Max Rudolf Frisch (1911–1991), ob Friedrichu Dürrenmattu ne le najvplivnejši švicarski avtor, ampak tudi eden najpomembnejših pisateljev nemškega govornega področja druge polovice prejšnjega stoletja, je svojo pisateljsko ost usmerjal v bivanjsko stisko sodobnega človeka, njegovega odnosa do sebe in odnosa med spoloma. Iskanje identitete, vprašanja krivde, nedolžnosti ter odgovornosti, ki so zaznamovala svet po Nietzschejevi likvidaciji Boga ob nastopu 20. stoletja, so glavni motor njegovih del. Po izobrazbi arhitekt, ki ga pisateljevanje tudi po prekinitvi, začetnem uspehu navkljub, ni hotelo pustiti pri miru, pri nas poznan po romanih Homo Faber, Stiller, Naj mi bo ime Gantenbein in Montauk, je sprva pod Brechtovim vplivom pisal tudi drame (slovenski odri se spomnijo uprizoritev Dobrnik in požigalci, Andorra in Don Juan ali ljubezen do geometrije), pa tudi novele, radijske igre in esejistične dnevnike. Njegova dela so doživela tudi številne ekranizacije (najznamenitejša je verjetno Homo faber v režiji Volkerja Schlöndorffa z Julie Delpy in Samom Shepardom v glavnih vlogah), nekatere pa smo si slovenski gledalci lahko v Cankarjevem domu ogledali predlansko pomlad v času simpozija, ki ga je Študentska založba organizirala ob avtorjevi stoletnici. Frisch je bil tudi zagrizen aktivist in dobitnik številnih literarnih priznanj, med drugim Büchnerjeve (1958) in Heinejeve (1989) nagrade.
Kratek roman oz. novela Človek se pojavi v holocenu, ki ga je prevajalka poslovenila Človek v holocenu, značilno Frischevo motiviko še poglablja. Ne le da dogajalni prostor niso več velikosvetne prestolnice, temveč je dogajanje postavljeno v odročno vasico v kantonu Ticino, italijanskem delu Švice, kjer sta tako avtor kot protagonist preživela svojo starost, pri čemer je slednji še globlje in usodneje zazrt vase. Natančneje, njegov usihajoči spomin ga vse bolj peha v nepovratno temo, pri čemer nekajdnevni naliv zunaj, ki ga še bolj odreže od sveta in s tem osredotoči nase, njegov počasni, cefrajoči odhod še zaostruje. Zato je realističen pričetek romana, ko zmanjka električnega toka, hkrati tudi metaforičen, saj rez elektrike ne zaznamuje le dejstva, da je skorajšnji vesoljni potop – ki ne evocira konca sveta, ampak konec nekega življenja – onemogočil luči, da sveti, in hladilniku, da hladi. Rez elektrike zaradi naliva, med katerim štiriinsedemdesetletni ovdoveli, samotarski gospod Geiser po začetni »neslišni šrafuri« razloči 25 različnih vrst oz. opisov grmenja (jecljavo, kotaleče, kegljasto, omahljivo, eksplozivno, klepetavo, mrmrajoče, blazinasto, pokljajoče, drseče itd.), namiguje na usodnejši rez, rez spomina oz. povezanega mišljenja. Vprašanje (usihanja) delovanja človekovih možganov (»Ali bi bil Bog tudi, če ne bi bilo več človeških možganov, ki si stvarjenja brez stvarnika ne morejo zamisliti, se sprašuje gospod Geiser.«), ki neusmiljeno zaznamuje dejstvo počasnega, samotnega in mučnega potovanja k smrti, je tisto, kar z občasnimi, a vse pogostejšimi spominskimi zatemnitvami, povezanimi z na pogled nerazumljivim, tudi grobim ravnanjem s sabo in z edinimi bitjeci okrog njega (ubije močerada, ki ga pred tem nekaj dni opazuje, in skuha mačko), postane njegovo edino početje, ki se prelevi v obsesijo.
Mrzlično lepljenje izrezkov iz Biblije, leksikona in zgodovinskih knjig na steno – potem ko je ugotovil, da za zamudno izpisovanje nima več časa (in s čimer je vse gosteje »polepljen« tudi roman) – kot zadnji poskus zajezitve spomina, kot možnost izgradnje »novega« sveta, ki bo v obliki plapolajočih lističev na stenah in tleh ostal tudi potem, ko spomina ne bo več, odhod čez nevarni prelaz kot neuspela možnost vrnitve v civilizacijo (ob ponavljajoči se mantri »Kaj naj gospod Geiser v Baslu?«) ter neumorno ponavljanje nekdanje nevarne izkušnje sestopa z Matterhorna so zgolj medli poskusi bega v zavetje nečesa, vsaj na videz oprijemljivega. Ne zato, ker bi mu nudilo uteho ali celo izhod iz naraščajoče stiske, ampak zato, ker je samo to preostalo zavetje. Dokler ne ugotovi, da, podobno kot svet zunaj, njega z njegovim spominom vred tudi ta pristan ne potrebuje več in da je edina pot, ki se ima zgoditi, pot v nepovratni nič, za katero ni treba narediti ničesar drugega kot čakati. V tem smislu gre razumeti njegovo indiferentno reakcijo na prihod hčere, ki se je končno uspela dokopati do njega, in zaključni namig na možgansko kap, ki je ali bo ali si prizadeti želi, da bi, zaključila njegovo poslednjo pot.
Reduktiven, groteskno-moritaten način popisovanja dogajanja z opisi pobesnele narave nazorno opozarja na v sodobnem času premalo ozaveščeno dejstvo; četudi je človek neizbežno zapisan smrti, je narava tista, ki ostaja tudi rodovom za njim. Zato bi bilo še pred popolno zatemnitvijo spomina vredno razmisliti o njegovem mestu v njej.
Max Frisch: Človek v holocenu. Prevedla Renata Zamida. Ljubljana, Študentska založba, knjižna zbirka Beletrina 2013.
