Če bi se bralcu romanesknega prvenca Dina Bauka Konec. Znova ob imenu Denis in letnici 1989, ki tičita v naslovu uvodnega poglavja, lahko zazdelo, da vstopa v svet odraščanja mladostnika, ki se bo ob koncu knjige sprevrgel v nekakšno predhodno različico Vojnovićevega Marka ali Markovega očeta, bi se zmotil prav toliko, kot če bi se v branje romana napotil v pričakovanju in predvidevanju cenene jugonostalgije. Konec. Znova ni namreč ne eno ne drugo; če se že dotika kakršnekoli nostalgije, ne gre za nostalgijo po kolektivu in skupni državi, ki bi tako pozitivno zaznamovala svoje narode, da si ti še desetletje, dve, ne bi opomogli od njenega razpada, temveč roman prej oblikuje posameznikova nostalgija po mladosti. Njeno jedro so slike in posnetki, shranjeni v predalih spomina, ki jih za bralca odpirajo Baukovi junaki, iščoč zaključek, ki ga niso imeli.
Ker gonilo romana niso dialogi, temveč spomini zdaj enega, zdaj drugega pripovedovalca, je način, na katerega Bauk gradi zgodbo, tako vse prej kot linearen: retrospektive neprestano vznikajo skozi pripoved, se povezujejo in sestavljajo sliko treh mladih vrstnikov s konca 80. in začetka 90. let, navdušenih nad svojim bendom, rokenrolom in svobodnim pohajanjem. A le dokler brezskrbnega druženja leta 1992 ne prekine birokratski sistem novonastale države, ki enega od njih, Denisa, izbriše in ga s tem preko meje vrže v balkansko vojno, druga dva pa v naslednjih dvajsetih letih svoje življenje zavozita po »običajni« poti: Peter zaradi noseče punce opusti ambiciozne načrte samoizpolnjevanja in raje seže po alkoholu, s katerim se laže prebija skozi svojo birokratsko službo, Goran pa z nelegalnimi posli postane del vodstva skorumpiranega podjetja, kar mu prinaša luksuz, drogo in plehke ženske. Zgodbi se pridruži še Mary – mormonka, ki je za čas svojega misijonarskega leta prišla iz Amerike v počasi razpadajočo Jugoslavijo, kjer ob Denisu, svoji prvi veliki ljubezni, prekrši mormonska pravila in spozna svobodo, v naslednjih dvajsetih letih pa si, neprestano menjavajoča službe in mesta, svojega življenja ne more osmisliti nič bolj kot Peter ali Goran.
Ker se Bauk ne spušča v izrisovanje človeških značajev niti bolj zapletenih medosebnih odnosov, so tako romaneskni junaki sicer precej tipizirani, zdi pa se, da globlja karakterizacija umanjka na račun retrospektiv, ki so dovolj raznovrstne, spretno zgrajene in umeščene v celotno »sedanjo« pripoved, da skupaj s preklapljanjem dogajalnega časa med poglavji dejansko ne porajajo občutka, da bi šlo za pripovedne prekinitve oziroma odklone, temveč pripoved dopolnjujejo in poganjajo naprej. In ko se zazdi, da zgodba o izbrisanem in treh ostarelih mladostnikih ne more imeti več nikakršne dopolnitve ali nadaljevanja, je Bauk že pripravil podlago, da romaneskni junaki lahko brez kakršnihkoli motenj preidejo meje realističnega v nadrealistično, pri čemer igra veliko vlogo literatura, kar tudi sami lucidno opazijo in se tako za hip soočijo z metafikcijskostjo.
Trenutek, ko se začnejo dogajati stvari, ki bi jim, kakor pravi Goran, še Kafka težko sledil, ko Mary v atmosferi romanov Paula Austerja vstopa v neznansko Bibliotheco Balcanico in predvsem ko Denis vstopi v belo futuristično knjižnico, iz katere bo pot vodila v ponovno srečanje z drugimi, ni trenutek fantazijskih svetov, v katerih je vse mogoče, niti zgolj sanjski privid znotraj trd(n)ega realizma, temveč prej asociacija na Borgesovo knjižnico: vesolje literature je edino, ki lahko uvede srečanje junakov, metafizika pa edino smiselno polje, edina pika med Koncem in Znova. Vse, kar lahko takemu koncu sledi, ne more biti nič več novega, lahko je zgolj ponovitev – to so pisma, v katerih se junaki znova dotaknejo drug drugega in vsaj delno razrešijo tisto, kar v resničnosti ni imelo zaključka, je pa v spominu pustilo močan vtis, hkrati pa še vedno ostajajo v območju pisanja – aspekta literature.
Tako Dino Bauk, odvetnik in Mladinin kolumnist, bralcem v svojem prvencu ponudi veliko: precizno zgrajene posnetke spomina, katerih resničnost oziroma točnost je po svoji naravi dvomljiva, in podobe mladosti, ki se brez smiselnega zaključka in obetavnega nadaljevanja pojavljajo v ozadju zvokov jugoslovanskega novega vala in njegovega izteka v odmev rafalov. Od teh tonov preteklosti nas skupaj s svojimi junaki z uporabo možnosti literature prek metafizičnega vrha pripelje v edino smiselno ponovitev, kombinacijo obojega.
