Vila je bila tik ob morju.
V somraku mirnega pinijevega drevoreda je dihala nasičena moč slanega morskega zraka in lahkotna stalna sapica je, kot bi imela previdne prste, tu in tam drsela po pomarančevcih ter upogibala raznobarvne cvetove. S soncem obsijane daljave, griči, s katerih so se kot beli biseri bliskale številne hiše, neskončno oddaljen svetilnik, ki je k višku ravno izstrelil svečo, vse se je lesketalo v ostrih, razločnih obrisih kot žareč mozaik, pogreznjen v globoko moder azur etra. Morje, v katerega so le redko, daleč, daleč v daljavi, padle bele iskre, svetlikajoča se jadra osamljenih ladij, se je z gibanjem valov prilegalo stopničasti terasi, na kateri se je dvigala vila in se vzpenjala vedno globlje v zelenje prostranega senčnega vrta ter se tam izgubila v utrujenem, pravljično mirnem parku.
Od speče hiše, na katero je pritiskala dopoldanska vročina, se je kot bela črta vila ozka prodnata pot do hladne razgledne točke, pod katero so v nenehnih divjih naskokih bučali valovi ter se tu in tam razpršili v vodne atome, ki so se v ostri sončni svetlobi ponašali z mavrično iskrivim leskom diamantov. Tam se je del razžarjenih sončnih puščic zlomil na vrhovih pinij, ki so se kot v zaupnem pogovoru tiščale tesno skupaj, del pa jih je zadržal široko razprostrt japonski senčnik, na katerem so bile upodobljene zabavne podobe ostrih in neprijetnih barv.
V senčnem obodu tega senčnika je na slamnatem fotelju počivala ženska postava, ki je svoje lepe oblike voljno privila k upogljivemu pletivu. Tenka roka brez nakita je kot pozabljena visela k tlom in se dobrikavo poigravala s svilnatim kožuščkom psa, medtem ko je druga držala knjigo, na kateri so temne, s črnimi trepalnicami obrobljene oči, v katerih je knjiga počivala kot zadržan smehljaj, zbirale svojo neprekinjeno pozornost. Bile so velike, nemirne oči, z lepoto, ki jo je moten, zastrt lesk še privzdignil. Močna mikavnost, ki jo je izžareval ovalen in ostro izrezan obraz, sploh ni bila naravna, enovita, marveč prefinjena in izstopajoča v posameznih lepotnih drobcih, ki jih je negovala z zaskrbljeno in rahločutno koketnostjo. Navidezna neurejena zmeda dišečih in lesketajočih se kodrov je bila težavna konstrukcija umetnice, pa tudi spokojen nasmešek, ki je med branjem trepetal na ustnicah in pri tem razkrival svetel lesk zobne sklenine, je bil rezultat večletne vaje pred zrcalom, ki je prerasla v železno, neodložljivo umetnost navade.
Tiho škrtanje peska.
Pogleda, ne da bi spremenila položaj: kot mačka, ki se kopa v slepeči, toplo preplavljeni sončni svetlobi in s fosfornimi očmi prišleku le lenobno pomežikne naproti.
Koraki se hitro približujejo in pred njo stoji livriran sluga, ji preda ozko posetnico ter nato obotavljaje odstopi.
Ime prebere s presenečenim izrazom, kakršnega ima človek, kadar ga na ulici kar najbolj domače pozdravi neznanec. Za trenutek se nad ostrimi črnimi obrvmi poglobijo gubice, izrazitejše ob brskanju po spominu, in nato cel obraz ožari veselje, očesi zasvetita v drzni svetlobi, ko misli na davno zasledovane in povsem pozabljene dneve mladosti, katerih svetle podobe je v njej ponovno prebudilo ime. Podobe in sanje znova pridobijo trdne oblike, jasne kot resničnost.
»Saj res,« jo je nenadoma prešinilo in obrnila se je k slugi, »gospod si vendar želi sprejema.«
Sluga je odšel s tihimi, predanimi koraki. Tišina je trajala eno minuto, le neutrudljivi veter je tiho pel okoli vrhov, ovešenih s težkim opoldanskim zlatom.
In potem nenadoma: zaslišala je prožne in energične korake, ki so udarjali s prodnate poti, dolga senca je stekla do njenih nog in pred njo, ki se je živahno dvignila s svojega kipečega sedeža, je stala visoka moška postava.
Najprej so se srečale njune oči. On je s hitrim pogledom ošinil elegantnost postave, medtem ko se je njen tih, ironični nasmešek zalesketal tudi v očeh.
»Res ljubeznivo od Vas, da še vedno mislite name,« je začela, ko mu je podala lepo negovano, tenko in svetlečo roko, ki se ji je spoštljivo približal z ustnicami.
»Milostljiva gospa, iskren bi rad bil z Vami, saj gre za snidenje po mnogih letih in – kot se bojim – za dolga leta. Naključje je, da sem prišel semkaj in se zaradi krasne lege dvorca pozanimal o imenu lastnika, ki mi je v zavest ponovno priklicalo Vašo podobo.Pravzaprav sem tu s slabo vestjo.«
»A zaradi tega nič manj dobrodošli, saj se tudi jaz sprva nisem spomnila vašega obstoja, čeravno je bil zame nekdaj zelo pomemben.«
Zdaj sta se oba smehljala. Sladek, rahel vonj prve, na pol zamolčane mladostniške ljubezni, je bil v vsej svoji opojni sladkobi ponovno zbujen kakor sanje, po katerih človek prezirljivo stisne ustnice, čeprav si želi, da bi jih še enkrat sanjal, živel. Lepe sanje polovičnosti, ki le želi in si ne upa zahtevati, ki le obeta in ne daje.
Pogovarjala sta se dalje. Toda v glasovih je bilo že čutiti prisrčnost, nežno zaupnost, ki varuje rožnato, že na pol obledelo skrivnost. S tihimi besedami, ki jih je občasno kot zvok raztresenih biserov prekinil smeh, sta se pogovarjala o preteklih rečeh, pozabljenih pesmih, ovenelih cveticah, izgubljenih in uničenih pentljah – o majhnih ljubezenskih znakih naklonjenosti, ki so bili v mestecu, kjer sta preživljala mladost, vzajemni. Kot že davno obnemele izginule pripovedke in v prahu zadušeno bitje zvonov, so stare zgodbe njuni srci počasi, povsem počasi, napolnile z bolečo, utrujeno svečanostjo; izzvenevanje njune mrtve mladostniške ljubezni je položilo v njun pogovor globoko, skoraj nesrečno resnobo.
In temnomelodični zven njegovega glasu je tiho vibriral, ko je pripovedoval: »Onkraj, v Ameriki, mi je prišlo na uho, da ste se zaročili v času, ko ste bili bržkone že poročeni.«
Ni odgovorila. Njene misli so obtičale še deset let globlje v preteklosti.
Nekaj dolgih minut je nad njima obvisel soparen molk.
In nato je neslišno, skoraj brez glasu, vprašala:
»Kaj ste takrat mislili o meni?«
Presenečeno je dvignil pogled.
»Z Vami sem lahko odkrit, saj se jutri vračam v svojo novo domovino. – Nisem se hudoval; moj pogled ni bil napolnjen z zmedenimi in sovražnimi odločitvami, saj je življenje barvit zubelj ljubezni takrat že zadušilo v tlečo žerjavico naklonjenosti. Nisem Vas razumel – le pomiloval.«
Čez njeni lici je šinila lahna temna rdečica in oči so se močneje zalesketale, ko je vzdraženo vzkliknila:
»Pomilovali, mene! Ne bi vedela, zakaj.«
»Ker sem mislil na Vašega bodočega soproga, indolentnega človeka denarja, ki vedno želi le kupovati – nikar ne ugovarjajte, vašega moža, ki sem ga venomer le spoštoval, nikakor nočem razžaliti – in ker sem mislil na Vas, dekle, kakršnega sem zapustil. Ker si nisem mogel predstavljati podobe, kako ste Vi, osamljeni, idealni, ki ste vsakdanjemu življenju namenjali le zaničljivo ironijo, lahko postali častivredna žena navadnemu človeku.«
»In zakaj sem se bila potemtakem sploh omožila, če je bilo vse tako?«
»Tega nisem prav razumel. Morda je imel skrite odlike, ki se izmuznejo površnim pogledom in zablestijo šele v intimnem razmerju. In to je bila najlažja rešitev uganke, saj nečesa nisem zmogel in želel verjeti.«
»Česa?«
»Da ste ga bili vzeli zaradi grofovske krone in milijonov. To se mi je zdelo nemogoče.«
Bilo je, kakor bi zadnje besede preslišala, kajti s prsti, ki so se v sončni svetlobi svetili kakor krvavotemna-roza purpurna školjka, si je zasenčila pogled in ga usmerila tja ven, daleč stran, k v tančico preoblečenim horizontom, kjer je nebo svojo bledo modro obleko potopilo v temno razkošje valov.
Tudi on je taval v globokih mislih in je malone pozabil zadnje besede, ko je ona, odvrnjena od njega, nenadoma komaj slišno dejala:
»In vendar je bilo tako.«
Presenečeno, skoraj prestrašeno, je pogledal proti njej, ki se je v počasnem, očitno izumetničenem miru, ponovno spustila v svoj naslanjač ter s tiho otožnostjo monotono, le z rahlim premikanjem ustnic, nadaljevala:
»Nihče od vas me takrat, ko sem bila še majhno dekletce s plašnimi otroškimi besedami, ni razumel, tudi Vi ne, čeprav ste mi bili tako blizu. Tudi jaz se verjetno nisem. Danes pogosto razmišljam o tem in se ne razumem – kajti – le kaj še vedo ženske o svojih v čudeže verujočih dekliških dušah, katerih sanje so kakor nežni, tenki, beli cvetovi, ki jih razpiha prvi dih resničnosti. In nisem bila kakor vsa druga dekleta, sanjajoča o moško pogumnih, mladostno silnih junakih, ki naj bi dekliško iščoče hrepenenje spremenili v sijočo srečo, njihovo slutnjo pa v blagoslovljeno védenje in jim prinesli odrešitev pred negotovim, nejasnim in nedojemljivim pa vendar čutenim trpljenjem, ki je metalo senco na dekliške dni in postajalo vedno bolj temno in grozeče in obremenjujoče. Tega nikoli nisem poznala, moja duša je proti prikritemu gaju prihodnosti, ki se je skrival za zastirajočo meglo naslednjega dne, krmarila na drugačnih čolnih sanj. Moje sanje so bile samosvoje. V svojem sanjarjenju sem bila venomer kraljevski otrok, kakršni so bili v starih knjigah pravljic, kjer se igrajo s svetlikajočimi se in bleščečimi dragimi kamni, roke potapljajo v pravljične zaklade in imajo valujoče obleke neizrekljive vrednosti. Sanjala sem o luksuzu in razkošju, ker sem oboje ljubila. Naslada, ko so moje dlani drsele po trepetajoči, tiho pojoči svili, ko so moji prsti kot v spanju ležali v mehkem težko-žametnem puhu temnih sanj! Srečna sem bila, ko sem imela tenke členke od sreče tresočih se prstov okovane z nakitom, ko se je belo kamenje kot vodna pena svetilo iz goste poplave mojih las – moj največji cilj je bil počivati v mehkem sedalu elegantnega vozila. Takrat sem bila ujeta v omami umetelne lepote, ki mi je dovolila zaničevati resnično življenje. Sovražila sem se v vsakdanjih oblekah, bila sem skromna in preprosta kakor nuna; nemalokrat sem več dni ostajala doma, ker sem se sama pred seboj sramovala lastne običajnosti, skrivala sem se v svoji ozki, grdi sobi, jaz, z najlepšimi sanjami o življenju ob prostranem morju, v lastnini, ki je razkošna in umetelna, v senčnih, listnatih drevoredih, kamor z umazanimi kremplji ne seže nizkotnost zlajnanega vsakdana – kjer je bogat mir – skoraj tako kot tu. Moj mož je izpolnil želje mojih sanj – in ker je bil to zmogel, je postal moj soprog.«
Obmolkne in njen obraz je obdan z bakhantsko lepoto. Lesk v očeh postane globok in grozeč in rdečica na licih gori vedno močneje.
Globoka tišina.
Le spodaj monoton, ritmičen spev lesketajočih se valov, ki se na stopničasto teraso mečejo kakor na ljubljene prsi.
Nato reče tiho, kot bi govoril s seboj:
»Kaj pa ljubezen?«
Slišala je. Ustnice se raztegnejo v rahel nasmešek.
»Imate še danes vse svoje ideale, vse, ki ste jih takrat odnesli v širni svet? So vsi ostali nepoškodovani, ali so vam nekateri umrli, oveneli? Vam jih niso na koncu nasilno iztrgali iz prsi in zalučali v blato, kjer jih je zmlelo tisoče koles, katerih voz je stremel k življenjskim ciljem? Ali niste nobenega izgubili?«
On žalobno prikima in molči.
Nenadoma dvigne njeno roko k ustnicam in jo nemo poljubi. Nato s prisrčnim glasom reče:
»Zbogom!«
Odzdravi mu močno in iskreno. Ni je sram, da je človeku, ki mu je bila leta tujka, razkrila svojo najglobljo skrivnost in pokazala dušo. Smehljajoče mu sledi s pogledom ter misli na besede, ki jih je govoril o ljubezni, in preteklost se s tihimi, neslišnimi koraki ponovno postavi med njo in sedanjost. In nenadoma jo prešine, da bi on lahko bil vodil njeno življenje in misli se ji zarisujejo v barvah te bizarne domislice.
In počasi, počasi, povsem neopazno, zamira nasmešek na njenih sanjajočih ustnicah …
* Besedilo je pod okriljem prevajalskega seminarja Premuda (Sommerkolleg Premuda) leta 2011 prevedla Manca G. Renko. Zaradi večjega zanimanja za Stefana Zweiga, pa tudi zaradi poletno-morske postavitve novele, smo se odločili za objavo prevoda.
Novela je nastala leta 1900, ko je bil Zweig star 19 let. Gre za enega njegovih najzgodnejših literarnih poskusov, v katerem pa se že kažejo nekatere značilnosti, ki jih je mogoče opaziti tudi v njegovem “zrelem” opusu.
