To je najboljša knjiga, kar jih je pri nas izšlo letos in v zadnjih nekaj letih, in o tem ni niti najmanjšega dvoma. Tour de force temne strani modernizma, modernizma bolj neposredne in realistične sorte. Čez slab mesec se bomo sicer začeli vsi skupaj pretvarjati, da je bera slovenskega romana tako odlična, da lahko zaradi tega enemu od romanopiscev prižgemo kres sredi Ljubljane, ampak resnica je, da ni sodobnega slovenskega romana, pa tudi meni znanega tujega, ki bi sodobnosti znal tako stopiti na rep, kot ji zna stopiti George Orwell.
George Orwell, s pravim imenom Eric Arthur Blair (1903–1950), je seveda tisti moderni avtor, na katerega najprej pomislimo, kadar govorimo o pisateljih vizionarjih. Njegova literatura je nenavadno srečanje Karla Marxa in Julesa Verna, saj se nam dozdeva, da njegova modernost vedno nekako zre v drobovje točno določenega časa in sveta ter ga istočasno prehiteva po levi strani in pravzaprav govori o času in svetu, ki bo šele prišel, a je vsakič znova tik pred tem, da zdaj zdaj pride. Ponarodeli antiutopični roman 1984 (1949, prvi prevod 1967) je v strašljivih detajlih opisal fantazme o nadzoru, ki se oblastnikom globalnega sveta po tistem septembrskem dnevu v New Yorku vedno bolj razločno prikazujejo v sanjah, potem pa odmevajo v naših vsakdanjih življenjih. Politična satira Živalska farma (1945, prvi prevod 1970) pa je povedala vse, kar je povedati, ne le o nečloveškosti komunističnega režima Sovjetske zveze, pač pa tudi o partiji pokra, ki jo slej ko prej vržejo vsi bivši revolucionarji in zdajšnji tirani in ki jo vedno izgubijo tisti, ki so manj enakopravni od prvih. Toda vse to je res igra domišljije v primerjavi s knjigama, kakršni sta njegov prvenec Na robu in na dnu v Parizu in Londonu (1933, v slovenščini od leta 2010), literarizirana reportaža z ulic angleške in francoske prestolnice, kjer je dve leti preživel med brezdomci in klateži; in njeno nadaljevanje Pot v Wigan (1937, pri nas pa ravnokar, v prevodu Tine Mahkota), pričevanje o tistih, ki ne živijo na ulici metropol, a zato ne dosti manj bedno – samo bolj prikladno neopazni so.
Orwell se je na industrijski sever Anglije odpravil januarja leta 1936 na pobudo svojega založnika in levičarskega aktivista Victorja Gollancza. Kar je videl in stuhtal v tistih dveh mesecih bivanja in raziskovanja v Wiganu, Barnsleyju in Sheffieldu; kjer je obiskal več domov rudarskih družin, preštudiral njihove plačilne liste, jih intervjuval, se spustil v jaške in jih opazoval pri delu ter jedel kruh z maslom in črnim odtisom palca svojega najemodajalca; mu je samo potrdilo nujnost zmage socializma. A to je bil prav zaradi tega tudi resnični socializem, tak od spodaj; krvav, umazan in smrdljiv, v katerem je le malo papirnatosti Marxa in nič monolitnosti Lenina. Tako krvav, umazan in smrdljiv ter tako brez Marxa ali Lenina, da bi Gollancz potem drugi del knjige, Orwellov vpogled v zaodrje revščine in njegov komentar ponarejenega socialističnega aktivizma, najraje kar zabrisal ven – ja, pri Orwellu, kot pri vseh največjih mislecih, realistična slika krute in grobe stvarnosti še zdaleč ni tisti nečisti, surovi del, ki se najbolj zatakne v grlu, pač pa je to njena refleksija oziroma teorija. Toda Orwellova žena Eileen in njegov agent Gollanczu tega nista dovolila. Sam avtor je bil namreč takrat že šahovska figura na polju španske državljanske vojne, kamor je šel preprečit fašistom, da zavzamejo svet. Kot bi rekla Renkova Manca: ja, tak je bil naš George.
Pot v Wigan ne skriva svoje fascinacije nad manualnim delom, ki ga poosebljajo rudarji, ti neutrudni nevidni delavci sveta. »Sijajni moški«, ki s svojim naporom v nečloveških ali že nadčloveških, dobesedno pa peklenskih razmerah pod zemljo skrbijo za nemoten tek sveta na njeni površini. Vedel pa je, da so rudarji tudi metafora modernega industrijskega delavca. Poganjajo sijajni napredek sveta, od katerega živijo buržuji, kakršen je tudi sam: »Sam sem degeneriran sodobni polintelektualec, ki bi umrl, če ne bi dobil svoje prve jutranje skodelice čaja, ob petkih pa New Statesmana« (str. 208). In to počnejo najbolje in najbolj učinkovito tako, da tega istega sveta ne morijo s svojo neprijetno prisotnostjo, najprej skriti na delu v podzemlju in potem enako skriti pred občutljivimi očmi še doma, potisnjeni iz mest in središča imperija na rob, v slume. Tako je z večjo lahkotnostjo mogoče odmisliti njihovo stalno prisotnost v omenjeni skodelici čaja ali med udobno vožnjo z avtomobilom ali pri kateremkoli drugem vsakodnevnem dejanju in nehanju, ki je popolnoma odvisno od produkta njihovega grozljivega truda ter za ceno njihovega uničenega zdravja in životarjenja. Podobno kot danes navijače na Stožicah v jok spravljajo preplačani kvazi-zvezdniki na igriščih, ne pa (več) tisti, ki so podplačani ali neplačani ta kolos, takorekoč in pomenljivo čez noč, zgradili. Nekdanje rudarje so zamenjali migrantski delavci, Wigan je poslovenjeno Vegrad, pisatelja, kakršen je Orwell, pa ni na vidiku.
Vse to, kar so o kapitalizmu ali potrošništvu nekateri spoznali očitno šele v zadnji ekonomski krizi, je le papagajsko ponavljanje za Orwellom. Tu ne gre za nobeno zaroto svetovne vlade ali političnih elit, kot v 1984, temveč je vse skupaj »posledica povsem naravne interakcije med potrebami proizvajalca po tržišču in potrebo sestradanih ljudi po cenenih paliativih« (str. 94). To je sladki korenček, vedno tik pred nosom, palico pa predstavlja grožnja brezposelnosti, prav tako stalno nad glavami že tako sključenih delavcev. In oboje učinkuje na isti način; tako da delavcu odvzame voljo do in vero v spremembe. Orwell se je pronicljivo zavedal tudi tega, da potrošništvo potrebe, želje, ustvarja, zato je bil izredno previden do tega, kaj »hočemo«. Zato je bil povsem prepričan le o tem, da hoče »civilizacijo, v kateri “napredek” ne bi bil sinonim za ustvarjanje sveta, v katerem so mali debelušneži povsem varni« (str. 208). Kdaj ste nazadnje prebrali tako natančen, grozljivo lep in tragično smešen opis 21. stoletja, v katerem se je zgodilo natančno to: da so v njem mali debelušneži povsem varni? In veste, kako se že ves čas trudim, da se tale članek ne bi izrodil v kompendij Georgevih citatov? Če niste prebrali tudi sami, nimate pojma.
Kljub tej fascinaciji, ki se kaže med drugim v za danes precej nerodnem slavospevu patriarhalni družini, pa Orwell delavstva nikakor ne idealizira, še več, proti tovrstni idealizaciji, ki jo zaznava med levičarskimi aktivisti v Angliji, odločno nastopa in v njej vidi usodno napako evropskega socializma: »resnični razlog za to, da Evropejec buržoaznega porekla, celo kadar se označuje za komunista, delavca ne more imeti za sebi enakopravnega brez znatnega napora, je strnjen v treh strašnih besedah, ki jih ljudje danes izgovarjajo zelo obotavljivo, v času mojega otroštva pa so se širile precej svobodno. Te besede so: Nižji razredi smrdijo« (str. 129). Fizični odpor je precej trdovratnejši od vsakršne ideologije in Orwell ni tako naiven, da bi komu verjel, da mu delavski švic diši po rožcah. Ne, naš George je bil dovolj šolan človek, tako univerzitetno kot ulično, da si je to lahko razložil v kdor ne voha, ta si nos zatiska. »In tu si, kako nenavadno, socialist in sentimentalni demokratični katolik Chestertonovega tipa včasih podata roke; oba vam bosta povedala, da je umazanija zdrava in “naravna” in da je čistoča samo kaprica ali v najboljšem primeru razkošje. Zdi se, da ne vidijo, da zgolj opravičujejo mnenje, da je delavski razred umazan, ker si je to izbral sam, in ne iz nuje« (str. 132). Revščina je resda sramota, toda te ni pripisovati tistim, ki živijo v njej, temveč onim, ki živijo od nje – ti so tudi tisti, ki ustvarjajo razmere, v katerih delavec nima druge izbire, kot da ostane umazan in polizobražen. In tega stanja ni mogoče rešiti s trepljanjem po ramenu in nazivanjem drugega s »tovarišem«.
Trideseta leta dvajsetega stoletja so evropskemu delavskemu razredu iz tega magičnega risa ponujala zgolj dva izhoda. Črno ali rdečo pilulo: fašizem ali socializem. In za Orwella ni bilo nobenega dvoma, da je prava pot slednji. Le da je bil izjemno razočaran nad njegovo, če se izrazimo z jezikom tretje strani, statusa quo, ki je na koncu v tem dvoboju v resnici zmagal, “prodajo”. Razočaranje, ki ga tudi danes marsikdo ne skriva, ko gleda kvazilevičarje, ki delajo predvsem na tem, da bi si zagotovili izključne avtorske pravice za vseslovensko vstajo, obenem pa s svojo globoko zastarelo, patetično nostalgično in v bistvu elitistično retoriko o proletariatu, razrednem boju in dialektiki samo odvračajo pozornost »od osrednjega dejstva, da je revščina revščina, pa naj bo orodje, s katerim delaš, kramp ali nalivno pero« (str. 227).
George Orwell: Pot v Wigan. Ljubljana: Študentska založba, zbirka Beletrina, 2013. Prevedla Tina Mahkota. 262 strani, 29 € (spletna cena: 24,65 €).
Če vas ocena še ni povsem prepričala, da se knjigo splača vzeti v roke, vas znova vabimo k branju odlomka, ki smo ga pred kratkim objavili na naših straneh: klik.
Slikovno gradivo je sposojeno iz članka The Road to Wigan Pier, 75 years on, objavljenega na straneh časopisa Guardian Vabljeni, da si pogledate še ostale.
Danes ob 19h bodo v Trubarjevi hiši literature Pot v Wigan Georga Orwella predstavili skupaj z novim prevodom Kapitala Karla Marxa (založba Sophia) in novo številko Časopisa za kritiko znanosti, z naslovno temo ¡No Pasaran!: Zapisi z antifa seminarja. O Orwellu in Marxu, socialni izključenosti, revščini, antifašističnem boju, vlogi ideologije v umetnosti ter o vzporednicah preteklosti s sedanjostjo bodo govorili dr. Lev Kreft, dr. Vesna Leskošek, Tina Mahkota in Jernej Amon Prodnik. Pogovor bo povezovala naša in vaša Manca G. Renko, omogočila pa ga bo Javna agencija za knjigo JAK (programska vsebina Z obrobja v središče). Vljudno vabljeni!
