Malokatero slovensko literarno delo se po vrtoglavem razkošju besedišča in pripovednih tehnik lahko kosa s Čudežnim Feliksom Andreja Hienga. Na nekaj manj kot petsto straneh smo priča virtuoznemu in dih jemajočemu prepletu različnih jezikov, menjavanju zornega kota in spretnemu tkanju referenc, ki bodo tudi načitanega bralca slej ali prej poslale za tipkovnico ali k slovarju, v mrzlično iskanje vira ali pomena katere izmed opazk, ki so jih mimogrede navrgli protagonisti romana. »Unordnung im Ahnenregister, zraven mon coeur ouvert. Trepidatio. Mnogo se potapljam v ogledalo. Židovske brige, ljubavne jadi. Ogledalo, a ona prolazi u pozadini. Passa. Odlazi. Ne primećuje me,« piše Feliks v svoj dnevnik. Najstniški wunderkind je otrpel od naklonjenosti do sestrične Erne, h katere družini se iz Zagreba priseli, potem ko nenadoma ostane sirota. Toliko, samo za pokušino, o njegovem načinu izražanja, ki razkriva razgledanost in bogastvo duha ne le pri Feliksu, enem izmed osrednjih protagonistov romana, temveč tudi pri njegovem avtorju, ki v enem izmed intervjujev sicer priznava, »da je za ta roman veliko časa preživel v knjižnici«. Preobilje tujega izrazoslovja in kozmopolitski nadih mestoma učinkuje že skoraj ironično, hecno – Feliks razpolaga z izjemno zakladnico znanja, ki pa mu v medčloveških odnosih ne koristi prav dosti, ravno nasprotno, ga celo obtežuje ter dela komičnega. Hieng se je v romanu poslužil najrazličnejših literarnih metod in prijemov, zaradi česar je delo izjemno plastično, na drugi strani pa tudi precej izmuzljivo, kar se analize tiče. Avtor ves čas vijuga, ves čas menjuje prestave: opravka imamo s prvoosebnim in tretjeosebnim pripovedovalcem, z nagovori, z dialogi brez didaskalij, ki trajajo cela poglavja, s celo vrsto prepisov uradnih obrazcev in odlomkov iz pisem in dnevnikov; kjer Hieng slika razpoloženje, smo priča niansirani gradnji atmosfer, ki pogosto uvajajo nove in presenetljive metaforične podobe; kjer pa naj se bralec zbliža z literarnimi liki, beremo poglavja, ki v prvi osebi osvetljujejo vso občutljivost in lepoto človekovega notranjega dogajanja.
Eden izmed pomembnih gradnikov romana je tudi prostor, ki ga Hieng zopet obravnava na različne načine. Pogosto smo priča novoromantičnim freskam vremena in narave, ki kakor da odsevajo razpoloženje in dogajanje v romanu. Mestoma so predmeti, stavbe in kraji uporabljeni simbolistično, ali pa jih kot take vsaj dojemajo razgledani literarni liki, prepojeni s klasično literaturo, ki v svojih pričevanjih prostor že tolmačijo skozi prizmo utečene literarne simbolike. Omeniti je morda treba, da se roman odvija leta 1937 na slovenskem podeželju – večina dogajanja je omejena na graščino rodbine Kalmus-Missia, ki stoji nedaleč od le z inicialko imenovanega trga Š. Graščina in trg sta dva glavna prostorska, pa simbolno tudi socialna pola, ki obvladujeta gravitacijo romana. Prvo dvojnost višjega in nižjega sloja predstavljata zakonca Kalmus-Missia: on, podjeten in skrben mož delavskega ozadja, s katerega smrtjo se roman prične, in ona, vihrava rdečelasa podeželska plemkinja iz obubožane rodbine, ki možu ves čas očita njegovo plebejskost. Graščina je njen dom, njeno premoženje – v njej živi z obema hčerkama, Erno in Hedo, ter po moževi smrti tudi z enigmatičnim ruskim ljubimcem Leonidom Jurjevičem Skobenskim, ki je prej prihajal v Š. le kot gost. Hieng je nekoč razkril, da je Čudežni Feliks »zrasel okrog štirih oseb, računal sem, da bo napisan zelo komorno, zaprto, toda naenkrat je socialni background postal pomembnejši, kot sem mislil sprva.« Ansamblu družine Kalmus-Missia z dvema zunanjima članoma, Skobenskim in Feliksom, se tako pridružuje če vrsta različnih likov, ki v graščino prihajajo s trga. Relativna izolacija graščine, v kateri se na dnevni ravni odvijajo družinske drame, je pogosto prekinjena – mir skali bodisi poštar Grilc na kolesu, mesarjev Fonzi, monter telefona, bodisi služkinja Beti, ki s trga in iz sveta prinesejo novice. Te se pogosto dotikajo spreminjajoče se politične klime nad Evropo, ki konec tridesetih že nezadržno drvi proti drugi svetovni vojni. Zdi se, da Š. in graščina sicer stojita v nekakšnem zavetrju, da sta premajhna in da ju bo nova ideologija zaobšla, a ko Fonzi začne odkrito simpatizirati z nacističnim režimom, Feliksu pa se razkrije njegovo judovsko poreklo, postane omejen dogajalni prostor kristalna krogla, v kateri se kalejdoskopsko odslikuje ozračje vse Evrope. Kljub temu pa je med notranjim dogajanjem, ljubeznijo in družinsko dinamiko, ki se odvija v graščini, ter družbeno-politično situacijo, ki vdira iz zunanjega sveta, potegnjena jasna ločnica, ta pa se začne v toku romana zabrisovati. To prepoznavajo tudi literarne osebe: Erni, denimo, se šele z okna Feliksove sobe zdi, da je domači trg uzrla prvič: »Prišlo ji je na misel, da je hodila z zavezanimi očmi mimo hiš in cerkva in travnikov, ker je domnevala, da jih pozna na pamet; v resnici jih ni poznala nič bolje od domačij in cest v svojih sanjah.« Začudena nad tem, da ozira obrise trga, ki ga tako dobro pozna, v novi luči, seveda nakazuje njen prehod v novo obdobje življenja, a hkrati razkriva tudi naklonjenost romana do hiperspecifičnosti, do seciranja vsakdanjega in že poznanega do te mere, da je to sposobno ponuditi pristno spoznanje ali bolj univerzalno resnico.
Posamezni deli graščine, za katero se zdi, da je precej obsežna – poleg glavne stavbe so tu še garaže, drvarnice, gozd in nekaj posestva –, so obteženi s spomini, ki se pred bralčevimi očmi odigravajo skozi pričevanja različnih likov. Vsekakor je skozinskoz čutiti, da znotraj same graščinske stavbe ni moč računati na veliko zasebnosti: v klasični maniri družinskega oz. meščanskega romana je hiša pogosto polna naključno preslišanih pogovorov, udušenega prepira in napol izrečenih očitkov. Besedam, ki so izrečene v ihti ali naskrivaj, izza vogala vedno nekdo prisluškuje. Korake drugih prebivalcev hiše je moč slišati skozi zaprta vrata in včasih iz enega nadstropja v drugega. Pokajoč les razkriva čustveno stanje tistega, ki hodi; včasih se koraki ustavijo pred vrati spalnice in tam nekaj časa obstanejo; spet drugič ni več jasno, ali si liki korake na hodniku le domišljajo. Spričo te izdajalske narave graščinske hiše se bolj preudarni izmed likov umaknejo skrivnosti izmenjevat ven, na vrt. Erno na sprehod po vrtu povabi Skobenski, kjer se je med berivko in radičem »bala njegovega telesa in skušnjave,« ona pa kasneje na zelenjavnem vrtu organizira sestanek s Feliksom, od koder se podata naprej, čez meje posestva. Na koncu parka v jelševi senci leži še tolmun, »ob robovih […] steklenično zelen in na sredini skoraj črn,« in tam se med navidez nedolžnim, skoraj otroškim kopanjem kristalizirajo poželenja treh mladih ljudi: Feliksa, Erne in Hede. Dlje, ko se odmikamo od graščine in trga, bližje smo čustvom in dlje od družbene realnosti. Feliksovo zanesenjaško opisovanje narave se poslužuje sinestetičnih stapljanj čutnih vtisov, ki so vsi po vrsti vrhunsko ubesedeni. Gozdovi in travniki v okolici Š., še posebno pa nebo, ki se v različnih preoblekah pogosto pojavlja v besedilu, so protiutež napornim in težko razrešljivim medosebnim in družbenim situacijam, ki obremenjujejo junake romana.
Čeprav sta graščina Kalmus-Missia in trg Š. dokaj omejeni prizorišči, ki spominjata na gledališko kuliso, pa so lokacije, od koder osebe prihajajo ali kamor so namenjene, od koder telefonirajo ali pošiljajo pisma, raztresene po vsej Evropi in svetu. Skobenski in gospa Missia se spoznata na počitnicah na Hvaru, »na stopnišču hotela Palace, pod škarpo, ki jo vsevprek pokrivajo oleandri«; Erna čez leto živi v internatu v Švici in hodi na obiske v Antwerpen, Heda se šola pri nunah v Gradcu; Feliks prihaja iz Zagreba, njegov oče telefonira iz Bukarešte, roman pa se zaključi z obetajočim razgledom čez Tržaški zaliv. Glavni zaplet romana je pravzaprav zgrajen na menjavi lokacije, ko se glavne osebe nenadoma znajdejo v zamejenem okolju, da bi skupaj preživele poletje: sestri Erna in Heda se vrneta domov, Feliks pa svoj dom nepričakovano menja. Feliksova prihod in odhod iz graščine zamejujeta začetek in konec romana, ki naj bi se nadaljeval z drugim delom v pikaresknem slogu. Ker je Hienga pri pisanju prehitela smrt, si Feliksove pustolovščine v svetu za zadnjo platnico lahko le predstavljamo. Vsekakor pa je gotovo, da se njegovo potovanje nadaljuje – Š. je bil le postojanka na njegovi poti, ki se, kljub ahasverskim namigovanjem, ob pogledu na morje začne precej optimistično. »Ko je Feliks pri Nabrežini ugledal Tržaški zaliv, velikansko zrcalo, se mu je godilo kakor nekoč nekemu severnemu pesniku, ki je menil, da je to, kar vidi pred seboj, prispodoba prostosti in sreče.« Omejenost dogajalnega prostora, ki se je z zunanjim svetom prej povezovala le prek pisem, spominov, telefonskih in telegrafskih linij, ob tem končnem razprostrtju upanja učinkuje še močneje. Š. in zakrčena, grozeča celina pa prepuščata mesto obetu o kraju za morjem, za katerega je vendarle kdaj moč verjeti, da zares obstaja.