AirBeletrina - Pred vrati predstave
Kolumna 29. 9. 2014

Pred vrati predstave

Zamišljajte si, da zapustite stranišče in se namenite k umivalniku, ki skupaj s straniščem pripada sanitarijam srednje velikega ljubljanskega nočnega kluba. V umivalniku si z dlani spirate pridelano umazanijo, človek na dogodku nočnega tipa pač ne more biti čist, a hkrati ne sme biti umazan. Denimo, da vam za vrat skoči neokusno vzhičena oseba vaših let, ki vas je izjemno vesela, ker vas ni videla že zares izjemno dolgo; le kako je vendar lahko minilo toliko časa, ne da bi se enkrat skupaj usedli na kavo ali pa se vsaj srečali na dogodku nočnega tipa, vzklika. Vi si skušate posušiti dlani, vendar vam vzhičena oseba zapira pot do stojala z brisačami. Pravi, da vam mora nujno povedati, kaj vse se je zgodilo v tem neskončno dolgem času, ki ga po nesreči niste preživeli skupaj. Medtem ko se stegujete po brisačah – kar je v tesnem in lepljivem prostoru izjemno neugodna dejavnost – vam hiti (in to zares ni zgolj a matter of speech) pripovedovati žalostno zgodbo svojega zakonoloma. Pove, da je že približno dve leti čutila, kako iskrica ugaša, kako seks ni več isti, kako se tisto, kar je nekoč imela za trdovratno dejstvo, torej ljubezen do partnerja, v njenem naročju spreminja v žagovino, suhe žemlje, dračje in kar je še takšnega. Nič ni bilo zares narobe, svoje dni sta skupaj preživljala ubrano, celo predano, pa vendar, vam pripoveduje, je tudi njuno skupnost oplazila indiferenca minevanja. Zadeva se je lep čas zaključevala, njeno srce pa je drevenelo in se ploščilo kot vodni meh. Ne več tako zelo vzhičena oseba sklene, da je bila opisana izkušnja ena najtežjih izkušenj njenega življenja in da jo med spominjanjem še vedno zapreči bridkost, tista eksistencialna, najbolj žilava in robata. Med pripovedjo pozabite na svoje vlažne dlani in jo pozorno poslušate. Sočustvujete. Takšna usoda je res en klinc vredna, toda hkrati … Toda hkrati ste ravno toliko zvedavi in opravljivi, da kljub neskončnemu času, ki ga z vzhičeno osebo niste preživeli, veste, da je vzhičena oseba pogosto in brezsramno prešuštvovala in da je to v bolj dogmatičnem razmerju navadno osrednji razlog za zakonolom in grenkobo. Po naključju imate informacijo, ki izpoved vzhičene osebe postavi na glavo, jo vsaj zasuče ali malo poreže, kakorkoli, informacija je pomembna in začuda ni našla domovinske pravice med dejstvi nekega zajeba.

Čemu služi ta dolgi in razplasteni primer? Ni mi do tega, da bi z brezovo vejico udrihala po prešuštnikih ali kemično vzhičenih osebah; človek gradi, življenje odnaša, pravijo. Gre mi zlasti za to, da načnem problem izpovedovanja oziroma izpovedi, kakor se kaže in kakor živi med nami, tako na straniščih nočnih klubov kot v novoizdanih knjigah.

Zgornji primer je simptomatičen za to, kar tu imenujem izpoved brez izpovedi, torej za nek žanr komunikacije, ki prevzema formo izpovedi, formo »čežane občutja, srca in prijateljstva«, da pa nam nič več kot skrbno pripravljen, zveličavno sestavljen PR tekst, ki naj bi tvorca prikazal na še bolj skrbno odmerjeni način. Ta PR je tako izpopolnjen, da se ne trudi zametovati naše zmotljivosti ali nečimrnosti, pač pa jo prikazuje skoraj eshatološko, na način »zajebal sem čist, ampak potlej bom ven prišel močan in velik«. Ta PR nam uspe prodajati svoje laži, privilegije zanikanja in je mogočen ravno zato, ker se ima za stališče resnice, ker je pozabil, da se je samemu sebi debelo in nemarno zlagal, pozabil je, da si je moral zato, da bi ohranil blaženost prezentacije in bližine z drugimi osebami, dolgo časa pripovedovati zgodbo, ki ga ni v celoti pohabila, ki je zmotljivost in nečimrnost olupila odgovornosti. Izpoved brez izpovedi je pojav, ki od nas terja, da malo zamižimo, da dopuščamo, da ljudje lažejo samim sebi in nam. Takšna izpoved je najbolj žalosten pojav ravno zato, ker je težko razumeti, kaj jo poraja; zakaj bi se sploh izpovedovali, če pa se sploh nočemo izpovedati. Težko je razumeti, zakaj bi se odrekli olajšanju izpovedi in se namesto tega udinjali v odrezkih, zakaj bi svoje razloge naokoli razkazovali kot nakit, ki smo ga na sredozemski stojnici kupili za nekoga drugega. Vendar – PR ima veličastno moštvo in premagalo nas bo na domačem igrišču, kakor se reče.

Ultrablues (UMco, 2014)

Za ilustracijo tega, v kakšnih pojavnih oblikah srečujemo incestuozna razmerja med izpovedjo in PR tekstom, lahko posežem še po nedavno izdani knjigi Ultrablues, ki me je sprva navdušila, naposled pa pustila razočarano; počutila sem se, kot bi me neka relativno intrigantna oseba povabila k sebi na obisk, potem pa mi ob kozarcu slane mlačne vode ponudila še krožniček sočivja. Gre za sklop besedil, dnevniških-zapiskov-ki-to-niso o pripravah na precej zasebno doživetje, ultramaratonski tek po planotah Utaha. Če bi se igrali igrice konsistence, bi verjetno lahko pričakovali, da nam bodo avtorji v branje ponudili prav to zasebno izkušnjo. Tega ne bi pričakovali iz sprevrženih vohljaških vzgibov, temveč zato, ker so se avtorji sami namenili pisati o samih sebi. Sami so oblikovali dispozicijo, ki zase zahteva določeno intimno materijo, še več, zahteva resnično intimno materijo, ne pa sporočila za javnost. Pisati o samem sebi s seboj prinese tudi odgovornost iskrenosti, veliko nalogo približati se stanju človeka, kakršen je, ko ga ne gleda in ne vidi nihče (in menda te med tekom ne gleda in ne vidi nihče). Videmšek je mnenja, da si v takšnem potopisno-dnevniškem žanru lahko privoščimo veliko režije, odločimo se lahko, koliko in kaj zamolčati, saj smo svobodni ljudje, toda, hej, saj nam potemtakem ni treba pisati knjig, temveč lahko podružnico svojih laži odpremo na Facebooku in jo tržimo tam. Vse, kar nam knjiga porine pod nos, so revizije subjektov, ki pišejo, vse, s čimer se srečamo, je človeško življenje, kakršno je po obisku treh velikih sanitarnih inšpektorjev: potrebe po afirmaciji, marketinga in občutka za posebne učinke.

Verjetno se sprašujete, kako vem, da v knjigi ni tiste resnice, ki jo knjiga sama hoče in želi. Avtorjev vendar ne poznam tako dobro, kot poznam ozadje vzhičene osebe iz prvega primera. Moja sodba je stvar preproste dedukcije: če nam avtorji lažejo o osnovnem – da so namreč napisali knjigo o teku –, potem se po pravilu imanence razvijejo tudi druge, nadgrajene laži. Vemo namreč, da ni knjig o teku, so samo knjige o živih ljudeh, ki tečejo.

Pravzaprav smo vsi enaki duhovni ubožci: narcistična klima zadnjih desetletij (pretvarjajmo se, da smo bili tam) nam nalaga, da se vseskozi ukvarjamo sami s seboj in vseskozi govorimo o sebi, hkrati pa nam prepoveduje o sebi povedati kaj resničnega, ker bi nas lahko zapustil partner, mačka, služba, prijatelji ali država. V izpovedovanje smo primorani, pa ga nihče zares ne bi rad izvrševal, izpovedovanje se prodaja, a se nikjer zares ne zgodi. Največji vic takih prividov osebnosti, ki jih s tem ustvarjamo, pa je, da ravno njih, ker so potujeni in klinični, ne moremo ljubiti; kar ljubimo, so ljudje, ki so prismuknjeni in fizični.

Dilema ali, če hočete, etična zahteva je jasna. Bodisi se izpovejmo ali pa molčimo. Bodisi upravičeno zmotimo človeka, ki bi si rad obrisal roke, ali pa ga pustimo, da si jih obriše. Bodisi napišimo knjigo o samih sebi ali pa napišimo poljudnoznanstveno delo o drugih živalih. Če bomo vsi malo manj napol sami zase, bomo malo manj napol tudi za druge. Če bi mi vzhičena oseba povedala resnico, je ne bi obsodila; če bi imela pogum za konsistenco, bi jo – objela. Če bi trije ultramaratonci nazdravili svoji potrebi pisati o svoji osebi, ne pa je ovili v čarodejstvo teka na dolge proge, bi nazdravila z njimi. Tako pa nekoliko zmedeno gledam v vrata predstave.