Blaža Kosovela poznamo kot goriškega intelektualca, soustanovitelja in sourednika revije Razpotja, vodilne slovenske revije za prepletanje idej tiste generacije premišljevalk in premišljevalcev družbenih fenomenov, ki jo povezujemo z izrazom milenijci. Skozi čas je preživela različne pretrese in dosegla kontinuiteto, ki zadošča, da jo označimo za medij s tradicijo.
S knjigo Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo, dolgo podnaslovljene Od agrikulture do kulturne industrije, od mesta Rim do ameriške civilizacije, se nam Kosovel predstavlja še kot polnokrven teoretik, potem ko ga je bralstvo poznalo predvsem po publicističnih tekstih. Gre za doktorat, ki ga je avtor razširil, tako, da je uspel kompleksno ožilje svoje teoretske materije povezati v povsem zaokroženo, organsko celoto.
Ta celota je namreč precej velikopotezna. Knjiga raziskuje razvoj pojmov civilizacija in kultura vse od starega Rima preko srednjeveškega Zahoda do sodobnih množičnih družb Evrope in ZDA, ki se v svojem razvoju cepijo na dve liniji. Amerika je od Evrope oziroma Evropa od Amerike kljub mnogim sorodnostim in skupnim izvorom namreč precej drugačna, kar se nam tudi intuitivno dozdeva, Kosovelova študija pa nam uspe pojasniti, zakaj je temu tako.
Velikopoteznost se izkaže za upravičeno, saj avtor razlago ves čas drži na vajetih. Zato pa jo je toliko težje povzeti v krajšem kritiškem tekstu. Recimo, da se skozi intelektualno tradicijo srednjega veka, kjer se kultura prenaša predvsem preko duhovnikov, v Evropi kasneje razvijeta dve liniji razumevanja družbe. Ena je francoska, ki temelji na ideji razsvetljene univerzalistične in sekularne civilizacije s centralizirano upravo. Da bi takšno družbo dosegli, je seveda potrebnega tudi nekaj nasilja, ki briše lokalne kulturne navade, jezike in podobno. Da bi dobili moderno nacionalno državo z enotno civilizacijsko podobo, je treba razna ljudstva, ki živijo na danem teritoriju, najprej ukrotiti.
Nasproti nastajajoči francoski civilizacijski hegemoniji pa se pojavi nemška ideja kulture kot skupka običajev, narečij in podobno, ki so značilna za majhne narode. Kultura je torej temelj samobitnosti malih ljudstev. Lahko bi rekli, da se v Sloveniji kot prepišni državi, za katero se v mednarodni javnosti nikoli ne ve čisto, če sodi na Zahod ali Vzhod, v Srednjo Evropo ali na Balkan, pojavljata oba principa. Kultura je res razumljena kot temelj samobitnosti malega naroda, istočasno pa je skozi komunistično linijo prišla tudi francoska ideja civiliziranja od zgoraj navzdol, ki znotraj diskurzov kulturnikov po mojem v nekem smislu tudi prevladuje. Kosovel pri tem razlage vseskozi utemeljuje z bogatimi predstavitvami institucionalnega in razrednega ozadja, ki so v Franciji in Nemčiji pripeljale do različnih smeri. Ti podatki nas navdušujejo in poglabljajo razumevanje pojavov, ki se včasih zdijo kot samoumevni ali pa z neba padli, denimo francoske revolucije.
Če so se Evropejci oblikovali na temeljih teh konceptov družbe, pa v ZDA ni bilo tako. ZDA je dežela prišlekov, pogosto sektaških fanatikov, ki so uhajali določeni verski ali parlamentarni oblasti oziroma so uhajali pritiskom civiliziranja. Ker pa so jih tam pričakala ljudstva, ki so že imela razvito kompleksno družbo, urejena urbana središča, upravo, politična zavezništva in tehnologijo, je prišlo do izuma mita o Ameriki kot divji deželi, ki je delovnim ljudem ponudila svobodo. Mit o prazni deželi zakriva genocid nad staroselci. Delovanje zgodnjeameriških verskih sekt je pravzaprav temeljilo tudi na filozofiji zgodnjega liberalizma, predvsem Johna Lockeja kot predstavnika škotskega višjega sloja, ki se je upiralo angleškim usmeritvam. Svoboda je bila razumljena predvsem kot pravica do svobodnega upravljanja z zasebno lastnino, ob upoštevanju strogih pravil znotraj lastne skupnosti. Zemlja samodejno pripada tistemu, ki jo obdeluje in iz nje vleče dobiček – to je miselnost zgodnjega kapitalizma. Morda tudi od tod zmotno prepričanje, da ameriški Indijanci niso imeli poljedelstva: če svojo svobodo utemeljuješ tudi na ukradeni zemlji, potem si to najbrž moraš nekako upravičiti z določeno lažjo.
Sočasno se je razvijala trgovina s sužnji, ki na začetku niso bili zgolj afriški, med njimi so bili mnogi Irci. Ti, ki so trpeli izjemno nasilje Angležev, so sprva sodili v isti sloj kot temnopolti. Ko pa je populacija sužnjev postala prenevarna, se je začelo njihovo razslojevanje po načelu deli in vladaj, Ircem so podelili dodatne pravice in jih prepričali, da so boljši.
To je rojstvo ameriškega rasizma. Ob mnogih prišlekih so premožni ljudje angleškega porekla morali ves čas ohranjati svoj primat, ki so ga upravičevali na različne načine, tudi denimo z njim prilagojenimi inteligenčnimi testi. Ideja bele rase se je krepila in treba jo je bilo vedno znova definirati, tudi s scientističnimi diskurzi, iz katerih so kasneje črpali ideje nacisti. Tudi kasneje ni bilo nujno, da so ljudje svetle polti pripadali beli rasi – bela rasa je ideja, ki nam je postala samoumevna, ne pa od nas neodvisno obstoječa stvarnost. Dejstvo je, da so ljudje od antike naprej skozi različne dobe in v različnih civilizacijah barve kože imenovali različno. To, da današnji belci svojo kožo imenujemo belo, sploh ni samoumevno.
Kakor so se v našem delu sveta oblikovali vzorci samorazumevanja preko kulture, so se v ZDA preko rase. Pri utemeljevanju tega avtor znova uporablja obsežno gradivo in zanimive podatke, trivio, ki nas spravi v začudenje, vendar se povsem ujema s predstavljeno teorijo, ki jo krepi in utrjuje. Tako včasih nekaj, kar bi lahko delovalo kot zabavna informacija, ki jo izrečeš med sproščenim druženjem, postane zidak teorije. Kosovelova intelektualna izvirnost je v spretnem povezovanju teh dveh ravni.
Obsedenost z dobičkom, ki izhaja iz utemeljitvenega razumevanja smotra obdelovanja zemlje in privatne lastnine, je pripeljala do vedno novih inovacij, med drugim so si v ZDA omislili institucijo korporacije. Te so državo povezale in industrializirale, industrijskemu procesu pa so bili podvrženi tudi pojavi, ki jih imamo pri nas za kulturne. Američani zaradi prisotnosti različnih ljudstev in suženjstva do 20. stoletja niso zares poznali nacionalne zavesti, ta se je uveljavila predvsem skozi svetovni vojni in hladno vojno, ko se je pojavil zunanji sovražnik, preko katerega so se prepoznavali kot nekaj enotnega. Če so pri nas narodno zavest razvijali preko književnosti, so jo v Ameriki preko zabavne industrije in popularnih medijev. In tukaj je še en odgovor na vprašanje, zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo – ker imajo zabavno industrijo.
Ta obnova je seveda dokaj poenostavljena, kar je samo kompliment za knjigo. Stranskih zgodb in konceptualizacij, ki zadevo delajo zares celovito, je še dosti in zelo krepijo razlagalno moč.
Kosovel se sicer po načinu mišljenja družbenega in političnega opira na aparat, ki ga je razvila Hannah Arendt, kar je tudi sicer precej značilno za kroge okoli izvorne uredniške ekipe Razpotij. Pri tem se v skladu z žanrskimi načeli doktorata sklicuje tudi na mnoge druge teoretike, ki jih pogosto citira. V skladu s tem žanrom gre torej tudi za delo, ki je sinteza mnogih teorij na izviren način. Ta sinteza pa proizvede svoj presežek, namreč izviren teoretski doprinos, ki je nedvomen, pri čemer je še dodatno razširjen.
Delo je predvsem teoretsko dosledno, in čeprav je pisano z evropske perspektive, v njem ne najdemo (očitnega) navijaštva, zgolj mrežasto prepletanje konceptov in drugih oblik razlage, ki vsak pojav posebej razlagajo historično in vzročno-posledično, kot del velikega ustroja zgodovine človeštva.
Gre za razmeroma zapleteno branje, najbolj dostopno tistim, ki teorijo berejo tudi sicer. Kosovelov slog pa vendarle zaznamuje določena »žmohtnost«, strastnost, prisotnost omenjenih zanimivih podatkov, oziroma zopet – po ameriško trivie, kar pa lahko predstavlja tudi ogrodje in kontekst za lažje razumevanje napisanega.
V današnji Sloveniji najbrž prevladuje določena skepsa do ZDA, njene kulturne hegemonije in zunanje politike. Sočasno je ta dežela objekt fascinacije, vzbuja veliko zanimanje, ki pa se popularno uokvirja predvsem v stereotipe. Doslej najbrž še nismo imeli izvirne študije, ki bi kulturne razlike prikazala z naše perspektive na tako poglobljen način. Delo je v našem prostoru unikum, ki bi se moral pojaviti že prej. Knjiga povsem nedvoumno pomaga bolje razumeti Ameriko in je eden najbolj zanimivih domačih teoretskih doprinosov v zadnjih letih.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.