Leta 2021 je Ukrajina praznovala petindvajseto obletnico Terenskih raziskav ukrajinskega seksa. Založnik nove, trinajste izdaje romana je razpisal natečaj za najboljšo bralno kritiko, filmarji so se pripravljali na snemanje filma (februarja 2022 sem prejela poskusni scenarij – nekaj dni pred začetkom ruske invazije), kritiki so se zbirali na konferencah in razmišljali o tem, kako je ta knjiga spremenila intelektualni fond v državi, bralci pa so si na družbenih omrežjih izmenjavali vtise in se celo prepirali – presenetljivo nič manj vroče kot pred petindvajsetimi leti, le v nekoliko drugačnem jeziku. Navsezadnje je bila to druga generacija bralcev – odrasli otroci tistih, ki jim je ta knjiga, ki je takrat izbruhnila v najglasnejši literarni škandal v zgodovini neodvisne Ukrajine, nadomestila več revolucij, ki so bile zamujene pod sovjetsko vladavino, od feministične do založniške revolucije (ki je odločila o usodi našega knjižnega trga in ukrajinski literaturi vrnila bralce, ki smo jih izgubili v sovjetskih letih), na njenih straneh pa so ti otroci razpravljali o toksičnih odnosih, kolonializmu in medgeneracijskih travmah.
Pred petindvajsetimi leti Ukrajinci takih besed niso sploh poznali. Prav tako niso poznali jeznega ženskega glasu (»čarovniškega glasu«, kot so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zapisali nekateri kritiki, ki so bili še posebej ogorčeni nad besedno agresivnostjo moje junakinje!), niti javne razprave o ženski telesnosti, kaj šele tako bogokletne stvari v tradicionalnem vrednostnem sistemu, kot je združitev prav te telesnosti in travm nacionalne zgodovine v eni pripovedi (to je povzročilo največje ogorčenje zlasti med moškim delom občinstva).
Prav zato je bil ta roman za takratno ukrajinsko družbo tako šokantno odkritje (po kasnejši raziskavi iz leta 2006 je bil razglašen za »knjigo, ki je imela največji vpliv na ukrajinsko družbo v petnajstih letih neodvisnosti«): en majhen zvezek je nadomestil celotno neprebrano (in takrat še neprevedeno!) knjižnico obveznih predavanj o vprašanjih spola in bil zaradi tega razglašen za »biblijo ukrajinskega feminizma«.
V petindvajsetih letih smo se veliko naučili. Spremenili (in spremenile) smo se, dozoreli, se naučili veliko o sebi in svetu, kar lahko pridobimo le z življenjem v svobodni državi (za vse, ki nikoli niso živeli v nesvobodni državi, je treba to vedno dodatno razlagati: policijska država ni strašna zato, ker ti ne omogoča, da bi izpolnil svoje eksistenčne potrebe, ampak zato, ker ti ne dovoli, da bi se dovolj razvil in te na silo ohranja v psihološko infantilnem stanju). In dejstvo, da otroci že svobodne Ukrajine to zgodbo o odnosu med moškim in žensko »na poti iz Egipta« še naprej (kot se je izkazalo) berejo kot »svojo« in se zanjo borijo skoraj tako ognjevito kot nekoč njihovi starši, me je, iskreno povedano, veliko bolj vznemirilo kot ganilo, pomislila sem: kako dolgo bo to trajalo, ali še nismo prerasli tega »Egipta«?
Bilo je tudi veliko prevodov. Kljub temu da so Terenske raziskave moje najbolj »neprevedljivo delo«, saj sam jezik junakinje tukaj postane na nek način lik, so paradoksalno postale najbolj prevajano delo, tako moje kot vse sodobne ukrajinske literature. Do danes je prevedeno v sedemnajst jezikov, še nekaj jih je na poti. In ko so na Poljskem pripravljali naslednji, že tretji ponatis – na valu ženskih protestov proti barbarskemu zakonu proti splavu –, sem prejela odziv mladih Poljakinj, ki me je prizadel do srca: »To je knjiga o svobodi,« so rekle. O svobodi žensk; o ženski, ki se upira nasilju. Ženski, ki se bori zase.
Takrat, petindvajset let po izidu romana, je v zvezi z njim prvič zazvenela beseda »vojna«.
In potem je prišlo jutro 24. februarja 2022, ko so ruske bombe padale na ukrajinska mesta in je zahodni tisk napolnil plaz analitičnih člankov, v katerih so strokovnjaki začeli občinstvu na različne načine razlagati, kaj je bilo pred četrt stoletja; takrat, gospe in gospodje, moje junakinje ni posilil oborožen ruski vojak, kot so posilili ženske iz Buče in Irpina, temveč njen dragi ljubimec, ki ga je povabila k sebi domov. Tiste, ki jih je posilila okupacijska vojska, običajno ne govorijo o svojih občutkih, temveč si jih morajo predstavljati, jih zmanjšati: z »uživanjem« groze v majhnih odmerkih je lažje. Ali ni prav to razlog za pozornost zahodnih založnikov do trpljenja moje junakinje? Na ameriškem kampusu sem poskušala razložiti, da Ukrajina ni propadla država in da Ukrajinci niso neobstoječ narod, kot nas že stoletja prepričujejo naši posiljevalci: da je živa in hoče živeti, po svoji svobodni volji, s svojimi željami in potrebami, tudi eksistencialnimi, in torej s svojo zgodovino, jezikom in kulturo, četudi jih nihče zunaj države ne pozna.
In tako sem v enem od teh člankov v reviji The Economist avtorja Petra Pomeranceva nepričakovano naletela na primerjavo Terenskih raziskav z rezultati avtorjevih opazovanj o vrednostnih prioritetah Ukrajincev: izkazalo se je, da so Ukrajinci, ki jih je Pomerancev intervjuval v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, tako kot moja junakinja iz zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja, želeli biti predvsem slišani in priznani s strani sveta. Pomerancev piše: »Včasih sem mislil, da gre za identiteto, in šele po 24. februarju sem spoznal, da gre za varnost: težje je ubiti tiste, ki so znani.«
Tako je, gospe in gospodje. Prav tako. Z eno spremembo: to ne velja samo za Ukrajince, ampak za vse, popolnoma vse živo na tem planetu: vsi letimo v istem letalu.
Torej, kot je rekla moja junakinja v slovo: »Uživajte v lêtu.«
19. maj 2022
Tekst je predgovor k tretji poljski (in hkrati tudi norveški) izdaji knjige.
Iz ukrajinščine prevedel Nikodem Szczygłowski.
