Pred dnevi sem si kupil slušalke. Najbolj preproste, staromodne slušalke, ki jih na eni strani vtakneš v računalnik, telefon ali kakšno drugo napravo, na drugi strani pa v levo in desno uho. Takšne slušalke sem uporabljal že pred tridesetimi leti, ko sem dobil prvi walkman, in od takrat se niso prav nič spremenile, a vseeno so bile opremljene z debelo knjižnico navodil. Pravzaprav so v podolgovati beli škatlici slušalke zasedale kvečjemu petino prostora, večjezična knjižica pa preostali del.
Predvidevam, da je to zato, ker je nekoč nek Američan takšne slušalke skuhal in pojedel in potem tožil proizvajalca, ker na njih ni pisalo, da niso iz špagetov, a zakaj potem v moje življenje neprestano vdirajo nove in nove tehnološke inovacije brez vsakršnih navodil. Le zato ker jih ni še nihče skuhal in pojedel? Ali se z njimi obesil za radiator?
Nazadnje sem tako pred letom ali dvema na mizah v restavracijah začel opažati nalepke s QR kodo, čez čas pa so, najbrž tudi zaradi pandemije, stari dobri jedilniki začeli izginjati in me dobesedno prisilili, da sem se do jedilnika prebil s pametnim telefonom.
Zdaj seveda vem, da je to povsem enostavna operacija in da na svoj pametni telefon, če ga imaš, naložiš eno od aplikacij za branje QR kod (kako poiskati, med ponujenimi izbrati in naložiti aplikacijo na telefon, najbrž vsi vemo in ni treba pojasnjevati), potem pa zgolj odpreš aplikacijo, telefon približaš QR kodi in že se ti na vrhu zaslona prikaže link do jedilnika. In potem le še odpreš link in …
Kar je brez dvoma veliko preprosteje kot pa vzeti jedilnik v roke in ga prelistati, in človek je ob tem resnično hvaležen vsem izumiteljem tega sveta, a me je vseeno čudilo, da niso tudi zraven QR kode na mizah priložili navodil za uporabo. Branje QR kode seveda niso slušalke, ki si jih je treba vtakniti v ušesa tako, da slušalko s črko L spraviš v levo uho, slušalko s črko R pa v desno, potem pa še na walkmanu, discmanu ali diktafonu poiskati pravo luknjico, kamor vtakneš kabel, a če ljudje kuhajo in jedo slušalke, potem se bo zagotovo našel tudi bebec, ki bo ob QR kodi besen kričal na natakarja, ker mu ne prinese jedilnika.
Sam imam občutek, da se v zadnjih letih intenzivno ukvarjamo s tem, kako zelo tehnologija spreminja našo družbo in kakšen je njen vpliv na naša življenja. Meni ljuba pisatelja Ian McEwan ali Kazuo Ishiguro sta denimo le dva izmed mnogih, ki poglobljeno razmišljata o naši bližnji prihodnosti in umetni inteligenci, precej manj pa se, vsaj tako se mi zdi, ukvarjamo s prepadi, ki jih v družbi povzroča tako hiter tehnološki razvoj, v vse bolj vidnem razpolovitvi sodobne družbe na digitalni in analogni pol. Nezmožnost velikega števila ljudi, da bi sledili digitalni preobrazbi našega sveta, je bolj ko ne ustvarila le za par terabajtov slabih vicev na račun stare mame s pametnim telefonom.
A v trenutnem svetu smo vsi mi stara mama s pametnim telefonom. Sam na primer kljub temu, da nisem najbolj tehnološko zaostal človek na svetu, ne znam prižgati televizorja, ki je opremljen z dvema daljincema, enim za televizor in drugim za črno škatlico pod njim, brez katere ne moreš početi nekaj, kar jaz itak ne počnem. Za sočasno uporabo dveh daljinskih upravljalcev bi najbrž potreboval štirinajstdnevni intenzivni tečaj, za katerega pa nimam ne časa ne volje in zato se vedno znova prej znerviram in obupam, kot pa mi uspe prižgati televizor, nekaj, kar se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja dalo povsem enostavno narediti s pritiskom na gumb v spodnjem levem kotu televizijske škatle, tik nad napisom Gorenje. Takrat sem še znal prižgati televizor, danes pa mi morata nemalokrat na pomoč priskočiti moja šestletna otroka.
In četudi ta občasni občutek lastne retardiranosti ne načenja resneje moje samopodobe, me to vseeno jezi in predstavljam si, da nisem edini, ki ga takšne stvari jezijo. Mogoče kdo obvlada prižiganje televizorja, a mu zato ne leži mobilno bančništvo, spet tretjemu se ne sanja, kako povezati prenosni zvočnik in pametni telefon. V bistvu se mi zdi, da se v družbi vse bolj pospešeno ustvarjajo vzporedni svetovi, kakor na letališču, kjer se ljudje razdelijo na tiste s kartami na telefonih in tiste, ki še vedno zatikajo papirnate boarding karte v svoje potne liste. A na letališču na koncu vsi končajo na istem letalu, medtem ko po tem norem digitaliziranem svetu vsak od nas leti po svoje.
Misel o vzporednih svetovih se mi je porodila ob začetku pandemije, ko so do mene začele prihajati številne lažne novice v različnih oblikah, največkrat v obliki Youtube videov. Kot režiser sem seveda zlahka spregledal njihovo lažnivo naravo in sprva me je čudilo, kako lahko kdorkoli naseda tako cenenim prevaram. Nekateri so namreč zgolj lepili lažne podnapise na izseke tujejezičnih poročil, drugi so ustvarjali neprepričljive ponaredke resničnih televizijskih prispevkov, a nikjer ni bilo nobenega deep fakea, nobenega ponaredka, ki bi ga bilo s prostim očesom nemogoče ločiti od izvirnika, vse je dobesedno kričalo »Laž!«, a očitno ne vsem, saj so lažne novice nezadržno krožile naprej in čez čas znova priromale na moj naslov.
Kmalu mi je postalo jasno, da zelo veliko ljudi, predvsem starejših, nima potrebnih znanj za prepoznavanje tovrstne digitalne propagande. Povečini so bili to ljudje, ki so odraščali s televizijo in se ji naučili zaupati. Na televiziji so bila večino njihovih življenj ena sama poročila in na njih je bila ena resnica, okleščena, prilagojena, olepšana, a vendarle resnica, zato je bilo zanje nepredstavljivo, da bi si lahko nekdo nekaj na televiziji preprosto izmislil. »Kako ni res, če pa sem videl na televiziji?!« so svoje čase govorili ti ljudje in celo dolga leta vojne in povojne propagande, ko so domala vse televizije postale propagandi stroji, v resnici niso bistveno spremenile njihovega načina informiranja in pojmovanja resnice.
Tem ljudem pač ob nakupu televizorja nikoli ni nihče v roke potisnil debelih, večjezičnih knjižic z navodili za varno uporabo, nihče jim ni pojasnil osnov delovanja propagande v 21.stoletju. Ki se v osnovi ne razlikuje prav dosti od tiste iz devetdesetih ali tridesetih let prejšnjega stoletja, a je vendarle s pojavom spleta in predvsem družbenih omrežij postala kompleksnejša.
A kljub temu sodobnim televizorjem, še manj pa Facebooku, Twitterju in drugim gojiščem lažnih novic ni priloženih večjezičnih knjižic, ki bi novim uporabnikom pojasnjevale, kako se proizvajajo in širijo lažne novice, kaj so troli in kaj lažni profili, kaj šele, da bi jim pojasnili, kako točno delujejo spletni algoritmi. Na vsaki škatlici cigaret piše, da kajenje škoduje zdravju, na Facebooku pa ne piše, da so njegovi algoritmi namenoma razviti tako, da uporabnika čim bolj utrdijo v njegovem prepričanju oziroma ga celo radikalizirajo.
Pravzaprav številni ljudje, ki danes več ur dnevno preživijo na družbenih omrežjih, ne vedo prav nič o njihovi uporabi, kaj šele, da bi jim kdo črno na belem predstavil nevarnosti, ki nanje tam prežijo. Na vsakih slušalkah piše, da jih ne smemo pogoltniti in da jih je treba držati stran od ognja in dojenčkov, medtem ko na nobenem družbenem omrežju ne piše, da bi bilo dostop do njih priporočljivo onemogočiti vsem otrokom, mlajšim od osemnajst let, oziroma da bi se tudi odrasli pred njegovo uporabo morali posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom.
Pravzaprav je celoten splet prostor, v katerem velika večina ljudi izgubljenih tava naokrog in na slepo tipa v temi v iskanju varnega izhoda. Digitalni svet je hiša polna nenavadnih, še ne videnih naprav brez navodil za uporabo. In mi na blef pritiskamo gumbe na njih in upamo, da se bo zgodilo kaj zanimivega.
Oziroma je vse skupaj na las podobno tistemu, ko je oblast v začetku devetdesetih vsem Slovenkam in Slovencem razdelila certifikate, čeprav je le peščica vedela, kaj z njimi početi. In je zato nekaj posameznikov z njimi obogatelo, peščica si je z njihovo pomočjo uspela kupiti stanovanje ali vsaj avto in nove smučke, velika večina državljanov pa ni od njih imela ničesar. Le zavist oziroma tiho zamero do vseh, ki so jo pri delitvi državnega premoženja odnesli bolje od njih.
In točno tako je tudi zdaj. Načeloma je digitalni svet odprt za vse enako, a le peščica se v njem dobro znajde in ima od njega izrazite koristi. Veliko več nas je takšnih, ki nam je tehnologija hkrati olajšala in otežila življenja, še največ pa je najbrž takšnih, ki imajo od tehnološkega napredka več škode kot koristi. Takšnih, ki jih digitalizacija pušča za seboj in jih tako polni z zavistjo in zamerami do vseh, ki se v tem svetu znajdejo bolje od njih.
In čeravno nerad napovedujem prihodnost, bi si upal trditi, da bodo ti prepadi že kmalu razkrajali našo družbo vsaj tako zelo, kot jo v tem trenutku politični.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.