AirBeletrina - Povej mi, kaj pišeš po facebooku, in povem ti, ali bom brala tvoj roman
Avtorica: W. B. Avtorica: W. B.
Kolumna 29. 3. 2022
Čas branja
Čas branja: 9 min

Povej mi, kaj pišeš po facebooku, in povem ti, ali bom brala tvoj roman

O osebnosti nacionalnega poeta je znano vse, kar je bilo mogoče povzeti po sekundarnih virih, izbrskati in rekonstruirati. Pravnik in karierist, deziluziran povzpetnik, po srcu poet. Raje bi bil na deželi kot po svetu, oženjen z dekletom, ki bi mu bogaboječe do konca svojih dni kuhalo in pralo, kot pa da se je primoran poditi za izbirčnimi mestnimi frajlami. Od incela po današnjih standardih do serijskega ljubimca. Nekje vmes Ana Jelovšek, verjetno zato, ker želi vsaj tu in tam pojesti doma pripravljeno kosilo. Brez prave namere in občutka odgovornosti ji napravi tri otroke, ki jim odreka materialno in čustveno podporo. Odsotni oče. Melanholik: njegovi prijatelji delajo samomore, o samomoru večkrat razmišlja tudi sam. Konfliktna osebnost. Ne živce mu gre vse: buržoazija, kler, civilna družba, Dunaj, provinca. Če bi bil sodobnik, bi imel najbrž živahen profil na Facebooku. Pri 33 se z varne razdalje zaljubi v 17-letnico, ne obstaja niti en dokaz, da bi se z njo kadarkoli skušal pogovoriti kot s sebi enakim človekom. To ga ne ustavi, da v javnih občilih ne bi objavljal ljubezenskih pesmi z akrostihi, ob katerih bi zardevale tudi današnje najstnice. Obsedenost čustveno povsem nedoraslega in spolno zavrtega moškega. Hud alkoholizem, simptom žrtvene mentalitete, »sovražne sreče« s pesniškimi besedami, ki vodi v duševni in fizični propad. Poet, ki bo po smrti povzdignjen v nacionalnega, ker nacionalni miti potrebujejo nacionalne pesnike, ima za sabo vojsko nacionalnih komparativistov, ki vpijejo: »Etike in morale 19. stoletja ni mogoče meriti po kriterijih 21. stoletja!«

***

Literarno delo nima ničesar z osebnostjo, karakterjem, vrednotami in prepričanji svojega avtorja, še danes zatrjujejo nekateri raziskovalci literature in pri tem zvenijo kot eskapisti z darom magičnega mišljenja. Ideja odločne ločnice med avtorjevo osebnostjo in avtorjevim delom je obsesivno-kompulzivna motnja literarne vede. Z močjo obrednega ponavljanja ideje v obliki tisočev doktorskih disertacij, znanstvenih člankov, akademskih študij in monografij je idejo spremenila v prvi aksiom literarne vede. Tako dolgo in vztrajno jo ponavlja ter postopoma razvija vrsto najrazličnejših literarnovednih metod, zgolj zato da bi odrinila moteče obsesivne misli, ki se vrivajo v zavest. »Literarno delo ni njegov avtor in avtor ni svoje literarno delo, literarno delo ni njegov avtor in avtor ni svoje literarno delo, literarno delo ni …« Mantra odriva zlo slutnjo, ki spodkopava temelje literarne vede, sum, da je literarno delo skorajda izključno nekakšen rezultat avtorjevega sveta, njegove globoko, najgloblje osebne vizije sveta. Ko je literarna veda dejansko na potezi, zavestno odvrača pogled od tega, kar jo intimno zares zanima in kar na tihem prepoznava kot ključ, ki odklepa vrata besedila. Avtor se, ko piše, bori z lastnimi demoni, literatura je popoln zločin, kritiška ali komparativistična analiza literature pa je kriminalistična preiskava. Problem odobrenih metod je, da se vse odrekajo temu, da bi avtorju zlezle v glavo, da bi razumele, kaj motivira njegov zločin. Namesto tega nekaj dokaznega materiala zanemarjajo, preostalo pa po nerodnosti spregledajo, ter avtorju tako zagotavljajo kritje. Zločin se izplača, dodaja ničesar krivi pišoči. Literarna veda je tisti izjemno rigiden policist-kriminalist, kakršni verjetno naseljujejo policijske postaje širom sveta in so tako zelo drugačni od genialnih detektivov v fikciji: izobražen in spreten pri plezanju po karierni lestvici, dosleden pri izvajanju kriminalističnega postopka v skladu s pravili, pri tem pa brez kanca intuitivnega uvida v zločin. Literarna veda, čisto tako kakor poklicni kriminalist, globoko analizo besedila v najboljšem primeru hlini, saj mora v imenu postopkovne korektnosti zatreti vse prvinske instinkte.

***

Literarno delo je svojevrstna zbirka dokazov o zločinu. Pisanje pa je najbolj čudovito, zvito, pretkano kriminalno dejanje, katerega storilec je vedno varen pred razkrinkanjem, saj je v prvi vrsti vedno varen pred tem, da bi ga kdorkoli razumel. Spoznavanje avtorja samega je literarna veda že v osnovi ovrgla kot eno možnih poti za razumevanje literarnih besedil. Izreči in storiti je mogoče karkoli, pri tem pa kvečjemu tvegati nizko branost in negativne kritike. Mogoče je varati, lagati, ubijati, sovražiti, goljufati, zlorabljati, pa za nič od tega odgovarjati. Kadar od mrtvih obuja diktatorje in tirane, avtor pojasnjuje, da samo opominja na preteklost. Kadar upodablja rasiste, homofobe in moške, ki sovražijo ženske, pravi, da zgolj odslikava družbo, kakršna je. Ko po nuklearni katastrofi in dramatični otoplitvi ozračja iztrebi človeštvo, se lahko avtor brez problema izgovori, da zgolj opozarja na alarmantno okoljsko-ekološko situacijo. Ko po desetletjih in desetletjih literarnega portretiranja revolucionarnih zmagovalcev nek avtor upodobi poraženega kolaboranta, je pojasnilo na dlani: avtor v svojem delu raziskuje možnosti drugačnih perspektiv na zgodovinska dejstva. Polaganje besed in dejanj v usta fiktivnih junakov je po definiciji zagotovilo imunitete, avtonomija literarnega dela in domneva fiktivnosti pa sta ščit pred pravom, zakoni, kazensko in nenazadnje tudi moralno odgovornostjo. Četudi avtor ubija svoje like, najverjetneje mirno spi, saj tam zunaj nihče ne zganja moralne panike, njega samega pa prav tako ne grize moralni maček. Literatura omogoča najstrašnejše zločine telesa, duha in srca pod pretvezo izmišljije. Prav to je – popoln zločin.

***

Ideja strogega ločevanja avtorjeve osebnosti od njegove literature je z argumentom moči podprta ideja, ki kot vsaka reakcionarna ideja vznika iz želje po vzdrževanju spolnih, rasnih in razrednih razmerij moči v družbi. Kaj avtor kot zasebnik počne in česa ne, kdo je avtor onkraj svoje morda izmojstrene pisave ter nemara skrbno krojene javne in profesionalne podobe, je pomembno prav zato, ker obstaja veda, ki s položaja institucije zagotavlja, da se zanj (in še manj zanjo) ni treba posebej brigati, vsaj dokler je živ ne. Literarno delo je dokaz piarovske zmage v informacijski vojni. Podatki o avtorju kot zasebniku pa so dobro varovane državne skrivnosti, katerih razkritje bi izničilo učinke propagandne mašinerije. Avtor želi biti presojan po svojem kreativnem geniju, v najslabšem primeru po svojem lepodušništvu in humanizmu v izraženih stališčih, ne pa po tem, katero stran je izbral v nesmiselni vojni, ali tem, kolikokrat je, sodeč po policijski kartoteki ali konsistentnih govoricah, pretepel svojo ženo. Akademik (ki se mu zelo dolgo niso pridružile akademičarke) mu pritrjuje, saj meni, da je treba avtorja presojati po njegovih najbolj svetlih trenutkih (ne nujno tudi avtorice), ostale pa pustiti, da odležijo tako dolgo, da si jih literarna zgodovina več ne bo mogla priklicati v spomin. Nenazadnje bi bil tudi akademik sam rad presojan po svojih pronicljivih uvidih v globino človeške duše, kakor se ta emancipira v avtorjevi lirični pesmi, precej manj pa po tem, da ga več študentk obtožuje spolnega nadlegovanja.

***

Pesem protestniški kolesarki, v kateri pesnik in profesor literature občuduje kolesarkino postavo, medtem ko sočasno skupina študentk z njegove fakultete javno govori o spolnem nadlegovanju v visokošolskih institucijah, v veliki meri prav na fakulteti, kjer poučuje. Društvo slovenskih pisateljev, ki v javnem pismu angažirano podpira etnonacionalistični separatistični projekt Katalonije, ne kaže pa znakov aktivizma, ko so kršene pravice žensk, migrantov, beguncev ali LGBTQI+ državljanov. Pesnik, predsednik pisateljskega društva, ki je ponosen, da njegovo društvo med nominirance za nagrade vključuje ženske. Urednik literarne revije in pisatelj, ki z mladimi kritičarkami sodeluje le, če se odzivajo njegovemu dvorjenju. Literarni teoretik, ki novo generacijo mladih komparativistov verjetno v tem trenutku poučuje, da je Philip Roth žrtev politične korektnosti. Pesnik, ki je očaran nad vsako politično gesto Janeza Janše, a le do dne, ko ta razkrije svoje prave proevropske in zahodnoimperialistične barve ter med rusko invazijo podpre Ukrajino. Pesnik, ki je prepričan, da je globalna pandemija pripeljala v sanitarni totalitarizem kovidnega režima in distopično družbo nadzora, farmacevtske družbe pa si skušajo prilastiti imunske sisteme prebivalstva vsega planeta, s tem da cepljeni proti covid-19 postanejo jab junkies. Slovenska pesnica, ki družbena omrežja uporablja za širjenje »univerzalne naravne resnice in pravice«. Filozof in pesnik, ki si začne, ko se razmere zaostrijo vse do vprašanja življenja in smrti, pripravno, zastavljati temeljna humanistična vprašanja, kajti solidno sokratično mišljenje čudežno odvezuje solidnega sokratičnega ravnanja. Kolona anticepilcev, poduhovljencev, religioznih fanatikov, desničarjev, nacionalistov in teoretikov zarot med slovenskimi pisatelji in pisateljicami. Bolj kot njihovi nežni stihi in dolgovezni romani zadanejo njihove misli, kadar ne pišejo, kadar zgolj bivajo in puščajo sledi v gluhi noči, ki ji zaupajo, da jih ne posluša. Popoln alibi jim je že pred tem priskrbela literarna veda.

***

(Ne)pomembnost osebnosti in zasebnosti za interpretacijo literarnega dela ni konstanta v času. Avtorjevo življenje je za analizo njegovih besedil tem pomembnejše, kolikor bolj se oddaljuje v času. O osebnosti nacionalnega poeta je znano vse, kar je bilo mogoče povzeti po sekundarnih virih, izbrskati in rekonstruirati. Če bi bile njegove smeti še vedno tam, kjer jih je odvrgel, neiztrohnjene, bi se akademiki, ki so na njegovem opusu zgradili svoje, gotovo lotili njihovega prebiranja in selektivne interpretacije. Ideja, da je za razumevanje besedila nujno treba najprej zlesti v glavo avtorju, pomeni zgolj premestitev dejanja v sedanjost, namesto da se ga odriva v prihodnost, v čas, ko se bodo njegova človeška dejanja že davno izgubila med vesoljski zvezdni prah. Vprašanje, kako brati kanonske avtorje, je odprto. Zaprto pa je vprašanje, kako brati sodobnika. Odgovori ležijo v njegovi kompostnici, med slabo spranimi konzervami paradižnikove omake, ki jih je nemarno odvrgel v reciklažo, med fotografijami na družabnem omrežju, med peticijami, ki jih ni podpisal, med srci, ki jih je zlomil, v razlogih, zakaj se zlomi njegovo, med načini, kako se je izneveril svojim sanjam ali lastnemu potencialu, med nezmožnostjo subjektivne izbire in objektivno neumnimi odločitvami, med popisanimi listi papirja, ki jih je strgal, pa bi zadel žebljico na glavico, če bi jih objavil, v vojnah, ki jih je izbral, namesto da bi se odpovedal egu z enim samim klikom: izbriši, unfriend, unfollow. O vsakem avtorju, naj bo sistemsko prezrt ali z Jenkovo nagrado podprt, velja razmišljati kot o morebitnem bodočem nosilcu kanona ter mu prav zato pogledati v smeti, preden jih pristojne službe odpeljejo. Nikoli ni mogoče vedeti, kateri avtor in kdaj utegne priti prav kateremu od pravkar nastajajočih mitov. Da o mitih, ki se rojevajo v izrednih razmerah, tako rekoč čez noč, ne tratimo besed.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.