Glej, delo mi je vzelo življenje.
Drugo za drugim mi je ukradlo družino,
ljubezen, vse, kar mi je bilo drago.Ah, še eno življenje, kdo mi bo dal še
eno življenje, da mi ga spet ukrade delo
in da zaradi njega še enkrat umrem?Émile Zola
Da se na svetu živi različno, a hkrati podobno, je praktično samoumevno spoznanje; zanj ne potrebuješ diplome iz kulturne antropologije, pravzaprav je za tako mlatenje prazne slame dovolj že skedenj s televizorjem. Prihranite si zato buteljko vina, impresivne vtise o življenju v tujini dolgočasno prepuščam impresionistom – čeravno jim, zehanju navkljub, v večji meri prikimavam. Za ta privilegiran položaj ravnodušnosti do inozemstva in kritike potopisov imam precej (p)oseben razlog, ki začuda ni docela vezan na strah pred zatohlim zadahom. Imenujem ga, da otrdi kak filozofski ptič, imperativ, ali v jeziku normalnih ljudi: nujnost, obveza. Naj na kratko razjasnim tole meglo.
Študij filozofije je bil vedno ‘vreden’ le posmeha, saj vsi vemo, da z njim služi samo Slavoj, kar pa bi verjetno prav tako veljalo za antropologijo, če bi kdo sploh vedel, kaj to je. In vendar jima dolgujem svojo celotno življenjsko držo – z eno nogo sanjavo v oblakih in z drugo rahločutno na trdnih tleh. V svojem pragmatičnem pristopu se poskušam razlikovati od arhetipa, ki sicer (na študentskem radiu) zna konceptualizirati problem, a mu je ob popoldnevih prav malo mar, če je problem pravzaprav on sam; kajti filozofirati in živeti filozofsko sta dve povsem različni stvari. Drugo se mi zdi bolj bistveno in sprejemam, da je moj filozofski doseg, v tistem prvem, kvečjemu patetičen priročnik za samopomoč. Zato tudi nisem rad plaval s popularnim tokom psihoanalize, saj za-vedno staršev nimam za prav nič kriviti, in sem se raje posvečal logoterapiji, torej povsem stereotipnemu in nič manj impozantnemu iskanju smisla (filozofskega) življenja. Če se vam morda zdi to iskanje skrajno nepomembno, pač kaprica sitih in zdravih, vam prav nič ne zamerim, saj se tudi smisel, kot recimo zrak, na prvi pogled ne zdi pretirano znaten – dokler, seveda, ti ga ne začne kritično primanjkovati.
Podobno kot psihologi ne znajo brati vaših misli, vam tudi filozofi ne moremo odgovoriti na vprašanje človeškega kolektivnega smisla, če je ta kaj več kot le reprodukcija. Utemeljitelj logoterapije je moral za svoj odgovor leta trpeti v koncentracijskem taborišču, sam pa sem se v svojega zazrl v očeh otrok z ulic v indijskem New Delhiju, bistvo najine čisto nič podobne izkušnje pa je dandanes mogoče najti tudi v ličnih diagramih na slehernih družbenih omrežjih. Da bi bil to še eden teh že meni sitnih dobrodelnih apelov, bi terjalo več naivnosti, kot je premorem, in vendar je to del moje zgodbe, preko katerega ne morem. Žalost in beda (pa tudi moč, iznajdljivost in upanje), ki sem ju tedaj tam ugledal, me dnevno bolj večerita, počasi izpodrivata vse ljubljeno in ljubeče ter obsesivno postajata moj cel svet, eno in edino.
Od takrat v položaju fetusa vsak večer na tem ali onem koncu zemlje to spoznanje zanikam in cele noči sanjam, kako bi bil v mavričnem svetu krasen tesar in mož in oče, a ko se zbudim, se spet vrnem k svojemu prepričanju. Ta glas obveze, ki zmore v moji glavi preglasiti vse (in o katerem se bom nedvomno nekoč pogovoril s psihiatrom), je v svoji moralni pretencioznosti grozno sebičen – romantika spreminja v realista, filozofa v ekonomista, klic v poklic. Da pričujoče v 21. stoletju pišem v srednjeveškem gradu, medtem ko me s srebrno žlico streže butler, ker ne premorem Opekove ponižnosti ali Križnarjeve levjesrčnosti, je krasen primer tega. Moj dar je le skromen intelekt in zato sem moral stopiti na ramena velikanov, da ne le skušam videti dlje in širše, ampak predvsem, da dobro delam dobro. Iz tega, v lastnem oportunizmu priznavam, mi hkrati uspeva graditi kariero v edinem sektorju, ki se s tem sploh bavi, čeprav prepoln svojevrstnih zagat; a na svoje delo sem ponosen, kar je tudi pričakovan stranski produkt upoštevanja imperativa.
Vendar podobno kot v Zolajevi pesmi nimam dosti izbire o poteku svojega po-klica: ne le, ker bi ga morda rad opravljal, ampak ker ga preprosto moram; in v tej luknji tiči zajec prvega odstavka. Ta absolut mi je v zadnjih letih že ogromno odrekel: čas z družino, prijatelje, hobije, celo edino ljubezen – pa je noč še precej mlada. Kaj kmalu se dokončno spustim s slonokoščenega stolpa in pot od tu vodi v vojno, lakoto, revščino, skratka v vse tisto, za kar si nikoli ne bi odpustil, če ne bi vsaj poskusil preprečiti. Vem, da to loči človeka od Človeka, in zato si često zamerim, da še vedno dvomim in obžalujem ter imam v žepu povratne vozovnice, ker ne morem pozabiti ljubljanske pomladi. Da je v svetu toliko bolečine in jaz si še vedno drznem misliti na tako malo svoje. Da sem morda na koncu koncev vendarle bolj filozof, kot bi imel poguma filozofsko živeti.
