AirBeletrina - Poljub ženske pajka v Sonori
Ilustracija: Hanna Juta Kozar Ilustracija: Hanna Juta Kozar
Kolumna 9. 5. 2023
Čas branja
Čas branja: 8 min

Poljub ženske pajka v Sonori

Najina prijatelja Luis in Gustavo sta se odločila, da bosta morsko biologijo študirala na severovzhodu države, v Sonori. Fakulteta, na katero sta se vpisala, se je nahajala v pristanišču Guayamas, vendar sta se Luis in Gustavo odločila za sobivanje s skupino prijateljev v zaselku petih hiš, izgubljenih v puščavi, oddaljenih kakšnih dvajset minut od pristanišča med kaktusi in tarantulami.

Najina razpoložljiva prevozna sredstva, da bi ju obiskala, sta bila avtobus ali vlak; z Enriquejem sva se odločila za vlak – sam sem bil v fazi izjemnega navdušenja nad tem prevoznim sredstvom, čeprav je potovanje z njim veljalo za božji bič: vožnje v zarjavelih, okornih potniških vagonih širom po deželi.

Pot je bilo mogoče opraviti v 37 urah. Najprej sva šla na nočni vlak iz Ciudada v Guadalajaro, in nato, v jutru naslednjega dne, presedlala na pacifiško linijo, s katero sva potovala 29 ur in nato prispela do postaje v Empalmi, Sonora, in to v prvem razredu –; v Mehiki je bil ta prvi razred to, kar je v Evropi drugi; pa vendar si moral, če si hotel potovati v tem prvem razredu, plačati »posebno« tarifo.

V tistem času sem opustil potovalno navado, da bi hodil naokoli s pol ducata knjig. Ob tej priložnosti sem imel namen potovati z eno samo knjigo, za katero sem predvideval, da jo bom prebral do konca potovanja in jo nato nekomu podaril, ter v skupini prijateljev najinih prijateljev našel knjigo, ki me bo spremljala na povratku. Nazadnje sem se odločil za roman, ki sem si ga želel prebrati že dalj časa: Poljub ženske pajka argentinskega pisatelja Manuela Puiga.

Takrat film Hectorja Babenece, v kateri so blesteli William Hurt, Raúl Julia in Sonia Braga, še ni bil posnet, toda vedel sem, da je Manuel Puig odraščal v eni izmed argentinskih provinc ter sanjaril ob holivudskih filmih in navsezadnje končal študij filma v Italiji – Hollywood ga je razočaral in nazadnje so ga navdušili novi evropski filmski tokovi.

Puig se je iz režiserja spremnil v pisatelja in napisal romane, kot sta Našminkana usteca (Boquitas pintadas) in Izdajstvo Rite Hayworth (La traición de Rita Hayworth), ter umrl za posledicami okužbe z virusom aids v mehiški Cuarnavaci.

»Pascual je prinesel knjigo, ki govori o neki pederčini,« je drugo noč izjavil Humbertoques na zabavi stanovalcev vseh petih hiš.

Skupina je živela v nekakšni anarhokomunistični skupnosti, v kateri je bila lastnina neotipljiv koncept in Humbertoques je izkoristil jutro tistega dne in prebrskal moje stvari, ki sem jih imel ob posteljnem okviru, ležišču, ki sta mi ga dodelila moja prijatelja.

Fantje v komuni, kakor tudi večina prebivalstva na tem koncu države, so bili zelo prijetna družba, iskreni in zelo neposredni ljudje, vendar so bolehali za okamenelim tradicionalizmom, ko je beseda nanesla na vprašanje spola. Če si bil moški, si bil lahko le dec ali pa peder.

»No, ja,« sem odgovoril, »gre za zgodbo o pedru in prevratniku, ki se dogaja v zaporu v Argentini.«

Vsi so me nejeverno pogledali.

»Velik roman,« sem še rekel.

Nekdo je pogovor obrnil v drugo smer in tistega večera ni nihče več komentiral moje opazke o knjigi.

Kakšnih šesdeset metrov od  zaselka hiš – in bralec si ga lahko predstavlja, kakor miniaturno mehiško vas v kakšnem severnoameriškem vesternu – je stala še ena hiša, v kateri sta stanovala Blackie, rahitičen mehiški ribič nizke rasti, z nogama, suhima kot dve posušeni veji, in Marla, njegova žena, precej korpulentna Severnoameričanka, ki je tehtala vsaj 120 kil in merila skorajda dva metra – in ki jo je iz popolne anonimnosti reševala posebna milost, da se je bila davno tega udeležila koncerta v Woodstocku in poslušala skupine Yardbirds, the Who in Led Zepellin, in ki je bila pripravljena za skupnost kuhati za skromno mesečno nadomestilo – nama z Enriquejem pa je ponudila posebno, štirinajstdnevno tarifo.

Pri njej smo se zbrali tudi v soboto zvečer, da bi poslušali njene plošče in neverjetne Blackiejeve prigode ter ob tem kadili neobvladjive količine mariuhane – poleg hrane je Marla skupini dobavljala tudi travo. Nekajkrat na mesec je odšla iz vasi z ogromno plastično torbo za nakupovanje na  tržnici in se vračala s papajami, paradižniki, avokadom in zavoji marihuane, ovitim v časopisni papir.

Med poslušanjem Procul Harum in The Cream me je Marla vprašala, če imam s seboj kaj, kar ni reggae – moji prijatelji in njeni sosedje, naseljeni v petih hišah, so poslušali samo reggae, kakor da bi bil svet pred in po Marleyju prekrit s popolno tišino.

»Ja,« sem ji rekel, »s sabo imam kaseto, na kateri imam posneto ploščo Chica Buarqueja.«

Nihče na tistem koncu ni vedel, kdo je Chico Buarque, tako da sem se vrnil v hišo prijateljev, iz walkmana vzel kaseto in se vrnil k Marli in Blakieju.

Šesti komad na tej plošči, ki pa sem ga imel posnetega kot prvega na kaseti – v izboru Chicovih pesmi, ki jih je sam pel v španščini v prevodih urugvajskega pevca Daniela Vigliettija – je bil ena njegovih mojstrovin: Construcción[1].

Te pesmi o delu v gradbeništvu ne odlikujeta le harmonična in melodična struktura  in njena ludistična uglasbitev, kar je značilno za večino nastale glasbe gibanja tropikalizem v Braziliji v šestdesetih in sedemdesetih letih, temveč ima ob tem tudi besedilo, ki je v kompozicijskem smislu eno najvznemirljivejših iz tega obdobja: preprost človek iz delavskega razreda vsak dan hodi na delo na gradbišče in našteva drobne stvari in vsakdanje dogodke, ki so na prvi pogled precej neškodljivi, čeprav se zgodba konča tragično: mož pade z odra na ulico, potem ko poje kosilo, ki si ga prinese v menaški. Toda osnovna zgodba, ki jo v pesmi ponovljeno slišimo kar trikrat, pridobi nadrealno in grozljivo noto, ko Chico začne s premetavanjem pridevnikov (ki so vse po vrsti naglašene besede na predpredzadnjem zlogu z enakim številom zlogov) med verzi: v prvi verziji zgodbe delavec poljubi ženo, kot da bi bila zadnja, se povzpne na gradbeni oder, kot če bi bil stroj, in sede k počitku, kot da bi bila sobota; v drugi poljubi ženo, kot če bi bila zadnja, se povzpne na oder, kot če bi bil trden, in sede k počitku, kot bi bil princ, v tretji poljubi ženo, kot da je to logično, se povzpne na oder, kot da bi bil ptica, odleti k počitku, kot bi bil princ …

Pesem smo poslušali najmanj petkrat in Marla je hitro pripravila vse, da si je kaseto lahko takoj presnela. Ušesa fantov, iz katerih je dobesedno lezel reggae, so se prav tako zdramila in tudi oni so prosili, če si kaseto lahko presnamejo – v tistih časih se nam to ni zdel noben poseben zločin –, in ko me je Marla vprašala, kaj sem še prinesel s sabo, ji je Humbertoques hitro ponovil:

»Pascual je s seboj prinesel roman o neki pedrčini.«

Preden sem šel spat, sem knjigo odnesel Marli, ki je, potem ko se je naposlušala Chica, želela videti vse, kar sem prinesel v puščavo v Sonori.

Roman Poljub ženske pajka je izšel leta 1976 in ga je po vsej verjetnosti navdahnila zaporniška izkušnja mehiškega borca za socialne pravice Luisa Gonzáleza de Albe in govori o  neobičajnem prijateljstvu, ki se v zaporniški celici nekega zapora splete med Valentínom Arreguijo, političnim zapornikom in pripadnikom celice uporniškega gibanja, ki se v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja spopada z diktaturo, ter »tetko«, homoseksualcem, ki pretirano poudarja gestikulacijo, vedenje in oblačenje, ki ga navadno pripisujemo ženskemu spolu, in ki se v zaporu znajde, ker naj bi kvaril mladoletne dečke – »zatreskal sem se v fantička«.

Molina Valentínu v zaporu krajša čas, ob njegovih podrobnih opisih klasičnih holivudskih filmov je preživljanje časa znosnejše, čeprav jih Agustín neprestano prekinja, saj Molino vsakokrat znova prosi, naj mu prihrani res minuciozne opise romantičnih prizorov.

Srečanje, nato šok in subtilen preplet dveh človekih narav, ki sta si popolnoma nasprotni – Augustín pred vsakršno čustvo postavlja razredni boj, boj za blagostanje večine prebivalstva, medtem ko za Molino ne obstaja nič, kar je izven okvirov lepote in občutij do drugih –, zgodbo vodita do enega najbolj ganljivih koncev, ki sem jih kdaj koli prebral.

Preden sem odšel iz tistega zaselka hiš v puščavi, mi je Marla v zameno podarila knjigo, saj romana nisem hotel vzeti nazaj –  zapisala si je tudi čakalno listo sosedov, ki so knjigo hotelo prebrati.

Naslov knjige, ki mi jo je podarila in ki sem jo prebiral vseh 37 ur povratka, ni več del te pripovedi. Pač pa je še vedno del te pripovedi nasmešek, ki se mi je na obrazu porodil vsakokrat, ko sem na svojem povratnem potovanju in tudi v dneh in tednih, ki so mu sledili, pomislil na srečno naključje, da sem zgodbo o »tetki« Molini in njenih dražeh pustil v puščavi Sonora, sredi kupa mačo samcev.

 

Prevedla Mojca Medvedšek.

 

[1] Originalni naslov pesmi v portugalščini je Construção, pomeni pa zgradbo, gradbišče, pa tudi gradbeni oder. (Op. prev.)