Slava je sploh ena čudna reč.
Eduard Saxberger, na primer, je hrepenenju po njej podlegel šele v pozni starosti, ko je že davno pokopal ne samo svoje upe, temveč tudi vsa razočaranja.
»To je pač stara zgodba. Na začetku nam je dovolj lastno veselje do ustvarjanja in udeleženost nekaj malega tistih, ki nas razumejo. Toda končno, ko vidiš, kaj vse nastaja poleg tebe, si pridobi ime in celo sloves – bi vendarle rad, da slišijo in cenijo tudi tebe. Takrat pa potem pridejo razočaranja! Zavist nenadarjenih, lahkomiselnost in zlonamernost recenzentov in potem ta grozna otopelost množice. In človek postane utrujen, utrujen, utrujen. Imel bi še veliko povedati, a te nihče noče slišati, slednjič pa celo sam pozabiš, da si bil nekoč eden tistih, ki so hoteli véliko, morda celo ustvarili nekaj velikega.«
Toda kaj, ko se lepega zimskega dne peščici mladih dunajskih literatov, stremuških, navdušenih, polnih želja po preboju (»Mi smo preprosto umetniki, nič več kot to, in naš čas bo prišel«), posreči, da te izbezajo iz tvojega uradniškega vsakdana, ti polaskajo, da si s svojo prvo in edino (po krivici neopaženo) pesniško zbirko Wanderungen, Popotovanja, ustvaril nič manj kot neminljivo umetniško delo (»Morda vas ne berejo več,« je odvrnil mlad moški. »Mi pa vas beremo, mi vas občudujemo, sčasoma pa vas bodo tudi drugi znova brali in občudovali«), te povabijo v svoj krog, kjer imaš pri debatah, kaj je prava in resnična umetnost, glavno besedo, pa že ne dvomiš več vase (»Ja, zaprašeno je vse to pač bilo – vsaj na zunaj. Drugače pa, če je zdaj pustil v sebi poučinkovati celotni vtis, je pravzaprav vse ostalo nenavadno sveže, in veliko veselja do življenja je iz starih listov privelo vanj. Pri marsikateri ljubezenski pesmi se mu je celo kot v meglici prikazal kak bled, sladek obraz, ki ga je nekoč videl, ljubil, poljubil. Bledi, sladki obrazi! Le kje so bili zdaj …«).
Toda ko si slednjič v polnem zagonu znova pripravljen pesniti, ti preprosto odfrfota še tistih nekaj ubogih misli, ki si jih bil mukoma prestregel. Usahnil si pač. Postal »posušena, zamrznjena pest grude«, »uboga para«, kot ti slednjič prišepne ne le tvoja duša, temveč tudi odkritosrčnost poslušalcev literarnega večera. Medtem ko ti še zadnji preblisk o pozni slavi hlapi v dokončen nič, se − tokrat za vselej − z občutkom sreče in polnim zadovoljstvom zakoplješ v obvladljivo banalnost vsakdanjega življenja.
Škoda pri tem je le, da se ne vprašaš, ali ti ni vsega skupaj morebiti zakuhal le tvoj stvaritelj. Ti preprosto odmeril previsoka merila, da bi tvoja umetnost lahko preživela. »Samo molči, avtor – in ne odgovarjaj! Edini odgovor, s katerim se smeš postaviti po robu vsem napadom, si že dal – svoje delo. Če bo trajalo, si imel prav,« ti ponavlja.
Včasih celo res. Traja, namreč.
»Senzacionalno odkritje« Schnitzlerjeve izgubljene novele
»Prebral Pozno slavo; ni videti, da se mi ne bi posrečila,« je leta 1894 v svoj dnevnik zapisal 32-letni Arthur Schnitzler. Zgodba ostarelega pesnika Eduarda Saxbergerja je bila všeč tudi tedaj še njegovi ljubici Marie Reinhardt, pozneje (prvi) ženi, ki je sodelovala pri nastajanju novele in katere literarna presoja je pri avtorju na sploh uživala skoraj neomajno zaupanje, a res zadovoljna je bile šele, ko si je drznila spremeniti njen konec. Ko je Schnitzler leta 1895 Pozno slavo najprej poslal v objavo kritiku Hermannu Bahru, soizdajatelju in uredniku dunajskega tednika Die Zeit, je Bahr, ki so se ga vsi evropski avantgardisti enako močno bali kot spoštovali, ponudbo zavrnil, češ da bi razkosanje novele na posamezne dele v nadaljevanjih uničilo njen čar. Ker se načrt ni posrečil, je z avtorjevim »spoštljivim nezadovoljstvom« pozabljena izginila v njegovem osebnem arhivu.
Zgodovina nasilja pove, da so nacisti dve leti po avtorjevi smrti Schnitzlerjeve knjige preprosto javno zažgali − eden najpomembnejših dramatikov nemške literature je pač moral biti za kaznovan za svoje judovsko poreklo, pa še svobodo in odgovornost vsakega posameznika si je drznil slaviti, pravo nasprotje tistega, kar je propagiral nacizem s svojo absolutno poslušnostjo in pokorščino.
Neobjavljena Schnitzlerjeva zapuščina pa je namesto v gnevu ognjenih zubljev končala v arhivu univerzitetne knjižnice v Cambridgeu. Nacistom jo je leta 1938 dobesedno pred njihovim nosom izmaknil angleški študent literature Eric Blackall, prijatelj Schnitzlerjeve druge žene, takrat že vdove Olge, in sicer s pomočjo britanske ambasade na Dunaju, ki je zapuščino nemudoma zapečatila in jo v osmih kartonih poslala v Anglijo. Kmalu zatem so iz nje po časopisih in revijah že začela izhajati prva dela, zlasti krajše zgodbe, daljša dela pa je Olga nameravala prodati zadnja, da bi zanja iztržila več zaslužka. Toda dva literarna raziskovalca, Wilhelm Hemecker in David Österle, sta jo leta 2013 prehitela in maja 2014 je Schnitzlerjeva Pozna slava po 120 letih kot »senzacionalno odkritje leta« na 135 straneh izšla pri dunajski založbi Zsolnay.
Kritike: izvirni pogled na avantgardni Dunaj ali le ognjemet dobrih poant?
Medtem ko se kritiki ne v Avstriji ne v Nemčiji, kjer Schnitzlerja pozna vsak šolar, nekako še ne morejo zediniti, ali je njegova zgodnja novela, »mojstrsko besedilo« ali zgolj »šarmantno literarno presenečenje«, pa je v njej nesporno že mogoče zaznati bistvene značilnosti avtorjevega literarnega mojstrstva. »Ognjemet dobrih poant«, ki odslikava umetniški kolorit dunajskega fin de siècla, po Hemeckerju in Österleju »s pogledom na avantgardni Dunaj daleč najbolj zanimivo Schnitzlerjevo daljše prozno delo«. Četudi rahlo hermetično in dogajanje razvijajoče v koncentričnih krogih s ponavljajočimi motivi, so liki v njem neverjetno raznoliki ter psihološko široko in detajlno zastavljeni. Nič čudnega, da je psihoanalitik Freud intelektualno avtoriteto dunajske moderne označil za svojega »brata po duši«.
Senzacionalno gor ali dol, Pozna slava ostaja eno najbolj zanimivih literarnih branj leta 2014. Ki pa nas hkrati opomni, da je bil Arthur Schnitzler že za časa svojega življenja daleč, daleč pred svojim časom.
Ljubezenski vrtiljak: Avstrija v »seksualnih zadevah« liberalnejša od Nemčije
Arthur Schnitzler (1862−1931) s slavo v svojem življenju zagotovo ni poravnal vseh računov. Morda zato, ker ni bil zgolj slaven, temveč celo najbolj razvpit dramatik svoje dobe. V letih 1896/97 napisan Liebeseigen (Ljubezenski vrtiljak), na primer, katerega dramaturgija ne teče od prizora do prizora, temveč dobesedno od enega do drugega spolnega akta (prostitutka s soldatom, soldat s sobarico, sobarica z mladim gospodom, mladi gospod z mlado gospo, mlada gospa z zakonskim možem, zakonski mož s sladkim dekletom, sladko dekle s pesnikom, pesnik z igralko, igralka z grofom in grof s prostitutko, da je krog sklenjen), je najprej poslal v objavo svoji stalni založbi S. Fischer Verlag v Berlin, a je (takrat) še njim vzelo sapo. Bali so se namreč, da bi nemška državna cenzura besedilo zavrnila zaradi »širjenja nemorale«, zato so avtorju predlagali, naj jo izda v Avstriji, ki naj bi bila v »seksualnih zadevah« bolj liberalna od Nemčije.
Kakopak. Svoj Vrtiljak (Reigen), kot ga je na novo poimenoval, je Schnitzler dal za ožji krog svojih znancev in prijateljev najprej natisniti kar sam. Šele tri leta pozneje so si ga drznili izdati tudi pri dunajski založbi Wiener Verlag. Ker je sprožil »senzacijo brez primere«, so ga že v letu dni prodali v 20.000, do avtorjeve smrti celo v več kot 100.000 izvodih. Delo so tudi večkrat zasegli ali pa so pravno preganjali njegove distributerje. Kritikom tistega časa se je besedilo zdelo ali »enkratno« ali pa »svinjarija«. Po dramski premieri Vrtiljaka decembra 1920 v Berlinu in nato februarja 1921 na Dunaju pa so bile reakcije nanj veliko bolj silovite, kot je avtor pričakoval. Zgodila se je »svinjska predstava«, Schnitzler pa je čez noč postal »pornograf«, »judovska literarna svinja«, ki je presegla vse meje svobode umetnosti, »judovska kuga«, »judovska kulturna sramota«, ki naj bi utirala pot zatonu »krščansko-nacionalne morale v umazaniji in pogrošnosti«. A Schnitzler pravzaprav ni naredil drugega, kot da je na oder postavil »experimentum amoris« svojih someščanov iz vseh slojev in razgrnil njihovo dvojno spolno moralo pri tešenju poželenja. Spolni akt je predstavil kot igro, sestavljeno iz predigre v obliki kratkega intimnega pogovor(čk)a, iz vrhunca, ki je bil na odru ali v besedilu vedno le nakazan, ter trenutkov molka in razhoda po spolnem aktu. Znotraj idealizirane ali predpisane zakonske zveze, v času, ko je bilo za moške samoumevno, da so se spolno »izobrazili« v javnih hišah ali pa pri svojih higienskih damah, nasprotno pa je za čednostno veljala samo tista ženska, ki ni bila le fizično devica, temveč popolnoma nevedna v spolnosti, v razkolu med navideznim in resničnim, je bil seks, osvobojen ljubezni in odnosa, na prelomu stoletja tabu, za katerega so vsi vedeli, o njem pa se javno ni smelo govoriti, rezultat te zlagane morale pa so bile značilne nevroze, ki jih je sistematično začel raziskovati in končno zdraviti Sigmund Freud.
Razkrivanje spolnih fantazij
Njegov sodobnik Arthur Schnitzler je Freuda seveda osebno poznal in je njegovo medicinsko kazuistiko literarno najbolje obdelal v svoji Sanjski noveli (prevod Martina Soldo, Društvo apokalipsa 2008), napisani leta 1925. V njej je naredil to, kar bi danes pravzaprav morali početi zakonski terapevti. Pritrdil je opciji, da je harmonična, z odkritostjo utrjena zveza med moškim in žensko (možem in ženo) mogoča. A oba, v noveli sta to Fridolin in Albertine, morata drug drugemu povedati za svoje spolne fantazije, ne glede na to, ali se zgodijo samo v sanjah (po Hermannu Hesseju je fantazija mnogo bolj resnična kot resničnost) ali tudi v resničnosti, ugotoviti njihove mehanizme, o njih morata biti pripravljena govoriti brez morebitnih očitanj ali pejorativnih vrednotenj, s čimer (si) onemogočita, da bi se napake ponavljale. Bistvena novost Sanjske novele je torej, da zakonca drug drugemu opišeta svoje spolne fantazije, in drugič, da ima ženska (tistega časa) enako intenzivne (perverzne) fantazije kot njen soprog, moški. Potem ko oba partnerja (zakonca) v svoji domišljiji izživita svoje spolne fantazije, se lahko v dialogu gresta zakonsko zdravljenje in sta drug drugemu terapevta: drug drugemu opišeta svoje stiske, pri čemer pa si ničesar ne očitata. Moško-ženski odnos po svoji naravi nastane iz nič – in če se partnerja lahko pogovarjata brez rdeče črte, lahko iz njunega odnosa nastane vse. Če pa tega ni, lahko vse znova utone v nič.
Ker menda najboljše zgodbe še vedno prihajajo iz človekove intimnosti, se ne gre čuditi aktualnosti Schnitzlerjeve Sanjske novele, ki jo je leta 1999 v filmski jezik odlično prelil kontroverzni ameriški režiser Stanley Kubrick. Četudi jo je amerikaniziral in prestavil v današnji čas, so Široke zaprte oči kot njegova filmska oporoka dosežek par excellence. V erotičnem trilerju sta vlogo Fridolina in Albertine sanjsko odigrala (takrat tudi zasebno zakonca) Tom Cruise in Nicole Kidman ter tako Kubricku pomagala zaslužiti 162 milijonov dolarjev, film pa je s 400 snemalnimi dnevi dosegel tudi svetovni rekord v neprekinjenem snemanju.
Najbolj fantastična ostaja v filmu upodobitev orgije z vizualno raznolikostjo mask ter obredjem z verskimi prvinami, ki se na koncu pokaže kot žrtvovanje, kot umor (samomor?) ene od navzočih žensk. Smrt te ženske očitno simbolizira novo spoznanje, ki je praviloma zelo boleče, a je neogibno, dokončno (kot smrt) in v bistvu pomeni nov način človekovega razmišljanja človeka. Starega ni več, novo pa je začelo živeti.
Tudi optimističen konec ne preseneča. Res je, da sta oba zakonca sicer izbojevala bitko, nista pa dobila vojne. Izbojevana bitka je le spoznanje, kako se bojevati proti svojim iracionalnim strastem. Se pravi, če bosta imela srečo, se bosta bojevala vse do konca svojih dni … Jasno, da tudi za ceno slave – tako kot Schnitzler – široko odprtih oči …
