Točno leto zatem, ko je predsednik Salvador Allende umrl v (še) ne pojasnjenih okoliščinah, medtem ko je vojska Augusta Pinocheta bombardirala predsedniško palačo Casa de la Moneda v Santiagu de Chile, je severnoameriška televizijska hiša NBC začela predvajati televizijsko nadaljevanko, ki je prikazovala življenje severnoameriških pionirjev na ameriškem zahodu – ki se je zdelo podobno življenju v Disneylandu.
Televizijska serija Mala hišica v preriji je bila osnovana na seriji otroških knjig, ki jih napisala leta 1867 rojena Laura Ingalls Wilder; v njih je opisovala svoje izkušnje in doživetja kot pionirka in priseljenka – in jih obarvala s pomočjo fikcije – v državah Minessota, Kansas in Wisconsin. Laura je bila potomka popotnika na ladji Mayflower, Richarda Warrena, sestrična predsednika Ulyssesa S. Granta v tretjem kolenu, poleg tega je bila članica družine Delano, ki jo sorodstvene vezi povezujejo s Franklinom D. Roosveltom.
Šest let po rojstvu Laure Ingalls se v državi Virginia rodi Willa Siber Cather, ki se z devetimi leti z družino preseli na zahod, v Nebrasko, da bi ubežala epidemiji tuberkuloze. Tudi Nebraska bi lahko postala prizorišče za nastanek serije o izkušnjah priseljencev na ameriškem zahodu na osnovi treh romanov, ki jih je napisala Willa Cather, toda sprehodi po naravi v stilu Disneylanda niso bili nikoli v Willini naravi pisanja.
V Mehiki je življenje pionirjev več let vstopalo v domove in nas razveseljevalo s preprostostjo in nedolžnostjo. Odveč je pripomniti, da se nam je, odraščajoči mladini, od sladkobe mešalo in smo raje gledali kavbojske filme, ki so govorili o dogodivščinah Divjega zahoda. Prav zato me je pred časom toliko bolj navdušila pozabljena knjiga, ki govori o preprostem, a okrutno težkem življenju na velikih planjavah.
***
Jim Burden zapusti svet, ki ga je poznal, dehtečo Virginijo, in se napoti v kraje, ki jih prvi beli raziskovalci imenujejo wasteland, opustelo krajino, ki se razteza onkraj reke Mississipi in se razprostirala do gorovja Rocky Mountains.
Na vlaku Jim sreča češko družino – ki si je kupila kos zemlja v Nebraski – in opazuje, kako si skozi okno ogledujejo ozemlje, ki ga bodo morali odslej imenovati dom: »bila je samo zemlja: ne dežela, zgolj material, iz katerega so zgrajene dežele.« Med družinskimi člani je tudi deklica, ki je morala biti začudena nad razsežnostjo obljubljene dežele. Jim Burden tedaj še ne sluti poguma, vztrajnosti, želje po življenju in upornosti, ki so naseljevali to drobno, toda čvrsto tuje telo. Ántonio.
***
Willa Carther je bila možača – tako so ji pravili, saj v tistih časih ni bilo uvidevnih in prefinjenih besed za ženske, ki se niso strinjale z vlogo, določeno s spolno fiziologijo, in vlogo, ki jim jo je posledično predpisala družba. Že v otroštvu je bila ves čas bolj povezana z brati kot s sestrami, do katerih je izkazovala nenavaden prezir, in vse od zgodnje mladosti je izbirala pričeske in obleke, ki so jo očitno razlikovale od povprečnega dekleta. Nekaj časa se je Willa podpisovala celo kot William, zlasti v obdobju, ko je zatrjevala, da bo postala spoštovana zdravnica.
Čeprav je izvirala iz preproste, a ustaljene družine srednjega razreda, je Willa postala tisto, kar severnoameriška kultura rada imenuje self-made man: potem ko je v mestu Red Cloud v Nebraski maturirala, se je v Lincolnu vpisala na Univerzo Nebraska, kjer je začela objavljati v lokalnem časopisu in diplomirala iz literature ter pozabila na študij medicine.
Povabili so jo, naj začne pisati za neko revijo v Pittsburghu, v Pensilvaniji, kamor se je preselila, a je kmalu prišlo vabilo za sodelovanje z revijo McClure v New Yorku. Prav v tej reviji je Willa objavila svoj prvi roman v nadaljevanjih, s katerim je bila nezadovoljna, zato se je odločila, da bo začela pisati o svojem odraščanju v Nebraski in kmalu objavila tri romane, ki so se sestavili v triologijo Velike planjave.
Vsa tri dela sta z odobravanjem sprejela tako kritika kot bralstvo, tako da se je celo F. Scott Fitzgerald glasno pritoževal, ker je imel njegov Veliki Gatsby precej bolj mlačen odziv kot tretji del Willine triologije Moja Ántonia[1].
O Cartherini seksualni usmerjenosti se razpravlja še dandanes, a dejstvo je, da so bile vse njene najpomembnejše zveze vedno z ženskami – zlasti z aristokratinjo iz Pittsburgha, Isabelle McClung, za katero je, po besedah Wille, napisala vse knjige, in z urednico Edith Lewis, s katero je preživela 39 let življenja.
Willa je pisala in objavljala, vendar je blišč njenega pisateljskega imena zbledel s prihodom nove generacije kritikov in bralcev, ki so njeno delo videli preveč zasidrano v nostalgiji in brez prave možnosti, da bi lahko skočilo na vlak sodobnosti.
Počasno propadanje njenega telesa je povzročil rak na dojki, leta 1947 je umrla za posledicami možganske krvavitve. Pokopana je v New Jerseyju ob Edith Lewis in nedaleč od posestva, ki ga je obiskovala s prijateljico Isabelle McClung.
***
Da bi povedala zgodbo o Ántoniji, se je Willa odločila zaupati glas pripovedovalca dečku, ki je doživel otroštvo, podobno njenemu: Jimu Burdenu.
Jim je torej tisti, ki prispe na postajo Black Hawk v Nebraski, kjer ga sprejeme Otto Fuchs, avstrijski priseljenec, ki dela na kmetiji njegovih starih staršev; prav on je tudi edina oseba, ki mu bo lahko dala nekaj verodostojnih podatkov o krajih, od koder izvira družina, ki jo je bil spoznal na vlaku in ki bo zaživela nedaleč od kmetije njegovih starih staršev; a če je Jimova hiša zgrajena iz opeke, Čehi prispejo v hišo, ki je zbita iz zemlje. Iz »testa«. Obupno bedna sobica, takšna, o kateri zgodovinarji ameriškega zahoda pripovedujejo, da je sprožila plaz grenkih solza žensk, ki so po neskončno dolgem potovanju in upanju na boljše življenje pristale v njih.
***
Zelen hrib, posejan s cvetjem, pušča prostor preostali tretjini zaslona, ki ga prekriva modro nebo in ga obenem razpolavlja; na vzpetini se čisto na vrhu pomika mali voz – od desne proti levi strani ekrana, nato se na zaslonu izpiše naslov: Mala hišica v preriji. Nato nam sredinski kader pokaže čeden in dobro rejen par ameriških pionirjev, ki razneženo zre v daljavo: proti drugi vzpetini, od koder pritečejo tri vesele svetlolase deklice.
Tudi v svetu Wille Carther na travnikih prerij rastejo rože, a obenem v njem nastopajo tudi surove zime – in ti isti zgodovinarji, ki pišejo o življenju na ameriškem zahodu, nas spomnijo, kako grozljive so bile zime na neskončnih planjavah. Ántonijin oče ene od teh zim ne preživi; je moški, ki ni zmogel prenesti življenjskega zasuka in prepada med rodno Češko in negostoljubno Nebrasko. Toda v prsih Ántonije bije srce, ki utripa od želje po življenju in prilagoditvi. Jim jo začne učiti angleškega jezika in tako se začne fascinacija, ki traja vse življenje in ga spremlja tudi v New Yorku, kjer v odraslem življenju postane odvetnik – nikoli ne pozabi zlatih in močnih Ántonijinih rok, ki na polju opravljajo enaka dela kot moški.
Willa Cather iz podob narave splete čudovit mozaik; poljane z visokimi rdečimi travniki Nebraske nam zlezejo pod kožo z enako vztrajnostjo kot mladi priseljenci, ki jih v tem romanu utelešajo predvsem slovanske in skandinavske ženske; te prisluhnejo klicu življenja najprej kot delavke na lastnih kmetijah, ko skrbijo za preživetje družin, in nato kot služkinje v vasi Balck Hawk, kjer iščejo svojo nadaljnjo pot.
Mala hišica v preriji Laure Ingalls je zgodbo o pionirjih na zahodu spremenila v univerzalno doživljanje tega sveta s pomočjo televizijskega medija, toda Willa Cather je bila tista, ki je njihove usode povzdignila na najvišji pripovedni nivo in mu dodala človeško globino.
Njen roman je zgodba o eksistencialni pritrditvi, ki se izoblikuje skozi nežno prijateljstvo med ameriško siroto in češko priseljenko, ki ji Cather vdihne življenjsko silo po obstanku.
V njenem romanu bralec najde široko paleto stvari: človeško vztrajnost, upornost, skrivnostno preteklost, brutalno lepoto planjav v Nebraski, velike in male zgodbe protagonistov in njihove prigode – kot je tista o napadu črede volkov, ki dva ruska prijatelja osami, odreže od civilizacije na neznanem terenu. Na prvem mestu romanov pa je pisava Wille Cather, iz katere vejejo spretnost, inteligenca in modrost.
Willa Cather se je brez posebnih ceremonij odločila biti neposlušna in ne slediti vrsti omejitev, ki ji jih je vsiljevala konservativna družba; ko si je želela pisati, se ni primerjala s kolegi na drugih založbah ali revijah. Willa se je merila z velikimi glasovi: z Dickensom, Jamesom in Eliotom. Poustvarila je svet, za katerega se ji je zdelo, da je za vedno izgubljen, ter vdihnila življenje literarnemu liku, ki je bolj živ kot mi sami, s tem pa postavila visok literarni standard, v katerega se danes oziramo in z njim skušamo meriti našo pisateljsko obrt.
[1]Moja Ántonia, prevedli Sonja Cuderman in Nada Dobravec, DZS, Ljubljana, 1967.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.