Četrta knjiga Ane Svetel (1990) Steklene stene (Beletrina, 2024) je zbirka daljših kratkih zgodb ali pa morda kar novel, ki se navidezno ne stikajo ali pa se predvsem v tonaliteti; atmosfera zgodb je namreč krhka, subtilna, mestoma se ustvarja tudi občutek nežne melanholije, vsakdanji dogodki se prepletajo z zamolkom, kar privede tudi do nelagodja, kot omeni Ajda Bračič v spremnem zapisu Videti (skozi) steklo. Pisateljica ustvarja občutek, da je absolutno prisotna v svetu svojih junakov. Pri tem ne gre za tisto pripovedovalsko vsevednost, pač pa z zamolkom, drobnimi, a pomenljivimi detajli, pa tudi z občutjem nepopolnosti in preteče izgube, nenazadnje je v zgodbah ves čas prisoten občutek, da nekaj razpada, bodisi odnos bodisi občutek pripadnosti, ustvarja nevsiljivo napetost. Nelagodje resda ne pride kot udarec, pač pa kot rahlo pokanje stekla, ki ga sprva ni mogoče opaziti, potem pa ga ni več mogoče ustaviti.
Atmosfera zgodb je namreč krhka, subtilna, mestoma se ustvarja tudi občutek nežne melanholije.
Takšna je na primer zgodba Marelice, v kateri opazujemo slovensko umetnico, ki se znajde v primežu svojih dveh srbskih tet. Premožni sorodnici, ki sta ves čas ohranjali stik s Slovenijo – če ne drugače tako, da sta prebirali slovenske časopise, zaradi česar precej vehementno izrekata sodbe o Slovencih, kot je na primer tista, »da se v Sloveniji preveč pritožujemo«, medtem ko naj bi se »zamere v Beogradu odvile hitro« – počasi prigovarjata Titi, ki prvič v življenju vidi služkinjo in ki se ji življenje v Beogradu zgolj dogaja. Sedi v dnevni sobi in opazuje »police z medicinsko literaturo«, opazi pa tudi enega svojih kipov. Angela, ena od tet, v pogovoru začenja uporabljati besedo »rod«, kar nosi pomembno simboliko, ki odpira vprašanje identitete, pripadnosti in medgeneracijske povezanosti. Beseda rod ima torej močan pomen – označuje družinsko linijo, skupno poreklo, hkrati pa nosi pridih tradicionalnosti. Razberemo, da gre za subtilen pritisk na Tito, ki naj ne bi pozabila, od kod prihaja, in ki ima odgovornost do družinske dediščine. Že na prvih nekaj desetih straneh pisateljica vnese globino in tiho napetost, predvsem pa kaže na nevidne niti, ki povezujejo, morebiti pa tudi dušijo.
Ana Svetel tu ustvari tudi fascinanten kontrast, posebej v smislu pogleda iz Beograda na Slovenijo. Beograjski teti živita v svetu obilja, medtem ko je šla Titina mama skozi resno preizkušnjo. Tita v nekem trenutku pomisli, »da njihov svet ni bil sestavljen iz sedanjosti, ki ni dišala po rogljičkih ali zvenela po Čajkovskem«, celo pripovedovanje zgodb, spogledovanje s preteklostjo se ji zdi privilegij. Ana Svetel prav s to zgodbo flirta z elementi feministične srhljivke, kot omeni avtorica spremnega zapisa, pri čemer je ta srhljivost tiha, zakrita, psihološka. Teti simbolizirata glas tradicije in pričakovanj, hkrati pa je že sam prostor, v katerem je Tita, sam po sebi zlovešč in utesnjujoč. Besedna zveza steklenih sten postane metafora za nevidne meje, ki umetnico ločujejo od svobodomiselnega ravnanja. Med njimi se ustvari tudi medgeneracijska napetost, saj starejši ženski, vsaj navidezno, predstavljata patriarhalne vzorce. Titina groza, kot se izkaže na koncu, sicer ne izvira iz nadnaravnega, Ana Svetel je preveč subtilna opazovalka, da bi zašla v stereotipizacijo, pač pa iz realnega, celo nežnega pritiska in potiska proti sprejetju pomembne odločitve.
Nelagodje resda ne pride kot udarec, pač pa kot rahlo pokanje stekla, ki ga sprva ni mogoče opaziti, potem pa ga ni več mogoče ustaviti.
Tito tako preplavi občutek, da se je znašla za stekleno steno, kar je med drugim lahko metafora za občutek odtujenosti in nemoči. Steklena stena za Tito, kakor tudi za večino drugih junakinj v zbirki, simbolizira nevidno mejo, ki jo ločuje od drugih ali do neke verzije same sebe, do katere ne more več dostopati. V tem smislu sta si junakinja prve zgodbe in junakinja zgodbe Ključi, ki se iz Danske vrne v prazno stanovanje, podobni. Prostor ohranja sledi tega, kar je bilo, a ni več, recimo, da gre za stekleno steno časa, ki ločuje preteklost od sedanjosti. V zgodbi Ključi smo soočeni tudi z neotipljivo bolečino izgube, junakinja v zgodbi, ki jo, mimogrede, odlikujejo tudi odlični dialogi, se sooča še z odtujenostjo. Nevidna stena ni nujno nekaj fizičnega, zunanjega, ampak predvsem notranji občutek, da ne more doseči tistega, kar je bilo ali kar bi lahko bilo. Trenutek, ko junakinja leže na tla in zajoče, medtem ko njen brat s kolegi odide na pivo, je subtilno srhljiv – ni dramatičnega razpleta, pač pa gre zgolj za tisti občutek, da nekaj ni prav in da ta srhljiva prisotnost praznine lahko diši po izgubi. Medtem ko se junakinja odloča med kariero in nekdanjo ljubeznijo, odsotnost vztraja v zraku. Prav občutek, da nečesa ne more oddati ali se spremeniti, ustvarja nevidno oviro.
Ana Svetel torej tudi skozi prostorske metafore (steklene stene, prazno, čisto stanovanje, vonj odsotnosti) prikaže, kako pogosto živimo v sožitju z nevidnimi sledmi čustev in odnosov; pogosto so stvar preteklosti in junake oziroma junakinje držijo v nevidnih kletkah. V podobni kletki tiči tudi profesor zgodovine v zgodbi Alzacija, kjer Ana Svetel razpira temo akademskega sveta in obtožbe spolnega nadlegovanja. Motiv steklenih sten se tudi tu razpre na več ravneh – kot metafora za nevidne ovire, moralno neodločenost in ujetost v zastarele vzorce. Profesor zgodovine, ki je izrazit pasivnež, postane simbol nekoga, ki živi za stekleno steno privilegija, in šele ob študentkini obtožbi začenja videti razpoke. Ko je prisiljen preizprašati svoja načela, se steklena stena spremeni v ogledalo, v katerem, resda skorajda čisto na koncu, ugleda lastno podobo. V tej zgodbi Ana Svetel mojstrsko preplete moralno dvoumnost in razbije poenostavljene predstave o žrtvi in rablju. Mladenka, ki profesorja izsiljuje za višjo oceno, je kompleksen lik, ki zavestno izrablja sistemske vzvode moči, obenem pa je še vedno ujetnica lastne neizkušenosti, ali kot mladenke »v zgodnjih dvajsetih« komentira profesorjeva žena Helena: »/…/ to ni otroštvo, ni puberteta, niti ne dokončna odraslost, to je tisti čas samoumevne, samodejne lepote /…/«
Ana Svetel tudi skozi prostorske metafore (steklene stene, prazno, čisto stanovanje, vonj odsotnosti) prikaže, kako pogosto živimo v sožitju z nevidnimi sledmi čustev in odnosov; pogosto so stvar preteklosti in junake oziroma junakinje držijo v nevidnih kletkah.
Steklene stene torej niso več samo meje med ljudmi, ampak nevidne strukture družbenih pričakovanj, ki izkrivljajo odnose in zameglijo percepcijo. Takšen lik je na primer Zala v zgodbi Elza, kjer Ana Svetel raziskuje kontrast med virtualnim svetom in resničnim življenjem. Zala je mati in vplivnica. Ta zgodba odlično zaokroži motiv steklenih sten – predvsem v obliki zaslona, ki Zalo ločuje od resničnega stika z lastnima otrokoma in s samo seboj. Pisateljica tu subtilno razpira temo materinstva in performansa. Vplivniško življenje zahteva nenehno komentiranje realnosti, kar ustvari razkol med zasebnim in javnim – Zala, ki uprizarja materinstvo za svoje sledilce, v resnici pa izgublja otroka, ki kričita po njeni pozornosti, ves čas filtrira lastno intimo in intimo predvsem svojih otrok. Steklena stena virtualnosti je torej nekakšen ščit pred resničnostjo, saj je nenazadnje materinstvo tudi nekaj, kar zna biti izjemno naporno, ustvarja občutek kaotičnosti, predvsem pa je nepredvidljivo. Hkrati je prisotnost obeh Zalinih otrok resnična, na otroka večino časa, ko ni za zasloni, kriči, ob čemer občutimo vsaj nelagodje. V tej zgodbi, ki je po vsebinski plati najbrutalnejša med vsemi, smo soočeni z živo razpoko v stekleni steni, ki jo Zala skuša zapolniti z digitalno estetiko.
Steklene stene niso več samo meje med ljudmi, ampak nevidne strukture družbenih pričakovanj, ki izkrivljajo odnose in zameglijo percepcijo.
Ana Svetel tudi s to zgodbo subtilno kritizira družbo performansa, kjer je materinstvo pogosto romantizirano do izčrpanosti. Zala kot mama vplivnica nenehno opazuje in analizira svoje življenje, v katerem je popolnoma odsotna, in tudi najintimnejše trenutke spremeni v vsebino za objavo. Pri tem ima pisateljica posebno zmožnost, da iz banalnih prizorov izlušči bistveno. Ko na primer Zali v zgodbi Elza pogled mestoma uide k otrokoma in zasluti njuno krhkost, tega trenutka ne zaobjame in ga ne poskuša pojasniti; svojim junakom torej prepusti glas, da skozi tihi stik z lastno ranljivostjo izgovarjajo nepričakovane uvide. Ta skoraj poetična praznina v zgodbah Ane Svetel ima različne tonalitete. Vsaka zgodba tako ustvarja različen čustveni odmev, a vedno skozi občutek, da nekaj ostaja nedosegljivo. Steklene stene tako niso le fizične in družbene meje, ampak tudi čustvene mreže, ki likom onemogočajo popoln stik s sabo in z drugimi. Srhljivost, melanholija, zgrajeni iz goste besedne mreže, so tako le različni odtenki eksistencialne odtujenosti. Steklene stene so gotovo ena najimpresivnejših in najvznemirljivejših zbirk kratkih zgodb zadnje čase.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.