AirBeletrina - Posrečen antropološki prerez mesta in literarni biografski eksperiment
Josip Hutter s sinom. Josip Hutter s sinom.
Kritika 7. 4. 2023
Čas branja
Čas branja: 6 min

Posrečen antropološki prerez mesta in literarni biografski eksperiment

Ob branju zgodovinskega romana Krušni oče Orlanda Uršiča, urednika založbe Litera in pisatelja, ki je naredil nadvse temeljito analizo življenjepisa tekstilnega industrialca Josipa Hutterja, ki je v času druge svetovne vojne vodil tovarno s 1500 delavci, nas pritegne s kakšno zavzetostjo in natančnostjo se je avtor lotil zbiranja gradiva in sestavljanja večplastne zgodbe, s katero drži bralca v napetosti od začetka do konca romana. Poleg glavnih likov, zakoncev Josipa in Beti Hutter, v Mariboru živečih kočevskih Nemcev, ki ju je komunistična oblast po 2. svetovni vojni obsodila sodelovanja z nacisti in jima zaplenila tako hišo in tovarno kot tudi stanovanjski blok, namenjen tovarniškim delavcem, v romanu vzporedno z njima spremljamo zgodbo njunih treh otrok ter življenjsko zgodbo družinskega prijatelja, zdravnika in gastroenterologa Herberta Zaveršnika, ki v času vojne zaključuje študij medicine v Beogradu in s svojim vsestranskim znanjem pomaga tako družini Hutter kot partizanom.

Uršič vpelje v zgodbo izjemno zanimive stranske like, s pomočjo katerih prikaže ves spekter medčloveških odnosov v času vojne ter obenem razbije mit o zlih Nemcih in dobrih partizanih, saj se zdi, da vsi junaki, ne glede na narodnost in prepričanje, bolj ali manj redno taktizirajo tako s prvimi kot z drugimi, ker ne vedo, na stran katerih se bo tehtnica prevesila po vojni. Tako nas ne preseneča, da vidimo nacistom vdanega pastorja evangeličanske cerkve Johana Barona, ki ob vsaki priliki na veliko oglašuje mit o veliki Nemčiji, in člana Komunistične partije Petriča, kako skupaj popivata in se glede na ideološki prepih obračata v eno ali drugo smer, pri tem pa zlorabljata Josipa Hutterja za svoje povzpetniške namene. Slednjega Uršič opiše kot precej načelnega, poštenega in pravičnega podjetnika, ki mu gre v prvi vrsti za dobrobit delavcev, saj za njih celo zgradi večstanovanjski blok, ki mu ga v času vojne zaplenijo nacisti, po njej pa politkomisarji – le-ti ga tudi pošljejo za pet let na prisilno delo v delovno taborišče pri Ptuju, kljub temu da je med vojno pomagal tako partizanom kot delavcem, ki so za njegovo oprostitev celo organizirali stavko. Njegova neomajna drža, ki kljubuje vsem političnim in ideološkim prepričanjem, nas spomni na lik gostilničarja Reneja v britanski nanizanki Alo alo, ki se nenehno nahaja v precepu med nemškimi nacisti in francoskim partizanskim odporom, saj mu eni in drugi grozijo z odvzemom gostilne in življenja, če ne bo poslušal njihovih (pogosto absurdnih in neživljenjskih) ukazov.

Uršič je podatke za roman pridobil v osebnem arhivu Alexandre Hutter in v javnih objavah Josipovega sina Peka Hutterja ter zdravnika Herberta Zaveršnika. Velik del romana sestavljajo tudi pisma Josipovega sina Julijana, ki se želi čim prej priključiti partizanom, a ga nemška vojska po hitrem postopku mobilizira in nažene na rusko bojišče, kjer je priča nehumanemu mrazu in lakoti, tik po zaključku vojne pa premine v družinskem krogu, ne da bi uspel realizirati svoje otroške sanje. Njegova pisma o dogajanju v okviru nemškega vojaškega urjenja in na sami fronti delujejo zelo verodostojno in realistično, čeprav so v veliki meri plod Uršičevih povzetkov ob prebiranju podobnih pisem, ki so jih pisali vojaki v tem času. Tako nam prav tovrstna pisma prikažejo vso brutalnost vojne, ki ne pozna zmagovalcev, le poražence: »Obupno počasi napredujemo, zmrzuje nam orožje, zmrzuje obleka, ki jo imamo na sebi, artilerija je praktično hroma. Vsi smo dobili ukaz, da si moramo obriti brke in obrvi, da ne bi na koži zmrzovala dlaka. Vojaki, ki jih pošiljamo v zaledje po hrano, nam prinašajo neprepoznavne zamrznjene kocke ledu. Te ledene kocke moramo dobro uro segrevati s svečami, da sploh ugotovimo, kaj je.«Skupaj z osrednjo, dokaj tragično zgodbo o Josipu in Beti Hutter, ki se kljub prebegu mnogih nemških družin v Gradec, odločita z otroci ostati v Mariboru, poteka ljubezenska zgodba med Josipovo hčerko in siromašnim zdravnikom Zafijem, ki je zaradi Evinega nemškega porekla obsojena na propad, kot je tudi na tragični konec obsojeno prijateljstvo med najmlajšim sinom Pekom Hutterjem in Gingijem, saj se zaradi izključitve iz mariborske gimnazije in selitve njune življenjske poti ločita.

Uršič nadvse detaljno skicira psihološke karakterje članov družine Hutter in s pomočjo duhovitih dialogov izpostavi njihove posamezne značilnosti. Jezik je preprost in razumljiv, dinamičen in fluiden ter vključuje opise številnih zanimivih prigod tako iz družinskega arhiva Hutterjevih kot iz avtorjeve domišljije. Med najbolj zabavne odlomke tako lahko uvrstimo obisk maršala Tita v Hutterjevi hiši in njegov nekoliko ironičen dialog s Pekom ter prigode mladega zdravnika, ki lastnoročno prenaša mrliča iz mrtvašnice na šolski oddelek, da bosta z nadrejenim lahko opravila eksperiment, ki bo podaljšal življenje bolnikom s pljučnico. Lahko bi rekli, da je pred nami nedvomno roman, ki nam na eni strani podaja realistično podobo Maribora med vojno in po njej, po drugi pa nam nudi vpogled v življenje znane nemške družine, ki se mora v mestu spopadati z izredno visokimi pričakovanji in obtožbami tako s strani nacističnega gibanja kot Komunistične partije. Čeprav o notranjih borbah Josipa Hutterja lahko sklepamo zgolj iz dialogov in opisov dejanj, nam zgodba o »krušnem očetu« (za kar ga delavci proglasijo med stavko) jasno pokaže širok razpon etičnih dilem, s katerimi se soočajo ljudje med vojno in po njej, ne glede na katerem političnem bregu se nahajajo. Vsekakor gre za odličen zgodovinsko-antropološki prerez določenega časa in prostora, ki je zaradi nerazrešenih kolektivnih travm zaznamoval življenje Mariborčanov, ki živijo tukaj in sedaj, po drugi strani pa za posrečen literarni biografski eksperiment, ki ga bodo z zanimanjem prebirale vse generacije bralcev.

Orlando Uršič: Krušni oče (Umetniški kabinet Primož Premzl, 2022)