»Če berete časopise, morate prebrati to knjigo!« vzklika pripis na hrbtni platnici slovenske izdaje knjige Zgodbe s ploščate zemlje. Toda če (še) berete časopise, vas bo ob branju tega pronicljivega in izjemno izčrpnega teksta (iz leta 2008) izpod peresa Nicka Daviesa, prekaljenega britanskega novinarja, publicista in enega najbolj prodornih Guardianovih piscev, minilo, da bi jih še kdaj vzeli v roke. Korak za korakom, udarec za udarcem Davies sesuva angleški žurnalizem, tamkajšnje časnike (Sunday Times, Daily Mail, Daily Telegraph, The Observer itd.), njihove lastnike, urednike in novinarje, koncepte poročanja, obsedenost s klestenjem stroškov, neskončno recikliranje agencijskih novic ter sporočil za javnost, tesno povezanost z uradno politiko, obenem pa se ukvarja tudi z vsesplošno, globalno, univerzalno prevlado ignorance, manipulacij, netočnosti, površnosti, kričečih naslovnic in slaboumnih senzacionalizmov (npr. histerija o milenijskem hrošču, s katero avtor odpre besedilo), t. i. zgodb s ploščate zemlje …
Davies piše o novinarstvu, ki nima časa brati za sabo in preverjati dejstev, o kadrovsko in finančno podhranjenih tiskovnih agencijah (PA, AP, Reuters), ki vsakodnevno narekujejo ponudbo novic, o lastnikih kapitala, ki želijo dobiček za vsako ceno, o vzponu industrije stikov z javnostjo, ki nemalokrat določa uredniško politiko, in nenazadnje tudi o vase zaverovani lastniški, uredniški in novinarski eliti s Fleet Streeta, z znamenite londonske ulice, kjer so nekoč domovali najpomembnejši britanski časniki, omenjena besedna zveza pa je še danes sinonim za britansko tiskano novinarstvo. Medtem ko pojasnjuje, analizira, primerja, argumentira, Davies ne moralizira niti ne žaluje za dobrimi stari časi oziroma ne glorificira preteklosti, ko je poslovni model tiskanih medijev še prinašal dobiček, internetne vsebine pa niso ogrožale primata časopisov. Pri svojem pisanju se avtor zanaša tudi na pomoč iz akademske sfere, eden poglavitnih delov njegove knjige je raziskava oddelka za novinarstvo na Univerzi v Cardiffu. Z njo so analizirali naključni vzorec objavljenih člankov v britanskih medijih (Timesu, Guardianu, Independentu, Daily Telegraphu in Daily Mailu) v časovnem obdobju dveh tednov ter ugotovili, da je bilo 60 % besedil v celoti ali večinoma prepisanih iz objav tiskovnih agencij oziroma sporočil za javnost, naslednjih 20 % tekstov je vsebovalo glavne dele omenjenih sporočil, ki so jim v redakcijah potem dodali še druge informacije, samo 1 % objavljenih agencijskih novic pa je bil dejansko opremljen z navedbo vira.
Po drugi strani pa fascinira Daviesova erudicija, njegovo suvereno, natančno, zgoščeno pisanje, v katerem spretno krmari med refleksijo in obiljem informacij, imen, dogodkov, ki jih mora osvetliti. Tako uspešno združi svoj pogled od znotraj – razkriva zamolčana dejstva, zakulisne uredniške odločitve, prikrito (samo)cenzuro itd. – s povsem konkretnimi primeri, že napisanimi ali neobjavljenimi novinarskimi zgodbami ter prek tega vzpostavi svojevrsten uvid v samo središče sodobnega in tudi polpreteklega britanskega žurnalizma. Davies se prav tako ne obotavlja pri imenih, temveč povsem odkrito in brez dlake na jeziku piše tako o mahinacijah Ruperta Murdocha, o kvalitetnem raziskovalnem novinarstvu Sunday Timesa pod vodstvom legendarnega urednika Harolda Evansa kot tudi o nizu zgrešenih uredniških odločitev, ki so tednik The Observer, sicer Guardianov sestrski časopis, pripeljale do tega, da je bil eden od tistih medijev, ki so leta 2003 podprli vojno v Iraku, čeprav so se njegovi novinarji dokopali do številnih informacij, ki so domnevni obstoj iraškega orožja za množično uničevanje postavili pod vprašaj.
Daviesove Zgodbe s ploščate zemlje pa po drugi strani niso zgodba o tem (čeprav se zdi, da se knjiga povsem ujema s prevladujočim stanjem duha), kako je famozna kriza uničila ali povsem spremenila še eno od nekdaj cvetočih in spoštovanih profesij. Gre predvsem za širšo sliko že dolgotrajnejšega procesa degradacije (tiskanega) novinarstva, njegovih metod dela, lastniških odločitev in podobno. Tako tudi slovenska izdaja, čeprav v nekoliko okornem, površnem prevodu, naleti na podobne razmere. Seveda vse to že vemo, ne da bi vzeli v roke Daviesovo knjigo. Ni težko opaziti, kako so t. i. mainstream mediji, tudi slovenski, ujeti v spiralo zniževanja stroškov, komercializacije novinarskega dela in bitke s časom, ki redko dopušča daljše raziskovanje. Potem vsi pišejo, povzemajo, prepisujejo, se motijo podobno in ustvarjajo podobno sterilen tip diskurza. Davies piše tudi o t. i. strokovnjakih, ki lahko žurnalističnemu delu s svojimi »mnenji« zagotavljajo nekakšno kvaziznanstveno podlago ali pa so zgolj mašilo za prispevke, v resnici pa se za njimi skrivajo interesi različnih lobijev, politične ideologije, industrije, kapitala … Tudi v Sloveniji obstajajo, prepoznali jih boste predvsem po tem, da so multipraktiki; zjutraj komentirajo aktualno politično situacijo, opoldne ocenjujejo arbitražni sporazum s Hrvaško, zvečer pa pametujejo o izbrisanih.
Daviesova poanta je preprosta: pri sodobnih tiskanih medijih oziroma pri velikih novičarskih korporacijah ne gre za to, da bi se kot v totalitarnih sistemih nekakšni cenzorji vtikali v vsako besedo, v posamezen članek, prispevek in dobesedno narekovali, kaj in kako mora biti nekaj objavljeno, temveč je stvar bolj prefinjena. Prevladujoče družbene vrednote, diskurzi, zakoreninjeni predsodki, vladajoča politična ideologija, prilagajanje okusu množic za vsako ceno, povezanost s politiko, pomanjkanje časa, poguma, splošne razgledanosti ipd., vse to oblikuje kompleksne vzorce mišljenja, ki potem vplivajo na to, o čem se piše in na kakšen način govori v medijih, kaj dobi več in kaj manj prostora, česa se sploh ne omenja, kaj na hitro odpravi, kaj se prodaja in kaj ne … Toda namesto, da samo obnovimo nekaj zgodb in primerov, s katerimi Davies dokazuje zgornjo tezo, bi bilo bolj smiselno pogledati nekoliko širše. Nenazadnje Nick Davies ni ravno običajen novinar in The Guardian ne čisto navaden časopis.
Davies je v svoji novinarski karieri počel že marsikaj, bil je svobodni dopisnik iz Washingtona, televizijski novinar pri cenjeni, a že ukinjeni oddaji World In Action Granade TV, napisal več knjig (npr. White Lies: The True Story of Clarence Brandley, Presumed Guilty in The American South, 1991, Dark Heart: The Shocking Truth About Hidden Britain, 1998) in prejel več novinarskih nagrad. Danes je svobodnjak in Guardianov zunanji sodelavec, obenem jasen dokaz, kako so zelo t. i. freelancerji in razni zunanji kadri pomembni in dragoceni za širino ter obogatitev medijskega dela, poročanja, raziskovanja. Seveda v primeru, da jih lahko mediji oziroma njihovi lastniki ustrezno plačajo, podpirajo in usmerjajo. Domnevam, da ima Davies pač to srečo in se mu v nasprotju z mnogimi prekarci v novinarskem poslu ni treba ukvarjati z mislijo, ali bo na koncu meseca imel dovolj za preživetje, obenem pa ni vpet v vsakodnevno rutino produciranja novic. Tako se lahko loteva dolgoročnejših, zahtevnejših raziskovalnih projektov in vsebin. Do zdaj se je ukvarjal že z množico različnih tem, od preučevanja revščine v Veliki Britaniji do raziskav, kako črni trg vpliva na kakovost in uživanje prepovedanih drog. Posledično je imel prste vmes tudi pri dveh velikih zgodbah, s katerima se je v zadnjih dveh letih proslavil The Guardian – pri objavi WikiLeaksovih depeš in prisluškovalnem škandalu Murdochevega, zdaj že ukinjenega tabloida News of the World.
Davies je sam stopil v kontakt z Julianom Assangeem, še preden je ta postal globalni zvezdnik, in ga nato – poenostavljeno povedano – prepričal, naj ameriških diplomatskih depeš, ki jih je Assange dobil od ameriškega vojaka Bradleyja Manninga, ne objavi na lastno pest, temveč v sodelovanju z določenimi mediji, kot so denimo The Guardian, The New York Times, Der Spiegel, El País, Le Monde … Iz te ideje je potem nastala svetovna senzacija, ki je dvignila ogromno prahu in izzvala srd vpletenih, šlo pa je tudi za intrigantno navezo med sodobnim novinarstvom in najnovejšo računalniško tehnologijo ter za kopico pomembnih novinarskih zgodb. V nasprotju z Assangeem, ki je kot heker po duši hotel objaviti vse depeše naenkrat, ne meneč se za ogromno količino zbranih informacij, je bil Davies manj zaletav. Še danes je mnenja, da je bilo pri razkritju diplomatskih sporočil ključno delo profesionalnih novinarjev, ki so edini zmogli zbrani material oziroma njegovo dele ustrezno raziskati, osvetliti, komentirati in postaviti v kontekst. Tako po njegovem sodobni žurnalizem kljub pojavu vedno novih platform nikakor ni za odpad (The Guardian in Assange sta sicer vmes že prekinila sodelovanje).
Druga zgodba je povezana s prisluškovalno afero, ki je lani šokirala Anglijo, do Breivikovega morilskega pohoda na Norveškem pa je bila tudi v globalnem merilu eno najbolj odmevnih razkritij poletja. Sprožila je tudi obsežno policijsko in parlamentarno preiskavo, spodbudila premislek o sodobnem žurnalizmu ter pošteno pretresla Murdochovo medijsko kraljestvo. Davies je prek večletnega, vztrajnega in kompleksnega raziskovanja skupaj z nekaterimi sodelavci odkril, da so novinarji in uredniki Murdochove »žute štampe« nezakonito prisluškovali znanim britanskim osebnostim, jim vdirali v mobilne telefone in o njih ilegalno pridobivali najrazličnejše podatke. Tako naj bi na primer novinarji tabloida News of the World s pomočjo zasebnih detektivov vdrli v mobilni telefon izginule deklice Milly Dowler, spremljali njeno aktivnost, potem pa brisali obupana glasovna sporočila njenih bližnjih, da bi naredili prostor za nove ter iz vsega tega poizkušali pridobiti gradivo za svoje kričeče članke. The Guardian je po eni strani pokazal na brezobzirne, moralno sporne, nezakonite in kaznive metode dela britanskih tabloidov, kar sicer ni nič bistveno novega, po drugi strani pa je vendarle presenetila tako tesna povezanost tamkajšnjega rumenega tiska z uradno politiko, policijo in sodstvom. Andy Coulson, urednik pri News of the World med letoma 2003 in 2007, je tako na primer postal glavni piarovec (s položaja je sicer pozneje zaradi prisluškovalnega škandala odstopil) premiera Davida Camerona, britanski politični establišment pa tako ali tako nikoli ni skrival naklonjenosti do Ruperta Murdocha. Potrebovali so drug drugega.
Tudi Davies v Zgodbah piše, ne da bi se še zavedal razsežnosti prisluškovalne afere, o policistih, zasebnih preiskovalcih, uradnikih, ki v zameno za plačilo vohljajo naokoli, prisluškujejo, brskajo po računalniških bazah podatkov in dostavljajo želene informacije. Obenem pa gre tudi za srhljivo sliko sodobne Britanije, kjer je v boju za politični, medijski vpliv očitno dovoljeno vse.
The Guardian ni ne najbolj vpliven britanski časnik niti nima najvišje naklade (prodana naklada za februar 2012 naj bi znašala 215.988 izvodov). Pod vodstvom dolgoletnega urednika Alana Rusbridgerja, v lasti posebnega medijskega sklada Scott Trust Limited, kjer odgovorne bolj kot številke od prodaje zanima kvalitetno in odgovorno novinarstvo na dolgi rok, ne taji svoje liberalne, levosredinske usmeritve in predstavlja enega od glasov razuma v svetu plitke histerije. Kljub kakovostnemu pisanju, udarnim zgodbam, tehtnim raziskavam (denimo o lanskih poletnih nemirih v angleških velemestih), prepoznavnim avtorjem, novinarjem in urednikom pa mu časi ne prizanašajo; tudi Guardianu pada naklada, povečuje se izguba, prisiljeni so odpuščati, lani pa so ukinili tudi mednarodno izdajo. V ne tako daljni prihodnosti bo časopis na voljo zgolj v elektronski verziji, kajti prihodnost naj bi bila digitalna. Seveda Guardian medtem ne sedi križem rok: usmerili so se čez Atlantik, okrepili ameriško redakcijo, obenem pa se želijo s konceptom t. i. odprtega novinarstva še bolj približati bralcem. Koncept temelji na brezplačnih, vsem dostopnih vsebinah, večji interakciji z bralci – Guardian in Observer sta denimo ena redkih časnikov, ki imata nekakšnega varuha pravic bralcev (reader’s editor) –, časnik pa svoje vsebine všečno oblikuje na novih platformah, prek blogov, podcastov, videov itn. in s pomočjo socialnih omrežij. Odgovorni se tako zelo dobro zavedajo, da nova digitalna doba zahteva tudi nove novinarske prijeme.
Zaton poslovnega modela tiskanih medijev je povezan tako z razvojem, demokratizacijo svetovnega spleta – ko podajanje mnenj in objavljanje informacij postane dostopno sleherniku –, kot tudi z neustreznimi lastniškimi strukturami, pogoltnimi lastniki časopisov, s cenejšim internetnim oglaševanjem in z ideologijo kapitala, ki jo zanimajo samo številke. Slednja je v novičarsko industrijo naplavila na trume interesentov, mogotcev, finančnih baronov, ki o samem poslu nimajo pojma.
Za omenjene problematike ne obstajajo enoznačne rešitve; ogromno je mnenj, modelov in metod reševanja ter takih in drugačnih prerokov. Guardian svojo vsebino ponuja zastonj in namerava tako delovati tudi v prihodnje, The New York Times je svojo spletno stran zaprl s t. i. plačilnim zidom, brezplačno je mogoče prebrati omejeno število člankov, nemajhna skupina slovenskih medijev pa se je nedavno povezala v sistem Piano in zdaj ponuja določene, kvalitetnejše teme proti plačilu. David Simon, legendarni ameriški scenarist, televizijski producent, publicist in nekdanji novinar pa na primer meni, da je zaračunavanje spletnih vsebin absolutno nujno. Položaj primerja s spremembami v ameriški televizijski industriji; če bi pred tridesetimi leti nekdo rekel, da bodo Američani nekoč posebej plačevali za gledanje določenih televizijskih kanalov, bi ga razglasili za norega. Toda danes počnejo točno to, plačujejo naročnino za celo vrsto specializiranih televizijskih programov (od športa do pornografije), kot je denimo tudi HBO, kjer je Simon ustvaril svojo mojstrovino The Wire. Mogoče bi bil lahko Guardianov model (ne glede na to, da se trenutno ekonomsko ne izplača), v kombinaciji z vztrajnostjo, lucidnostjo Nicka Daviesa in podobno pronicljivih avtorjev, ena od možnosti za prihodnost; kvalitetno, odprto, dostopno novinarstvo z jasno profiliranimi stališči, ki lahko prodre globoko pod površje stvari.
Kaj pa, če smo brcnili mimo? Ali ni razmišljanje, ugibanje o tem, kako bodo časopisi preživeli v neizprosni prihodnosti, izguba časa? Nam res mora biti žal zanje? Kot da ne gre za medij, ki se je razvil v drugi dobi in v drugačnih družbenih, političnih, socialnih okoliščinah. Ali ni potem nekaj normalnega, da se bo pač moral nekako prilagoditi novim kompleksnim razmeram in komur to ne bo uspelo, bo pač končal nekje na smetišču zgodovine. Se je dejansko vredno (še) ukvarjati s tem, kako tiskani mediji pišejo, poročajo in kakšne fenomene reflektirajo? Kot da se nam ta njihov sterilen, rumeni tip diskurza ni že dodobra zažrl v kosti, kot da ne vemo, da večinoma vsi lažejo, prepisujejo in manipulirajo. Po drugi strani se bodo tudi mediji nove generacije – z digitalnih platform –, ki bodo drugačni (in mogoče boljši), formirali sami od sebe, nenačrtovano, spontano, brez predhodnih ekspertiz in razglabljanj.
Daviesove Zgodbe s ploščate zemlje se zdijo ravno pravšnje, da tradicionalnim tiskanim medijem, tem starim mastodontom, podpišemo smrtno obsodbo in nas enkrat za vselej nehajo zanimati. Lahko se predamo udobni, cinični apatiji, kjer se ni treba truditi misliti in zavzemati stališč. Daleč od tega, da bi časopisi vsebovali vso pamet tega sveta, toda v okolju, ki ga sooblikujejo, je pač treba aktivno (pre)živeti. Prav v tem, ne v zgoraj nakazani udobnosti ignorance ali v vsesplošnem obupu, je ključna poanta Daviesove knjige; biti kritičen, brati med vrsticami in ohranjati radovednost.
Nick Davies: Zgodbe s ploščate zemlje. Mengeš: Ciceron, 2011.
