Med več kot 2000 ruskimi intelektualci, ki so Kremelj še pred začetkom vojne opozarjali, naj se izogne »nemoralni, neodgovorni in kriminalni« vojni proti Ukrajini, se je znašel tudi ruski pisatelj Sergej Lebedjev. V Moskvi rojeni (1981) Lebedjev, ki bo otvoril letošnji Festival Literature sveta Fabula, se je strinjal z obsodbami, da takšna vojna ne more imeti niti pravnih niti moralnih ciljev in da ruski državljani pravzaprav postajajo talci kriminalnega avanturizma, proti kateremu se obrača ruska zunanja politika, toda hkrati je naredil še korak dlje in zarezal v zgodovino. »Sovjetski zločini so ostali nekaznovani v Rusiji in se zato ponavljajo. Cena za to, kar ni bilo storjeno leta 1991, so ruski izstrelki in bombe, ki danes ubijajo Ukrajince,« je pod fotografijo grobov v Bikivniji na obrobju Kijeva zapisal Sergej Lebedjev. »Prezgodaj je, da bi Ukrajince prosili, naj nam odpustijo. Prosili bomo za odpuščanje, potem ko bodo kaznovani zločinci, ki so začeli to vojno.« Ena od glavnih tem v fikciji Lebedjeva, po izobrazbi geologa, ki se je sedem let udeleževal številnih ekspedicij na severu Rusije in v osrednji Aziji, kjer ga je začela zanimati zgodovina gulagov, je kontinuiteta med starimi in novimi organi represije v 20. in 21. stoletju. Stalin je redno uničeval »sovražnike« doma in v tujini, je pojasnil avtor romansknega prvenca Dežela pozabe (2010, slovenski prevod Sara Špelec, Beletrina 2022) v intervjuju za Guardian. Obstajala je nekakšna utemeljitev: umori so bili nujni za obrambo napredne države pred kapitalističnimi volkovi. Leninistična utemeljitev političnega umora je izginila. Toda Vladimir Putin je vrnil stare metode ustrahovanja in – v določenih primerih – tisto, kar je KGB imenoval »fizično odstranitev«. Disidenti in problematični novinarji so umirali in še vedno umirajo na najbolj grozljive načine.
Na vprašanje, kaj ga pri njegovem pisanju navdihuje, je Lebedjev novinarju Guardiana (Luke Harding, 2021) odgovoril, da je navdih »izpeljanka občutka natančnosti (človekove) misli in usode«. Po njegovih besedah gre predvsem za občutek – in ta občutek je preprost in jasen: »Če čutite, da da imata zasnova vaše knjige in vaše življenje nekaj skupnega in da med delom na svojem besedilu razvezujete določene tragične vozle iz preteklosti, potem besedilo prihaja skupaj samostojno v času in prostoru.« Sergej Lebedjev je sicer po prvencu Dežela pozabe spisal še štiri romane, doslej prevedene v več kot dvajset jezikov, pri čemer posebno pozornost uživa v angleško govorečem svetu. Že prvenec Dežela pozabe je Wall Street Journal uvrstil med deset najboljših romanov leta 2016, primerjati so ga začeli celo s Solženicinom, v New York Review of Books pa so ga razglasili za »najboljšega ruskega pisatelja mlajše generacije«, ter pisali o »žametni liriki njegove proze in o le Carréjev zapletu«. Deželo pozabe je Lebdjev zasnoval na podlagi znanstvenih odprav, ki so se odvijale predvsem na območjih, kjer so se nekoč nahajala taborišča. Prostrana območja tajge, ki jih obišče prvoosebni pripovedovalec in ki ga razumemo kot sodobnega Odiseja, potujoč v zemeljsko maternico, v njem ne zbujajo samo smrtne žalosti, temveč žalost, ki sploh ni bila več žalostna, kot beremo v romanu, saj so bile taboriščne barake in odlagališča, ceste, porasle z gozdovi, mostovi, ki jih je odnesla voda, bodeče žice, rudarske galerije in jaški, ter neoznačena pokopališča, del načrta vesoljnih razsežnosti, kjer ni prostora za posameznika in njegovo usodo.
Pri tem pa ne gre za obujanje pretekle resnice, temveč resnične preteklosti, ki je del naše časovne verige. Na plan privre, ko o preteklosti ne pridigamo in se je, resnicoljubni in neobremenjeni, zares spominjamo. Lebedjev torej na način družinske sage, potopisa in kronike z elementi trilerja izpiše katedralo besed. Pri tem se zaveda, da za besedo stojijo določena telesa, njihov duh, pa tudi najodvratnejše stvari našega časa, škandal človeškosti. Živa priča nasilnosti zapisuje odgovorno, njegova naloga pa je najti prave besede, ki bodo – kot korenine – pustile trajno sled. Avtobiografske elemente je Lebedjev v roman Dežela pozabe vnesel s pomočjo lika starca in otroka. »Dedek Mrak ni bil moj pravi dedek,« nam pove pripovedovalec, ki o sebi kot otroku govori v tretji osebi. »Čeprav je oslepel že desetletje pred mojim rojstvom, se nisem mogel znebiti občutka, da mu slepota ni pristrigla kril in ga zasužnjila, temveč ga je, nasprotno, osvobodila.« Najprej se zdi, da je otrok edini, ki spregleda skromnega, potrpežljivega, trdoživega možaka, ki ne vidi. Sluti, da je Dedek Mrak doživel stvari, ki človeka razčlovečijo. Nevidna slutenjska meja prestopanja iz otroštva v odraslost, iz varnega, parcelno ograjenega sveta v svet, ki ga ni mogoče parcelirati, sprva zabriše mejo med tem, ali naj bi bil Dedek Mrak rabelj ali žrtev. Toda slepi starec začenja v dečku zbujati odpor. Je simbol kastriranega in usahlega človeštva, od katerega puhtijo strupeni hlapi, nekakšna utemeljitvena groza. Srečanje z dedkom je izkušnja osupljive in hkrati tragične praznine – najprej v otroštvu in kasneje v odrasli dobi.
Dečkova slutnja, da ni več gospodar svojega življenja in da je Mrak nad njim izvedel urok, se spremeni v hrepenenje, da bi se iztrgal iz starčevih krempljev. Ta je sicer dečku nekoč celo rešil življenje s tem, da mu je daroval kri. Toda po njegovi smrti se odrasel moški odloči soočiti z breznom. Izbere poklic geologa in se odpravi na drug konec sveta. »Ko sem odšel, sem spoznal, da usodi ni mogoče ubežati,« pomisli pripovedovalec, za katerega potovanje nazaj k Mraku pomeni tudi razmišljanje o ustroju časa. Nekdanje taborišče, ki mu je nekoč poveljeval Mrak, občuti kot kraj skrajne agonije, kjer ni hipne smrti, temveč eno samo podeseterjeno umiranje: »Iz smrti v smrt teče mrliški čas, ki sem ga doživel med reproduciranimi mrliči.« Dedek Mrak je nekoč poveljeval taborišču, dnevnemu kopu in rudniku. V taborišču je bilo 15.000 ljudi, z 2.000 pazniki in prostovoljci ter 13.000 zaporniki. Tu je bil celih deset let – od prvih barak do prvih domovanj, potem ga je doletela nesreča in je oslepel. Na voljo so dokumenti in pričevanja, toda varuhi sedijo na grobnici trdoživega papirja in se sprenevedajo. Kaj naj s knjigami, ki ne morejo ničesar več spremeniti, se vpraša pripovedovalec; ta urad ni več zbujal nikakršne groze in so o razčlovečenju pričale le mrtve črke na papirju: od ljudi so ostale samo še kazenske kartoteke. »Jaz sem kaznovan s krvjo človeka, ki je kraju položil temelje.« Na območje nekdanjega taborišča je prišel, da bi se znebil svoje sence in se dokopal do sprejemljivejše resnice.
Tudi še potem ko nam je pripovedovalec razkril Mrakovo skrivnost, se ta ne prekine; slutimo, da se skrivnost ohranja tik pod povrhnjico. Lebedjev vstopa v osrčje noči ter se v njej zadrži nenavadno dolgo. V Der Spiegel so na primer zapisali, da Lebedjev odpira povsem novo področje v literaturi, pri čemer ni jasno, ali je mišljena tematika ali jezik. Oboje je pravzaprav nerazdružljivo v smislu, da Dežela pozabe opisuje neko življenje, ki privzema obliko »bližnje onstranskosti«. Ko se prepuščamo osupljivim opisom neokrnjene in jasne pokrajine ali celo nenadkriljivim opisom teme, slutimo, kaj bo sledilo – ko pripovedovalec zre v taboriščne ruševine, pomisli, da so v tej iznakaženi samozadostni pokrajini vsi poskusi človeškosti jalovi. Opraviti imamo torej s paradoksom; na eni strani imamo moč jezika: na začetku otroško perspektivo, ki se je zmožna prepustiti skrivnostnim šepetom, in potem pogled odraslega, ki se zaveda, da se po njegovih žilah pretaka stara Mrakova kri kot gosta in lepljiva snov. Roman, v katerem se stalno premikamo, pa ne samo v smislu fizičnih premikov, pač pa tudi različnih perspektiv, iz katerih se obravnava na primer Mraka (definiran je kot človek, ki je bil poosebljeno zlo, pa čeprav morda nikoli ni nastopil v vlogi storilca, bil je celo povprečen, eden od spomenikov, ki so preplavili državo), je očitno pisan tudi iz nemoči – da bi izrekel smisel tega, kar govori, da bi tisto nekaj izrekel in hkrati izrekel tudi smisel tega. Kajti, kot pravi Foucault, »govorica govori samo izhajajoč iz manka, ki je zanjo bistven«.
Lebedjev se jasno zaveda, da ne govori z glasom tistih, ki so ostali v zamolku, nenazadnje ti s svojo žrtvijo, s svojimi mehaničnimi gibi niso k ničemur pripomogli, ničesar zapustili ali ustvarili, temveč so se kot mlinski kamni, razčlovečeni in popredmeteni vrteli na mestu. Gre mu za nekaj veliko večjega. Ko nas opozori, da ob pogledu na mogočno in samozadostno zgradbo nikoli ne pomislimo na zidarje in njihovo težaško delo, kljub vseprisotnim nevidnim odtisom vedno znova vidimo samo čudežno gradnjo, se zavemo, da je privzel funkcijo priče, na kar nas je opozoril že na začetku. Tako tudi ni obsojal Mraka ali utrjeval podobe mrtvih, ampak je z detajlnimi opisi in anekdotičnim načinom pripovedi, podkrepljenim z razmisleki, orisal življenje v onstranstvu, življenje, ki stoji nasproti življenju živih. Kot pričevalec sveta se je spremenil v ogenj, ki osvetljuje stvari v votlini in tudi v praznem grobu. Svet, kakršnega opisuje Lebedjev, je senčen polsvet, kakor Homerjev Had, kraljestvo minljivih stvari, v katerem sta za človeško življenje značilni njegova bežnost in krhkost. Če rečemo, da nas pisatelj opominja, kako je prišlo do tega, da sta v politiki našega sveta smrt in življenje tako zelo definirana v medsebojnem odnosu, da je skoraj nemogoče določiti mejo, se nevarno približamo temu, da Deželo pozabe beremo ne samo kot zgodbo o odraščanju z opisi posledic sovjetske zgodovine za sodobne Ruse ali pa kot raziskovanje dediščine sistema sovjetskih taborišč, pač pa kot alegorijo o današnji Putinovi Rusiji.
Leninistično utemeljevanje političnih umorov je morda res izginilo, toda Putin je vrnil stare metode ustrahovanja. In odnos Lebedjeva do sodobnih zločinov, ki se dogajajo s pomočjo radioaktivnih strupov, je globoko oseben. Njegovi sorodniki so bili tarče boljševiškega preganjanja. In odnos Lebedjeva do sodobnih zločinov, ki se dogajajo s pomočjo radioaktivnih strupov, je globoko oseben. Njegovi sorodniki so bili tarče boljševiškega preganjanja. Med njimi so bili pravoslavni duhovniki iz Sankt Peterburga, provincialni plemiči iz Kaluge in Vladimirja ter potomci Nemcev, ki so emigrirali v Rusijo v 19. stoletju. »Med letoma 1917 in 1991 je državna varnost napisala zgodbo moje družine. Izgubili smo približno 20 družinskih članov.« Danes v Berlinu živeči pisatelj se vseh svojih romanov loteva analitično; med drugim je pregledal arhive Stasija, vzhodnonemške vohunske agencije za nadzor. Tu je našel gradivo, ki dokazuje to, kar imenuje »ustvarjalnost zla«. Toda novinarski poklic, ki ga je opravljal štirinajst let, je leta 2014, ko so začeli prihajati prevodi predvsem v angleščino in resnejši odzivi iz tujine, zamenjal za pisateljski poklic. Glede stanja literature v dandanašnji Rusiji Lebedjev ni navdušen. V 19. in 20. stoletju so se ruski avtorji ukvarjali z velikimi vprašanji. V Putinovi dobi si, kot pravi, intelektualci večinoma zatiskajo oči pred »resničnostjo«. Po njegovih besedah se Rusija spreminja v avtokratsko državo. »Zavestno ali podzavestno se ljudje poskušajo izogniti pomembnim vprašanjem«. Med seznamom 100 najboljših ruskih knjig 21. stoletja, ki ga je sestavila moskovska literarna revija Polka, je »bila samo ena knjiga o vojni v Čečeniji in nič iz spisov Ane Politkovske. »Zame je ruska literatura trenutno sestavljena iz nenapisanih knjig. Jasno vidim vrzeli. Pisatelji imajo moralno in ustvarjalno odgovornost, da odsevajo resničnost.«
Knjigo Segeja Lebedjeva Dežela pozabe, ki je v prevodu Sare Špelec izšla pri Beletrini, lahko kupite na tej povezavi.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.