AirBeletrina - Poletna zgodba (5.): Čas za čaj
Panorama 7. 8. 2015

Poletna zgodba (5.): Čas za čaj

Ilustracija: Anja Šlibar

Slabo mi je. V črevesju mi neprijetno poklja. Pogledujem skozi okno in zadržujem vetrove. Pred nevihto je pritisk nevarno nizek, zrak v avtomobilu zato zaudarja po glivičnih čevljih. Trebušni krči zavzemajo prostor, ki so ga prej naseljevala čustva. Rada bi se olajšala na vse tri znane načine. Telo je zopet poseglo vmes, da bi zadevo olajšalo, v resnici pa jo je dodatno zapletlo, kot to počnejo neuravnovešeni generali na predolgo odprtih frontah. Nespameten manever umika, toda – zdaj zdaj se bom vdala.

»Boris, bi lahko, prosim, ustavil na črpalki, na bruhanje mi gre, ne bom zdržala do doma.«

Zaskrbljeno me pogleda: »Pa saj si res čisto bleda. Zakaj mi nisi povedala prej?«

»Nisem te hotela obremenjevati. Mislila sem, da mi bo uspelo, da bom lahko zdržala. Je črpalka kje blizu?«

Z dlanjo napeto potegne skozi lase, smrka. Tako mi da vedeti, da bom morala še malo potrpeti. Olajšanja ni za vogalom. »Mogoče imava zadaj na sedežih kakšno vrečko. Če je sila, lahko bruhaš vanjo.«

Materinski register njegovega glasu: tudi oktava negovalk, porodničark, socialnih delavk. Čutim, kako se mi v goltanec zaleti vrela tekočina. Ne gre do konca, tako kot tudi jaz še ne zmorem iti do konca. Moj pogum in moje bruhanje, vse je del iste metafore.

»Joj, oprosti, to bo verjetno špinačna juha, zdela se mi je postana, pa raje nisem omenila.«

Stežka se zasučem in iz žepa za sedežem izbezam zmečkano plastično vrečko, jo razprem in vanjo vtaknem glavo. Opozori me, da glave ne smem potiskati pregloboko, navsezadnje nočeva, da bi še izgubila zavest. Pogladi me po laseh, najprej od zgoraj navzdol, nato potuje še od spodaj navzgor skozi lase, tik ob lasišču, čutim kovinski hlad konic njegovih krmežljavih, skorajda poroznih prstov. Mrzle, neprebujene dlani. Kepasta vrela pasta se preriva navzgor, mi zalije usta in se razlije v nos. Medtem ko drviva proti bencinski črpalki in njegova topa dlan počiva na korenu mojega vratu, se davim in goltam in bruham in pljuvam in hrkam in hočem proč od tu. Izčrpavam se v vrečko, on pa mi prigovarja, da bova kmalu na cilju, da bo kmalu bolje, da je očitno moralo ven, dobro, da je šlo hitro, srečo imam, da se nisem potila in ječala v čakanju. Čas v avtomobilu se zatohlo in smrdljivo ugreza naravnost v moje naročje. Naj naju cela posesa vase, to bi bilo mnogo lažje.

»Mila, boš okej? Te vznemirja tudi vožnja? Lahko ustavim na odstavnem pasu, samo povej mi.«

Odkimam mu. Oči ima široko razprte, celo vesele, potrebujem ga, si misli in mi s prosto desnico obriše usta, kot to počnejo matere. Robček si navijejo na prst in natančno potegnejo od kotička do kotička, po zgornji in po spodnji ustnici. Dlan mi pritisne ob čelo, pod mokre lase, da bi preveril temperaturo, vseskozi z očmi v prometu in s srcem pri meni, jaz pa vseskozi z očmi na njem in s srcem na cesti. Z glavo omahnem nazaj na naslonjalo in miže zavežem vrečko, ki se mi paca na stegnih.

»Jutri bom poklical v restavracijo in se pritožil,« je odločen.

»Ne, ni treba, sama sem si kriva, ker se nisem poslušala.«

Sama sem si kriva, ker se nisem poslušala. V trebuhu se mi znova zvrtinči, organizem me prehiteva. Namesto odgovornosti izbiram bolezen: glavobol, nespečnost, želodčno slabost. Dan za dnem se vračam v najino stanovanje in nos zarivam globoko v vzglavnik, ki je nekoč dišal po cvetličnem mehčalcu, zdaj pa zaudarja po hinavščini.

»Oprosti, da se je tako končalo, lahko bi imela lep večer.«

»Je že v redu, nič ne moreš za to. Jutri se boš bolje počutila. Jaz sem se vseeno imel lepo, dobro je, da sva si končno vzela čas drug za drugega. Ko prideva domov, te odnesem v posteljo. Ti naredim čaj. Se boš lahko stuširala? Osvežilo bi te.«

S prosto roko prime vrečko z izbljuvki in jo položi na tla med moje noge. Vozi in se sklanja, nevaren položaj. Lahko bi mu pomagala, vse to bi lahko storila sama, vendar mi ni mar. Udi mi od utrujenosti, od čakanja in prelaganja drevenijo. Ko sem prvič prispela sem, pred petimi leti, mi je gorela glava. Da bi lahko zdržala do naslednjega dne, sem se stuširala. Dan zatem sem znova stopila pod tuš, da sem lahko zdržala še malo. In tako do konca tedna, do konca meseca, naposled do konca leta. Pet let ga zapuščam in moja glava ne gori več, vse se je preselilo nekam dol, v trup. Moja koža je od silnega tuširanja suha in razdražena. Vem, da ne ve, kaj presnavljam, ko name kaplja voda in se po telesu maže svilnato milo, ve le, da učinkuje. Vidi, da me požene do nove etape, vidi, kako spokojno pripravljam omleto zanj in za otroka, vidi, v kakšnem bujnem veselju se pred nedeljskim izletom zbudim. Vidi, kako se osredotočeno prebijam med policami trgovine, kako si v suho in razdraženo kožo ljubeče vtiram negovalno kremo, vendar ne vidi, kako se spačim, ko me objame in poljubi in mi z rokami potuje po prsih, ne vidi, da vsakokrat, ko mi pripoveduje o svojem dnevu, v mislih odtavam daleč proč in se tolažim s spomini na tisto, česar sploh še nisem doživela. S spomini na moške, ki jih še nisem spoznala, ne vidi mi v drobovje, ne vidi, kako se otrokoma trudim prihraniti stisko in zato vztrajam v zgodbah nedeljskih izletov, dobrega seksa, srečnih nakupov. Ne ve, da si svoje življenje ogledujem, kot si ljubitelji umetnosti v majhnih privatnih galerijah ogledujejo razstavljena dela: vedo, da obstaja večja sila pripovedovanja, da obstajata večja lepota in pomen od tistega, kar je pred njimi.

Zazrem se v njegov profil. V obraz, ki je v petnajstih letih prešel z možatega na poteze dobrega strica, še najmanj zaradi gubave razmehčanosti. Pogleduje proti meni, skrbno in nevedno, zanj sem zgolj zastrupljena žena, žena, ki se mora okrepiti. Na moji desni valuje indiferentna pokrajina. Polja, lišaji in drevesa tečejo mimo in to je zares edino, kar mora steči mimo. Zavem se, da sem molčala dlje, kot se spodobi.

»Ja, Boris, doma mi boš naredil čaj.« 

»Prav. Kakšnega pa hočeš? Nisem prepričan, ali imamo še kaj, razen črnega in zelenega.«

»Vseeno je, Boris, samo čaj bova spila.«

 

 

Zgodba je bila objavljena v AirBeletrinini poletni čitanki, ki jo lahko najdete na vseh ljubljanskih lokacijah Knjižnice pod krošnjami in vzamete svoj (brezplačni) izvod. Vse zgodbe bodo objavljene tudi na spletu, naslednja, ki jo je napisala Agata Tomažič, že naslednji petek. 

Pretekle zgodbe:

Matjaž Brulc: Trinog

Davorin Lenko: Zgolj nevarni, resnično zajebani ljudje ali Humanitarna akcija

Mirana Likar Bajželj: Bilbao

Maša Pelko: Pes