V zadnjem času mi skoraj nihče ni k srcu prirasel tako kot Amy Schumer, ameriška komičarka, ki v središče svoje satire postavlja žensko v različnih vlogah, pri čemer se ne omejuje le na karikiranje vsakdana ženske (ameriškega) srednjega razreda in razkrinkavanja holivudske hipokrizije, marveč se loteva tudi težjih družbenih tem, denimo posilstev Billa Cosbyja ter t. i. »kulture posilstva« na splošno. Julija je v kina prišel njen prvi visokoproračunski celovečerni film Razuzdanka (Trainwreck), ki ga je po njenem scenariju režiral Judd Apatow, eden osrednjih režiserjev in producentov hollywoodske komedije. Gledalci so, vsaj v ZDA, številni, kritiki so do filma večinoma dobrohotni, feministke pa zmerno prizanesljive in ga ocenjujejo kot korak v pravo smer.
Kljub klišejski zgodbi je Amy junakinja, kakršne ta žanr nima skoraj nikoli; stara je približno trideset let, ima solidno kariero novinarke pri moški reviji, lepo stanovanje, veliko spolnih partnerjev ter ljubezen do alkohola. Ne razmišlja o moških, ne želi si resnega razmerja, že ob tuji nosečnosti jo spreleti srh ter otroke gleda z gnusom. Skratka, dovoljene so ji lastnosti, do kakršnih imajo v filmih tega tipa ekskluzivno pravico moški. Še več: da se vanjo zaljubi uspešen, premožen in prijazen kirurg iz ugledne družine, se ji sploh ni treba spremeniti v pohlevno in prijazno dekle. Všeč mu je, kakršna je, duhovita, inteligentna, svobodomiselna, promiskuitetna, sproščena – in za hollywoodske standarde romantičnih komedij – celo predebela. Si morete misliti, da na koncu doseže srečo, se ji ni treba niti zares pokesati za pretekle grehe (v zadnji tretjini filma se sicer znebi zalog alkohola in marihuane – in to je – znotraj tega žanra, seveda, morda tudi največji vsebinski zdrs Razuzdanke)?
Med hollywoodskim bliščem in ruralno bedo
A ravno v času, ko naj bi se Hollywood približeval resničnosti, se mi zdi obredje, ki me obkroža, čedalje bolj holivudizirano. Zaroke, poroke, dekliščine, fantovščine, babyshowerji, fotografije novorojenčkov v bizarnih kostumih ter porisanih nosečniških trebuhov – vse to je, kakor bi prihajalo iz nekega drugega sveta, kjer se najbolj bleščeč Hollywood cepi z najgloblje ruralnim. Morda to praznovanje slabega okusa obstaja že dlje časa, pa sem prvič v letih, da to opazim, ker so se na vrtiljaku začeli izmenjevati moji vrstniki, za povrh pa človeku na družabnih omrežjih z ničemer več ni prizanešeno, sploh ker je poln nizkih strasti in najdlje strmi v objave, ki se mu najbolj upirajo.
O poroki nikoli nisem razmišljala, kar sem enačila s tem, da se pač ne bom poročila. Nisem tip človeka, ki bi se mu ljubilo ukvarjati s tovrstnimi rečmi in sklepala sem, da nas je večina takih. Veliko dela, veliko denarja, na koncu pa se skoraj nihče nima dobro. Ko so se začeli poročati prvi prijatelji in znanci, sem poroki nasprotovala le bežno, s približno enako sramežljivim tonom kot sem svoj čas kristjanom govorila o ateizmu. Nisem želela žaliti čustev – in če nekaj zavračam, sem si mislila, je pač bolj vljudno biti tiho in ljudem pustiti veselje do tistega, v kar verjamejo. Delno tako mislim še danes in se tega pisanja sploh ne bi lotila, če poročno obredje v malomeščanskem krogu, ki me obdaja, ne bi bilo povezano s toliko drugimi bizarnostmi svojega časa. Če je poroka nedotakljiva kot sveta cerkev, pa so bizarnosti okoli nje tako pripravne za posmeh kot napihljivi čolni, ki naj bi Jehove priče rešili pred vesoljnim potopom.
Zaroka: invencija tradicije
Začnimo s prvim med njimi, z zaroko. Iskreno se opravičujem za svojo nevednost, ampak da zaroka obstaja, sem izvedela šele pred nekaj leti, ko se je zaročila prva med mojimi prijateljicami, ki jo je fant za rojstni dan na kolenih zasnubil pred desetinami prijateljev. Po mikrofonu, v ozadju pa je igral šlager. Do tedaj sem vedno mislila, da se sodobni in resnični ljudje za poroko dogovorijo. Moški ali ženska, eden od enakovrednih partnerjev, v pogovoru navrže, da je morda čas/razlog za poroko. Drugi partner se strinja. To je vse. Potem se poročita, kot se pač želita, sama ali z obredjem. Nikoli, ampak čisto nikoli nisem pomislila na to, da bi moj fant, človek, s katerim si delim intimo, strahove, upe, bremena, veselja in denar, pred mano padel na kolena ter zrecitiral nekaj vnaprej pripravljenih stavkov. Da mi obleče plašč, odpre vrata in primakne stol, je povsem dovolj, hvala lepa. Prijateljica, danes že žena, me je šele pred približno letom dni seznanila s cenami in vrstami zaročnih prstanov ter mi razkrila, da ima mnogo najinih znank že od poznih najstniških let izbrane prstane, za katere upajo, da jih bodo nekoč dobile. Kako je mogoče, da sem kot dekle, ki ima precej prijateljic, in je izrazito dovzetna za pogovore o trivialnostih, za povrh pa ima resnično rada modo, šele tako pozno izvedela, da vse to obstaja? Kje so se ločile poti mene in mojih prijateljic? Ali za zaroko in njene zakonitosti nisem vedela le zato, ker me določena vrsta holivudskih fenomenov nikoli ni zanimala? Je mogoče, da je tisto, kar stoji med njimi in mano, Hollywood v svoji najbolj kičasti podobi?
Ko jih vprašam, zakaj jim vse te stvari toliko pomenijo, mi največkrat odvrnejo, da gre za tradicijo. Vse lepo in prav, ampak v tem prostoru ni tradicije padanja na kolena in ponujanja zaročnih prstanov. Naši očetje niso padali na kolena, naše mame niso nosile zaročnih prstanov. Nekaj generacij pred njimi je zaroka seveda obstajala kot čas med dogovorom za poroko in samim obredom, a dogovor je največkrat potekal med bodočim ženinom in nevestinim očetom. In če se že zaroča v imenu tradicije, potem zaroka nima nikakršnega smisla, če par živi skupaj, saj so vsi tradicionalni mejniki s tem že prelomljeni. Ob tem je moja najljubša navada, ki jo mladi zakonci prakticirajo v imenu tradicije, ta, da tudi tisti, ki že živijo skupaj, noč pred poroko preživijo ločeno. V imenu tradicije, malone spoštovanja zgodovine. V resnici pa ne gre za nobeno spoštovanje tradicije ali zvestobo preteklosti, marveč za nesmiselno čaščenje kiča, katerega edine reference so holivudske romantične komedije/drame.
Umetniški žanr: zaročna fotografija
Najbrž so te tudi navdih za moj nov najljubši umetniški žanr – t. i. zaročno fotografijo. To so fotografije parov, ki počnejo povsem »vsakdanje« stvari: po poljih se sprehajajo z vintage kovčki, skačejo v zrak, spuščajo zmaje, se lovijo, nosijo različne napise ali nabirajo cvetje. Skratka: zaročna fotografija je nekaj, kar pare prikazuje pri navidez naravnem početju, čeprav v resnici tega nikoli ne počnejo. Če imajo bolj umetniško navdahnjenega fotografa – ali sploh fotografinjo – ta zapiše tudi nekaj srce parajočih povedi o njuni ljubezni ter doda kakšen verz; po svoji zmožnosti – od Toneta Pavčka do Cicera. Saj veste, vsaka ljubezen je pesem, vsaka pesem pa edinstvena in neponovljiva ter samo vajina. Z ljubeznijo, ki ju nosita v srcih, draga zaročenca, lahko razsvetlita nebo in premikata gore. Ob tem se vedno sprašujem, ali je mogoče, da odrasli ljudje pri zdravi pameti verjamejo v tovrstni kliše romantične ljubezni? Ali si samo ne priznajo, da so si ljubezenske zgodbe med seboj bolj kot ne podobne, na enak način se rojevajo in s podobno dinamiko umirajo. Ali je mogoče, da ljudje tik pred poroko nočejo vedeti, da ljubezen ni lovljenje metuljev po poletnih travnikih? Ali ta šov uprizarjajo za druge, za gledalce, ki bi jih radi prepričali o lastni sreči? Da bodo nekoč lahko nostalgični, nostalgični za nečim, kar nikoli ni obstajalo? Skratka, ali načrtno prikazujejo zlagano resničnost, imajo svoj lastni mali medeni Hollywood?
Dekliščine, fantovščine in zlorabe mimoidočih
Sicer pa zaroki poleg tega, da v njej ne vidim nobenega smisla, ne morem v zlo šteti ničesar drugega. Ne žali mojega estetskega čuta in ne kali mi miru. Drugače velja za dekliščine in fantovščine. To, kar se je v zadnjih letih razpaslo po središču Ljubljane, je primitivizem brez primere, posmeh dobremu okusu in inteligenci mimoidočih. Ko je pred dnevi vzvalovilo ogorčenje zaradi zapore v okolici Križank, ker naj bi mimoidoči motili koncerte, sem se najprej vprašala, zakaj MOL ne izuri posebne enote, ki bi iz središča Ljubljane izganjala dekliščine in fantovščine. Ne, fant z naglasom, ki ga ne razumem (ali je to, kar govori iz tebe, v bistvu alkohol?), ne bom se s flomastrom podpisala na tvojo zadnjico in ne, dekle v prosojnih belih pajkicah, ne bom kupila piškota v obliki penisa. Ja, v obeh primerih se čudim, zakaj za božjo voljo bi se kdo poročil z vama, ampak na koncu pomirjena ugotovim, da sta se najbrž našla med sabo in da so edina skupna stvar, ki jo bomo kdajkoli v življenju še imeli, volitve (no ja, morda se resnična tragedija tu šele začne).
Seveda obstajajo tudi bolj diskretne dekliščine, na katerih se ne zlorablja ljudi, ki nočejo biti vpleteni. Na odmaknjenih, bolj tihih dekliščinah, imajo punce slamice v obliki penisov in se igrajo kvize. Pri vsem skupaj je najbolj smešno gledati dekleta, ki po slamici-penisu srkajo svoj gin tonic, hkrati pa trezne ne morejo glasno izreči besede penis, ne da bi pogledale v tla in vsaj malo zardele. Tovrstne dekliščine so tudi brlogi tihega šovinizma, šal o tem, kako na različne načine zadovoljevati moškega in nereflektirano oponašanje vzorcev, ki izhajajo iz hollywoodskih komedij. Pa smo spet pri tradiciji, kajne.
Kaj pa ljubezen?
Pri vsem skupaj je najbolj osupljivo, da gredo konservativnost prstana in ločenih postelj/sob, romantična ljubkost osladnih fotografij in razuzdanost grizljanja penisov v skupni paket. Tako kot v hollywoodski romantični komediji mora biti vsega po malo: razkošja, moraliziranja, romantike, seksa in smeha. Mnogo hrupa za nič, ogromno laži za iluzijo resničnosti, veliko denarja za klavrna zadovoljstva. Ali je mogoče, da je pot do poroke, morda pa tudi poroka sama, le beg od resničnosti? Kaj pa če gre v resnici za to, da bi vsaj za hip radi pozabili, kako zelo se je naša ljubezen oddaljila od naših predstav o njej, da bi vsaj trenutek, vsaj en dan, radi živeli v iluziji, da naš odnos presega banalije ter zdolgočasenost in naveličanost vsakdana. Mar gre za poslednji poskus, da bi vse okoli sebe prepričali, da se nismo vdali, da še verjamemo in upamo, kako nas po tisti noči čaka nekaj večjega in svetlejšega, iluzija, v katero smo verjeli, ko smo si ljubezen še predstavljali drugače?
Ampak zakaj bi kogarkoli skušali slepiti? Saj že vsi vemo, da se ljubezen začne, ko žarometi ugasnejo, ko nas nihče ne gleda in tudi sami sebe le še s težavo prenašamo.