Včeraj je minila 140. obletnica smrti Carla Gustava Junga, švicarskega psihiatra, psihoterapevta in utemeljitelja analitične psihologije. Pri založbi Beletrina je v zbirki Koda nedavno izšla njegova Rdeča knjiga. V branje vam ponujamo odlomek. (V knjigi je to poglavje, kakor tudi vsa druga, opremljeno s številnimi opombami in pojasnili, ki pa jih zaradi lažjega spletnega branja na tem mestu izpuščamo. Za poglobljeno razumevanje zato priporočamo branje knjige.)
Ko sem imel oktobra leta 1913 videnje povodnji, se je to zgodilo v nekem času, ki je bil pomemben zame kot človeka. Takrat sem bil v svojem štiridesetem letu starosti in dosegel sem vse, kar sem si kadarkoli želel. Dosegel sem čast, moč, bogastvo, znanje in vso človeško srečo. Nato se je moje poželenje po večanju teh dobrin prenehalo, poželenje v meni se je umaknilo in prevzela me je groza. Zgrabilo me je videnje povodnji in začutil sem duha globine, vendar ga nisem razumel. Kljub temu me je prignal z nevzdržnim notranjim hrepenenjem in spregovoril sem:
»Moja duša, kje si? Ali me slišiš, govorim in te kličem, si tukaj? Vrnil sem se, spet sem tukaj, z nog sem si otresel prah vseh dežel in prišel k tebi, pri tebi sem, po dolgih letih dolgega potovanja sem znova prišel k tebi. Naj ti spregovorim o vsem, kar sem videl, doživel, vsrkal vase, ali ne želiš slišati ničesar o vsej tej hrupnosti življenja in sveta? Nekaj pa moraš vedeti: naučil sem se, da človek mora živeti to življenje. To življenje je pot, dolgo iskana pot do Nedoumljivega [Unfassbaren], ki mu pravimo božansko. Druge poti ni, vse druge poti so zgrešene steze. Našel sem pravo pot, vodila me je k tebi, k moji duši. Vračam se, razžarjen in očiščen. Ali me še poznaš? Kako dolga je bila ločitev! Vse se je tako zelo spremenilo. In kako sem te našel? Kako čudovita je bila moja vožnja! S katerimi besedami naj ti opišem, po kakšnih vijugastih stezah me je neka dobra zvezda vodila do tebe? Daj mi svojo roko, moja skoraj pozabljena duša. Kakšna toplota veselja ponovno te videti, ti davno zatajena duša. Življenje me je znova pripeljalo k tebi. Naj se zahvaliva življenju, ki sem ga živel, za vse vedre in za vse žalostne ure, za vsako veselje in za vsako bolečino. Moja duša, s tabo naj se moje potovanje nadaljuje. S tabo bi rad potoval in se dvignil k svoji samotnosti.«
Duh globine me je proti samemu sebi prisilil, da sem to izgovoril in hkrati doživel, saj tega nisem pričakoval. Takrat sem bil še povsem ujet v duhu tega časa in o človeški duši sem razmišljal drugače. Ogromno sem razmišljal in govoril o duši, vedel sem mnogo učenih besed o njej, presojal sem jo in iz nje napravil predmet znanosti. Nisem se oziral na to, da moja duša ne more biti predmet moje presoje in védenja, precej bolj sta moja presoja in védenje predmet moje duše. Zato me je duh globine prisilil, da nagovorim svojo dušo in jo prikličem kot živo in samo po sebi obstoječe bitje. Ponotranjiti sem moral, da sem izgubil svojo dušo.
Iz tega se naučimo, kako dušo razume duh globine: vidi jo kot bitje, ki obstaja samo po sebi, in s tem nasprotuje duhu tega časa, za katerega je duša ena od stvari, ki so odvisne od človeka, in ki se pusti presojati in urejati in katere obseg je mogoče zaobjeti. Moral sem uvideti, da to, kar sem prej imenoval moja duša, sploh ni bila moja duša, ampak le mrtva zgradba učenosti. Zato sem moral svoji duši spregovoriti kot nečemu daljnemu in neznanemu, kar nima obstoja zaradi mene, ampak zaradi česar imam obstoj jaz.
Tisti, čigar želja se odvrne od zunanjih stvari, doseže kraj duše. Če duše ne najde, ga bo doletela groza praznine in strah ga bo z mnogimi zamahi biča pregnal v obupano prizadevanje in v slepo željo po votlih stvareh tega sveta. Znorel bo zaradi svoje neskončne želje in izgubil pot svoje duše, ki je ne bo nikoli več našel. Tekal bo za vsemi stvarmi in se jih vseh polastil, a svoje duše ne bo našel, saj jo lahko najde samo v sebi. Njegova duša se resda nahaja v stvareh in ljudeh, vendar bo slepec zajel stvari in ljudi, ne pa tudi svoje duše v njih. Ničesar ne ve o svoji duši. Kako bi jo lahko ločil od ljudi in stvari? Svojo dušo bi lahko našel v sami želji [Begehren], ne pa tudi v predmetih želje. Če bi posedoval svojo željo, in ne njegova želja njega, bi položil roko na svojo dušo, saj je njegova želja podoba in izraz njegove duše.
Če posedujemo podobo neke stvari, posedujemo polovico te stvari.
Podoba sveta je polovica sveta. Kdor poseduje svet, ne pa tudi njegove podobe, poseduje samo polovico sveta, saj je njegova duša revna in brez imetja. Bogastvo duše je sestavljeno iz podob. Kdor poseduje podobo sveta, poseduje polovico sveta, tudi če je človeško v njem revno in brez imetja. Vendar lakota iz duše naredi pošast, ki pogoltne to, kar je neznosno [Unzuträgliches], in se s tem zastrupi. Moji prijatelji, dušo je pametno hraniti, sicer boste v srcu vzredili zmaje in hudiče.
