Popolna skladnost

Sedeče ležim v zaodrju in se skušam sprostit, odmislit ta dražeč tremor iz konic prstov na lepljivih rokah. Danes je res polna noč. Rejverjev je bilo že ob polnoči toliko, da so bile prve štiri vrste pred didžejem zasedene. Globoki bas, rožljanje konstrukcij in kaos okrog me ne bremenijo. Pašejo mi. Tako kot vroča zatohlost zadimljenega prostora, ki samo čaka, da se napolni do zadnjega kota. Grem na WC, ki že smrdi po kemikalijah. Ali pa diši, ne znam se še odločit. Nekaj pa je jasno. Nocoj bo hudo.

Ko se vrnem, priskoči Novitečnik, ki sem ga spoznal pred par urami. Odpiral je večer, zdaj pa me obremenjuje z vprašanji tipa če sem v redu, zakaj nisem na plesišču in če sem kisel. Ljudje včasih res ne razumejo, da na žuru kot didžej mogoče rad malo v miru posediš in se sproščaš. »Poslušaj mladenič. To, da tukaj na pol ležim, je klasičen proces dokaj nezavedne priprave na to, kar bo sledilo. Telo in um se mi morata uskladit, potegnit nazaj, da lahko navežem stik, se razgalim in potem eksplodiram. Ti trenutki so kot neka kontemplacija okoliških čutov in umeščanje v notranjo dinamiko, ki vodi do začasnega psihofizičnega sesedanja.« »Aha, štekam, štekam, a bi mal pira? No, pa dobr odroli. Te bom poslušal.« »Ja hvala, bom.« In si mislim, da bi bilo morda dobro, če bi se ta, še včeraj spalnični didžej te dejavnosti loteval z malo večjo mero spoštljivosti in doslednosti. Nevrotično poskakuje po backstageu kot brezglava perjat, stalno nekoga izgublja, ker pač rabi pozornost, zdrave distance pa mu kronično primanjkuje. Nekajkrat je ogreval in vse mu je jasno – razen priklopov med prenosnikom in mešalko. Prej sem mu pomagal vtaknit kable. Poleg skladanja najbolj svežih tup-tup mp3 fajlov, s pomočjo avtomatske sinhronizacije na več nivojih, obvlada tudi produkcijo, organizacijo, dizajn, fotografijo in je hobijski vidžej. Pri devetnajstih. Njegov set je zvenel kot slabo zložen tepih iz lego kock istih barv in oblik. No, ima vsaj veliko manevrskega prostora za izboljšave. »Daj, ma prosim te, Novitečnik, pusti že Primadono, saj vendar vidiš, da ga moti, če mu stojiš za hrbtom in inšpiciraš vsak njegov drugi komad«. »Ni problema, fotr, sva že podrgnla s plato po ovitku, pa se zdej ne prtožuje.«

Tnc, tnc, tnc, tnc. Ura bo kmalu tri. Pojavim se na odru in nakažem časovno situacijo Primadoni tako, da odprem kovček, ga postavim poleg njegovega in za 90 stopinj zasukam naključno ploščo, ki s tem pogleda ven. Ja, takoj jo prepoznam. Surgeon je tole, ena od starejših. Plošče sicer vedno kupujem po zvoku in po občutku, ki ga ta sproža. Založbe, avtorji, distributerji in trgovine nimajo nikakršne vloge. Oziranje po teh razvrednoti moč seta, saj mu lahko odvzame različnost na eni strani ali pa pretirava z njo na drugi. Prav smešni so seti, katerih polovico je podpisal en in isti producent. A tudi take najdemo. Selekcija namreč narekuje glavni podpis didžeja. Zato je nabiranje plošč tako zahtevno, kot je bukiranje res dobrih didžejev. Primadona nocoj, uvožen iz Berlina, na žalost ne spada med slednje. Med primerke, kot so Move D, Regis ali Mike Shannon, zgornjih 5 odstotkov. Čeprav različnih tehničnih in glasbenih stilov sta jim skupna konsistenca in naraven občutek za plesišče, ki ga ne vsiljujejo.

No, kakorkoli že, v takem kovčku polivinila se skrivajo zgodbe, zarezane v letih iskanja, od avtomobilskih voženj, carinskih pregledov, policijskih intervencij do naključnih srečanj, novih poznanstev in neprespanih noči, s posebnimi ljudmi. Že jutri pa bo set, ki bo za distorzijo realnosti skrbel v neki drugi klubski sobi, zvenel drugače. Temeljno jedro seveda obstaja oziroma mora obstajat, saj mu to edino omogoča univerzalno unikatnost. Če premišljeni selekciji dodamo še kompleksnost dinamike lovljenja časa med prehodi, lahko potencialno dosežemo popolno skladnost. Skladnost kot koncept, ki je v celoti razumljiv in se lahko pripiše samo didžejem iz vinilne šole, saj pooseblja elementarni princip didžejanja, kot ga dojemam.

Pkc, pkc pkc, pkc. »Is it already the time, man? Just a few more tracks, please«. Pkc, pkc pkc, pkc. »OK, let’s make it 10–15 min,« mu pomežiknem in ne prav skrivoma zavijem z očmi, čeprav 15 minut še mirno prenesem. Generalno pa je sila moteče in predvsem neprofesionalno, če didžej razteguje svoj ketaminsko »Villalobo« raven ali amfetaminsko »Blawano« brutalen set uro ali več čez predpisan časovni okvir. Kot da bi to imelo kak smisel. Boljši in močnejši kot je set, manj smiselno ga je podaljševat. Še vsak tako vrhunski nastop lahko zaradi pretiranega entuziazma postane hitro dolgočasen, izgubi na udarnosti in se skrije v povprečju. Celovečerni seti so zato težko kakovostni produkt spontanega navdiha, sploh če nameravaš zadovoljiti kritično slušalstvo. Plate lahko naključno nametavaš na pozno-zgodnjih afterjih ali pa doma, v intimnih okoliščinah v procesu priprave. Zgodba večera in vsakega seta na njem mora bit zvezno zgrajena, didžej in promotor pa morata to preprosto logiko razumet.

Tkc, tkc, tkc, tkc. Ob treh je »prime time«, kar ima določene prednosti. Plesišče je razgreto, saj je obisk na optimalnem maksimumu, simpaticus pa je pri večini že v vzbujenem in posledično dovzetnem stanju. Te okoliščine mi olajšajo cilj in smisel prihajajočega seta. Tak, tak, tak. Pripravljen sem in cup, naredim hiter rez tako, da zaprem kanal. Temu zaradi razprtja svetlobnih efektov sledi kratek šok zmedenih pogledov, nato pa vzkliki, kriki in drugi načini odobravanja Primadone, v katerega je usmerjena pozornost. Ta protokol se konča in vržem prvi komad.

Bum, bum, bum, bum, že kar takojhočem potegnit celoten prostor in vse v njem vase. V idealnih razmerah to uspe, pogosto pa porabim prva dva ali tri prehode za nameščanje monitorjev, regulacijo zvoka, čiščenje igel in druge tehnikalije. Prilagoditev vinilnih didžejev je postala obremenjujoča, čeprav je najhujše že za nami – hvala hipsterjem. To noč se takoj potopim v zvok, s katerim bom dihal in manipuliral naslednji dve uri.

Woof, woof, woof, woof pada težka noga, tss, tss, tss, tss sledi open-hat, na ts, ts, ts, ts drugi hi-hat, ki za tisočinko prehiteva. Klap, klap, klap se slišijo občasni ploski, vse pa sloni na wwooowwoooouuuu nagruvani bas liniji. Folk se s prvinsko energijo hipnotično razmetava po plesišču. To pogrešam, ko gledam obrise epileptičnih, pa vendar skladnih teles nekje spredaj v temi. Če si medij, si medij; ni mogoče, da bi s primerljivo intenziteto vplival sam nase.

Bum, bum, bum bum. Ej, didžej, udari me, šokiraj me, razvleči me, razmaži me, razbij me po tem klubu. Bam, bamf, bam, bamf, bum, bum. Raztrešči me med te divjake, med te vlažne, umazane stene, ki so zdaj kot stebri templja ekstaze na poti v skriti odmik. Pam-pa-pa, pam-pa-pam, pam-pa-pam-pa, se čez trdo okostje pretaka subtilna melodika melanholičnih, a pozitivnih molov, ki potiska nazaj, povezuje in lepša obraze. Ljubezen. Večni iskalci. Iščemo, rešujemo drame, trpimo, bežimo, divjamo, umremo in spet zaživimo. Nikoli ne izgubite moči! Ja, ja, ja, jaaaa! To je ta trip, ki ga moram delit, ki ga hočem spustit in priklopit ljudi nanj. Enega po enega, pa tudi, če res samo enega. Wham, wham, wham, wham jih lovim z vsakim taktom in čutim kolektivno potrebo po tem, kar naslavljam. Izgubim se, sem nič, sem samo še togo-mehko telo, ki ga nadzoruje nekaj četrtega. Sem moč in nosilec zajezene energije, ki transformirana v groove raste in srka za sabo vse. Whoooooooaaaaaaa. V vsakem prehodu iščem skladnost, ki se prelevi v novo sinergistično celoto. Popolnost prehoda je tako redka, kot je redka v vsakdanu. Kot popoldanska vožnja iz zaslepljene smeri zahoda, ko se iz radia izliva Jim Cain od Bill Callahana, jata vran pa se ob tem razprši med enakomerno rotirajoče krake električne vetrnice. Gre za moč trenutka, ki se takoj izgubi v komponenti časa, ki pri vsakomur sledi drugi časovnici. Ta čas lovim, ko frcam pitch gramofona, ko rotiram njegov krožnik in se dotikam centralne točke srebrnega nastavka. Paradoksna razumnost popolnega prehoda je v tem, da je popoln samo enkrat, takoj za njim že iščemo sinhronost drugje ali vsaj na drugačen način. Vedno so okoliščine tiste, ki narekujejo izid, ampak od njih postajaš vedno manj odvisen. Potrebujem samo dober monitoring, čiste igle in mešalno mizo, pa čas, da ga lahko uskladim. Osnovni pogoji.

Pš, pššš, pššššššššš popuščam malo pred koncem in spustim intenziteto na nivo brez gravitacijskega lebdenja. Vse se upočasni, ljudje zadihajo in se zavejo svoje vloge na tej misiji kolektivnega gruva. Bliskoviti pogledi realizacije in skeniranja sobojevnikov partijaškega plemena se končajo takoj, ko se bas odpre in jih potegne naprej. Bamf! Vse še enkrat zavibrira v popolni energetski sinhronizaciji, kot da je vsa materija posrkana v vorteks orkana, ki se mu nič več ne more izmaknit. Končno. Izguba nadzora. Še malo, še malo, še malo, dokler ne začutim, da pojenjam in moram končati. Fijuuuuuuuuuu … Pristajam v domači praznini. Beng, beng. Padem. Pogledujem okrog in si oddahnem, ko vidim da je DJ Kritikal že priklopljen in nestrpno čaka, da začne zaključevat.

P, p, p, p; pr, pr, pr, pr; prr, prr, prr, prr; prrr, prrr, prrr, prrr, prrrrrrrrrrrrrrr … poslušam dolgočasne poskuse dviganja in filtriranja skromne baslinije. DJ Kritikal, iskalec kompleksnosti in variacij, je preštudiral vse možne lestvice in alternativne forume, da je sestavil intelektualno zahteven set, ki kot produkt skrbne priprave ne prepušča ničesar naključju. Iz tovrstnih kompozicij na žuru ne zmorem začutit ničesar, učinkujejo tako, kot da bi poslušal skrbno pripravljeno playlisto na i-podu ali poučno oddajo za zagrete elektrončkarje. Vse to je, izvzeto iz klubske sobe, pohvalno, ne morem pa to imenovat za didžejanje, saj tehnika in poznavalstvo nadvladajo občutek. Tanka je namreč meja med poučevanjem in pametovanjem. Takšni seti so tudi bolj primerni za warm up, kjer ni nič narobe z bolj širokimi in kompleksnimi glasbenimi ekskurzijami. Ob petih zjutraj pa ti seti delujejo le, če imajo vstavljeno določeno količino razpoznavnih komadov, ki kot špice v elektrokardiogramu ekscitirajo preostanek plesišča, da lahko predvidljivo odreagira. Ostajam mlačen, saj sem izžet od nastopa, zdolgočasen od muzike in utrujen od kaotičnosti nastale situacije.

Zapuščam konzolo in se prebijam do zaodrja mimo bledih ljudi z razprtimi očmi. Gledam, a v resnici ne vidim. »Whoa, ker komad si dal, nisem ga slišal že dve leti.« »Pizda, je blo hudo.« »Fak, a veš, da ponavadi ne poslušam tok na hard, ampak to je blo noro. Surovo in mehko hkrati.« »A je bil to progressive?« »A se je snemalo?« »Kaj je to za ena zvrst?« »A boš pivo?« »A si v redu?« Vržem se na fotelj in se umirjam. V pol ure se z viskijem le regeneriram, presneto težek kufer pa odvlečem domov, kjer se sprašujem, ali je bil moj set vreden tistih petih odstotkov.