Zadnja beseda je sedmi, težko pričakovani Kureishijev roman, ki je v Združenem kraljestvu izšel že pred dvema letoma. Nedavno je delo, ki ga je prevedla Polona Glavan, izšlo v slovenščini, pisatelja pa se lahko spominjamo še z obiska Ljubljane na festivalu Fabula leta 2012.
Hanif Kureishi je eden najvidnejših britanskih pisateljev. Je tudi dramatik, esejist in uspešen pisec scenarijev. Njegova dela pa, bolj kot navedena suhoparna dejstva, in deloma tudi ta, zaznamujejo druge značilnosti: rasna in verska drugačnost in s tem obrobnost, vprašanje identitete, tematika ustvarjanja, spolnost.
Roman Zadnja beseda je bil razkrinkan kot roman na ključ. Pisatelj naj bi si v bistvu sposodil zgodbo postkolonialnega nobelovca V. S. Naipaula, ki je k sebi domov povabil biografa, da bi o njem napisal knjigo. No, v Zadnji besedi gre prav za to: Harry Johnson je bil izbran, da napiše biografijo Mamoona Azama, priznanega angleškega pisatelja indijske provenience v starejših letih. Naročnik biografije in pisec komunicirata o delu v nastajanju prek izmuzljivega založnika Roba. Harry se z namenom, da se obravnavani snovi čim bolj približa, preseli v Mamoonovo hišo na podeželje, toda kmalu se začne zaradi starčevega neznosnega obnašanja in celotnega okolja dolgočasiti, spoštljive manire včasih sprevrne v provokativne bodice, grozijo pa mu tudi z odpovedjo. Harry prične zmenkariti s hišno pomočnico, skupaj ju zanese še na kakšno zabavo, dve, včasih kaj popijeta in povlečeta, poskusita še seks v troje in se vrneta na podeželje.
Ne glede na morebitne kompatibilnosti z dejanskimi osebami in jasnimi ujemanji Mamoona in V. S. Naipaula, samo dejstvo, da gre za roman à clef niti ni bistveno. Kureishi popisuje protagoniste izredno plastično, z načinom njihovega obnašanja, tudi oblačenja, še sploh pa izražanja: cinizem maščevalnega Harryja vselej ostaja znosen (navsezadnje gre za izobraženo osebo srednjega razreda), iz Liane, vročekrvne Italijanke, Mamoonove žene, lijejo čustveni vzkliki, izpadi in napadi, Alice, Harryjeva zaročenka, pa govori malo in brezkrvno, kakor se bledolični, suhljati in in krhki blondinki tudi najbolje poda. Osrednjega pomena je opisovanje Mamoona, skrajno nedostopnega starca, zajedljivo žaljivega in glede na izbor njegovih žalitev tudi precej sočno izvirnega (lesni črv, sončece, norcev in kur ne manjka).
Na sploh je celoten roman zakladnica citatov in aforizmov, ki pa jih ne izreka le ostareli modrec Mamoon, ampak si žogico podajata s Harryjem; ta v večini primerov modruje o (svoji) spolnosti. Zagonetna nerešljiva vprašanja se tičejo življenja na sploh, akta pisanja, pisateljevanja, ljubezni in seveda: seksa. Govorita tudi o zavajajočih, zavajajočih ženskah: »Nič čudnega, da muslimani ženske zakrivajo kot pokvarjene podobice, medtem ko nas njihovi fundamentalisti opozarjajo, da je ženska seksualnost največji od vseh problemov. Zanje je ženska kurba že sama po sebi. Prav imajo, da jih tako skrbi.« Včasih je tudi v takšnih apodiktičnih sodbah zaznati vsaj kanec cinizma in humorja, četudi se zdi, da se za sivim, neomajnim zidom Mamoonovega obraza ne more skrivati nič neresnega. Pisatelj namreč deluje kot nepremična, zadnja postaja pred smrtjo, polna načitanosti in izkušenj, ki jih podaja vsem, ki si jih dovoli spustiti blizu. Da ne bo pomote: ne gre za knjigo trosenja nasvetov, Mamoon ni izvir dokončnih odgovorov na vsa vprašanja, ravno nasprotno: mučijo ga nerazrešljive zagate, povezane z nenasitno slo in željo po pisanju.
Urban Vovk v spremni besedi izpostavi, da gre pri oznakah Mamoonove drugačnosti in odmaknjenosti skoraj za neko mistifikacijo; v govoricah o njem je omenjeno, da naj bi vsaj enkrat poskusil človeško meso. Na sploh je lik Mamoona prignan do skrajnosti: kot bi lahko le taka oseba izrekla ali zapisala tehtno zadnjo besedo.
Kureishi se ukvarja tudi s sodobno stvarnostjo: »Ljudje so brali samo še priročnike za hujšanje, kuharice ali knjige o telovadbi. Ljudje niso hoteli izboljšati sveta, hoteli so samo lepša telesa.« Alice je na primer poosebljeno potrošništvo do te mere, da se zaradi obsedenosti z nakupovanjem modnih dodatkov skoraj sooči z rubežnikom. Toda pri orisu Alice je zanka: puhla modna zanesenjakinja je vendarle Mamoonova muza. Očitno je mlado, žensko telo res največji možen navdih in vir občudovanja, kot pravi Mamoon.
Roman je konstituiran okrog nenasitnosti želje, pa naj bo to v oziru do pisateljevanja, spolnosti, (ne)urejanja družinskih ali partnerskih odnosov ali nakupovanja. Liki se med sabo razlikujejo prav po razpoznavanju te zvijače: ali se brezglavo prepuščajo toku nenasitnosti ali pa skušajo prepoznati mehanizme neukrotljivih želja: pri tem je ravno Mamoon tisti, ki ima zadnjo besedo, namreč – spoznal je, da je mehanizem želja tak, da se ga ne da zajeziti, torej ga je nesmiselno omejevati. Želja kot taka ima torej pri Kureishiju zadnjo besedo in Mamoon zgolj – predzadnjo.
