite, s katero založbo boste sodelovali? Zakaj ste se odločili za sodelovanje z Beletrino?
Za sodelovanje se je odločila založba, jaz sem imel samo srečo, da so mi ga ponudili. In rezultat je čudovit, knjiga je prekrasna. Kot veste, ne govorim slovensko, a o delu smo se zelo veliko pogovarjali, si postavljali vprašanja, ki so bila tako zanimiva, da si lahko samo predstavljam, kako sijajen je tudi sam prevod.
Kakšen je vaš pogled na prevajanje poezije? Navsezadnje je pri vaši zbirki sodelovalo osem prevajalcev. Gotovo imate nekaj izkušenj, saj ste tudi sami prevajalec. Kako se prevajanje poezije razlikuje od prevajanja proze?
Romanov nisem nikoli prevajal, seveda pa sama dolžina romana daje prevajalcu več prostora, da ‘prikrije’ svoje majhne napake, ki se, po mojem mnenju, hitreje opazijo pri poeziji, saj je krajša. Ena majhna napaka je takoj vidna in lahko uniči celoten prevod. Prevajanje poezije je zelo zapleten proces, a obenem tudi nadvse zanimiv. Nikoli nimaš nekih fiksnih odgovorov ali smernic, vsaka pesem za prevajanje zahteva neko novo strategijo. Način, s katerim prevajaš eno pesem, se morda ne bo obnesel pri prevajanju druge, kar dela ta proces fascinanten. Velikokrat rečemo, da se pri prevodu poezije veliko izgubi, kar prevečkrat poudarjamo. Menim, da bi morali poudarjati, da se pri novem prevodu tudi veliko pridobi. Zame je čudovito, da nov jezik pesmi doda sredstva, ki jih v izvirniku ni – govorim o sredstvih, ki so slovnično ali metaforično možni samo v slovenščini, angleščini ali kateremukoli jeziku, nemški pesnik pa jih v svojih delih ni mogel uporabiti, saj v svojem jeziku teh sredstev nima. Čudovito je videti dodane elemente, ki se povsem naravno ujemajo z duhom izvirne pesmi. Zato se po mojem mnenju pri prevodu pesmi veliko več pridobi, kot izgubi.
Tudi sami ste sodelovali pri izboru pesmi za vašo pesniško zbirko Avtoportret z rojem čebel. Na kaj ste se osredotočili pri izboru? Kaj je prevladalo?
Gre za izbor pesmi, ki so v zbirki z enakim naslovom izšle v nemščini, nov prevod pa vsebuje tudi pesmi, ki sem jih izdajal posamezno. Vzor za pesniško zbirko v slovenskem jeziku je bila torej istoimenska nemška različica, od tam smo vzeli večino pesmi, dodali pa smo še nekaj novih, ki sem jih izdal, potem ko je nemška verzija že izšla. Gre torej za širši in obsežnejši izbor pesmi, vključuje pa tudi štiri eseje, ki sem jih napisal. Všeč mi je, da smo vključili tudi moja prozna dela – gre za neko čudovito, zaokroženo zadevo. Definitivno pa gre za pesmi, ki so mi blizu.
Začniva s prvo pesmijo iz vaše pesniške zbirke. Če vzameva v razmislek trenutne razmere v evropskih in severnoameriških politikah in jih primerjava z razmerami med prvo in drugo svetovno vojno, mora obstajati razlog, da je Slak prva pesem zbirke. Historia magistra vite est – Zgodovina je učiteljica življenja. Ali slak predstavlja določene posameznike s tako imenovanimi tiranskimi sanjami, ki mogoče celo nevede ponavljajo zgodovino ter ljudi želijo spremeniti v slake? Kot pravite: »Ne podcenjujte slaka.«
Zanimivo je, da je bila ta pesem napisana za nek nemški časopis, ki je pozival sodobne pesnike, naj pišejo politično poezijo. Na nek način gre za politično pesem, ki pa se ne osredotoča na točno določene posameznike, oz. na nek specifičen zgodovinski dogodek. S to pesmijo sem želel bralcem dati nekaj političnih namigov, ali bolje rečeno, sprožilcev (kot ste že omenili tiranske sanje ipd.), s pomočjo katerih bi našel osnovno strukturo, ki bi to pesem naredila sodobno in bo kot taka ostala še mnogo let. Želel sem torej ustvariti pesem, ki se jo lahko prebira kadarkoli, v različnih časovnih obdobjih in v različnih okoliščinah. Pesem, ki se ne bo navezovala samo na točno določen čas, pač pa bo vedno aktualna.
V vaši zbirki je prisotnih veliko vojnih motivov, npr. v Vrtu veteranov pišete o veteranih, v Nature morte o Normandiji in pogrešanih posameznikih, v Človeški ribici pa omenjate Soško fronto. Zakaj tako pogosto omenjate vojno v svojih pesmih? Gre morda za neke vrste svarilo naši generaciji ali generaciji, ki nam sledi?
Ne, sam ne pišem svaril. Na žalost so sledi vojne še danes prisotne po celotni Evropi, priča si jim, kjerkoli si. In pesmi, ki ste jih omenili, temeljijo na ozadju prve in druge svetovne vojne – veterani v Londonu, ki čakajo na smrt; človeška ribica in pokrajina sta bili pomembni za geografsko razsežnost Soške fronte, ki je celotna tema dotične pesmi. Seveda ne pišem o vojnah, ki se odvijajo danes – obstajajo pa tudi pesmi, ki so nastale dolgo časa nazaj, npr. pesmi o španski državljanski vojni, ki so na žalost tudi danes še kako relevantne in aktualne.
V svojo zbirko ste vključili tudi pesem z naslovom Človeška ribica, ki je skoraj simbol Slovenije. Ali bi rekli, da je Slovenija – ali bolje rečeno – naša zgodovina vplivala na nastanek te pesmi?
Seveda, ta pesem je nastala med mojim potepanjem po Lipici. Človeške ribice takrat nisem videl, a ravno ta njihova redkost me je tako privlačila. Ravno zaradi tega sem se jo odločil opisati v pesmi, njihova mističnost je naravnost fascinantna. Na svetu obstajata samo dve populaciji človeških ribic; nekaj se jih najde tudi v nemških gorah, a seveda prevladujejo v Postojnski jami. Ravno zaradi tega se čudim, da imate Slovenci tako malo pesmi o teh skrivnostnih bitjih.
Iz vaših pesmi je razvidno, da veliko veste o zgodovini in latinščini. Ali to morda dolgujete svojemu učitelju latinščine? V pesmi Elegija o učitelju latinščine pišete ravno o njem.
To je res, veliko svojega znanja dolgujem svojemu učitelju latinščine, ki je bil približno takšen, kot ga opisujem v pesmi. Bil je res eden izmed tistih pomembnih učiteljev, ki so bili resnično navdušeni nad tem, kar poučujejo. Zanj latinščina ni bila le šolski predmet in dolžnost, ki jo je moral opravljati – svoje učence je želel naučiti latinskega jezika, saj je bila to zanj najlepša stvar na svetu. Kot učenec si občutil njegovo gorečnost in navdušenost nad jezikom, ki se je nalezla tudi nas. S svojim odnosom nas je naučil, kako pomembno se je posvetiti tudi najtežjim stvarem v življenju. Še pomembnejši pa mi je bil učitelj angleščine, ki se je navduševal nad angleško književnostjo, poezijo in Shakespearjem. Oba učitelja sta me naučila, da moram v tisto, kar si želim, vložiti veliko časa in truda.
V vaših pesmih je skoraj nemogoče spregledati motive narave in podeželskega življenja; npr. v pesmi Kutine na nek način idealizirate življenje na podeželju, spet v drugi pesmi omenjate oljke in življenje, ki je mirno, skoraj monotono, po drugi strani pa je živahno, razgibano in polno življenja. To me spominja na Vergilovo Georgiko, kjer Vergil opeva svojo ljubezen do vaškega življenja, hkrati pa je pozoren tako do živali kot tudi rastlin, kar je predmet tudi veliko vaših pesmi. Ali menite, da so motivi, upodobljeni v pesmih pred skoraj dvema tisočletjema, še danes glavni predmet poezije?
Da, vsekakor. V poeziji so določene ‘večne’ teme, ki bodo vedno aktualne, saj zadevajo vsakega izmed nas. Vedno bodo obstajale ljubezenske pesmi, pesmi, ki žalujejo za umrlimi, celo pesmi o otroštvu in odraščanju. Te teme bodo večno relevantne, obstajajo pa tudi ponavljajoči se motivi – vzemiva za primer čebelo, ki se pojavlja tudi v mojem naslovu pesniške zbirke: Avtoportret z rojem čebel. Motiv čebele je bil prisoten že v Horacijevi poeziji, saj gre za večno bitje, ki potuje skozi stoletja pesmi, ne samo v latinščini in angleščini, temveč tudi v španščini, italijanščini in še mnogo drugih jezikih. Da, rekel bi, da obstajajo določena bitja in motivi, ki bodo za pesnike večno aktualni.
Svojo pesniško zbirko ste naslovili Avtoportret z rojem čebel in vanjo vključili tudi istoimensko pesem. Kaj predstavljajo čebele? So vaš navdih ali ovirajo vaše umetniško delo?
Mislim, da so bolj navdih kot ovira. Čeprav se imenuje Avtoportret, gre v resnici za pesem o izginjanju. Gre za poezijo o poeziji, o položaju govorca v pesmi. Oseba, ki govori, izginja pod rojem čebel, ki uničuje njeno podobo. A tu gre v bistvu za paradoks – oseba postane drugim vidna šele, ko je popolnoma prekrita s čebelami. Torej bi lahko rekli, da so čebele oboje, navdih in ovira. In sam ton pesmi namiguje, da je ravno to vmesno stanje morda najbolj idealno za nas kot posameznike. Podobno kot pri Baudelairovi Pesmi o albatrosu, kjer gre za kruto in resnično nasprotje med željo po svobodi ter resničnostjo povprečnosti in zavračanja.
Kakšna je po vašem mnenju prihodnost poezije?
Poezija nedvomno ima prihodnost. Naj bo svetla.
