Franc Jožef Smrtnik, dvojezični župan koroške občine Železna Kapla – Bela, je bil »rahlo skeptičen«, ko je Birgit-Sabine Sommer, režiserka iz Frankfurta, pred njim prvič razgrnila načrte za svoj dokumentarni film Der Graben/Grapa. Tako kot mnoge druge koroške slovenske družine je bil sprva tudi sam prepričan, da bi film, ki bi pripovedoval o zgodovini nasilja nad koroškimi Slovenci v času druge svetovne vojne, med domačini odprl komaj zaceljene rane. Toda po premieri filma 15. maja na ORF 2 so bili tako tisti, ki jih je bilo strah, da so povedali preveč, kot tudi tisti, ki so se bali, da so povedali premalo, več kot zadovoljni. Le redko kdo doslej je znal o zgodovini (ne)sožitja med Slovenci in Nemci na južnem Koroškem povedati tako spravljivo, spoštljivo in pretresljivo zgodbo.
Mladost med dvema frontama
Tako v dokumentarnem filmu kot tudi v knjigi Der Graben/Grapa filmsko zgodbo primarno oblikujejo priče časa – domačini iz Železne Kaple in okoliških grap, znanih tudi iz literarnih del Florjana Lipuša in romana Angel pozabe Maje Haderlap, ki so v svoji mladosti doživljali grozote druge svetovne vojne in živeli med dvema frontama: med partizanskim odporniškim gibanjem, največjim organiziranim oboroženim uporom znotraj meja tretjega rajha, in nacisti, ki so hoteli iztrebiti slovenski živelj na Koroškem. Njihovi starši so sprejemali odločitve, ki sicer nikoli niso bile zgolj črne ali bele, a so imele zanje usodne posledice, saj so jih zaznamovale za vse življenje. V vsaki družini so bile žrtve in storilci, grabni so se pogosto zarezali znotraj posameznih družin. Konflikti med obema skupnostma so se zarezali globoko v kolektivni spomin.
Iz tega so zrastle zgodbe preprostih ljudi, ki si le redko utrejo pot na filmska platna. Pripovedujejo o tem, kako so mladi s prepovedjo slovenskega jezika v šolah na Koroškem leta 1938 čez noč izgubili svoj jezik in onemeli, dokler se niso naučili jezika svojih oblastnikov. O bosonogem fantiču, čigar oče je odšel v partizane, mater pa so mu odpeljali v koncentracijsko taborišče; nacisti so ga večkrat obesili za vrat na domači oreh, da bi jim povedal, kam se je skril njegov oče. O dvajsetletni koroški Slovenki, ki se je vrnila iz koncentracijskega taborišča, doma pa našla le prazen dom, saj so ji esesovci pobili vso družino.
Toda tako film kot knjiga ne zamolčita niti zgodb, kako so partizani med vojno in po njenem koncu leta 1945 v sli po maščevanju z domov odpeljali mnoge, ki so jih – dokazano ali pa ne – imeli za simpatizerje nacističnega režima, med njimi tudi matere in otroke. Nekaj so jih zaslišali, še več pa jih je končalo v množičnih grobiščih, kot je na primer tisto na Lešah pri Prevaljah.
Režiserka filma in avtorica knjige Birgit-Sabine Sommer se je odločila, da bo gradivo za film in knjigo raziskala neodvisno, da bi lahko srečala – ljudi. Ni jih hotela katalogizirati na podlagi njihovih družin, imen, jezikov. Jih zapreti v predalčke samo zato, ker so bili njihovi starši brambovci, komunisti, partizani ali oficirji v nemški vojski. Vse to je hotela odložiti, kot človek odloži star plašč. In pod njim našla drugačne zgodbe, večplastne izkušnje trpljenja in strahove, obenem pa tudi veselje do življenja in lepe spomine. Pri svojem delu je vedno izhajala iz dejstva, da imajo njeni intervjuvanci kompetenco, ki je nima nihče drug: samo oni so namreč živeli svoje življenje. Lahko so ji povedali, kar jim je ležalo na duši, ali pa kaj tudi zamolčali. »Nekaj vsega tega sem vzela nase in tistemu nasproti mene odvzela določeno breme, to pa je omogočilo pripovedovanje. Zdaj sem vse to znova odložila in mislim, da se vsi počutimo bolj svobodne,« je povzela svojo izkušnjo.
V njihovih čevljih
Birgit-Sabine Sommer si je kot režiserka med zgodbe prič časa želela vplesti tudi igrane scene, s katerimi bi izvirno poustvarila vzdušje medvojnega časa. Poleg zgodovinskih dejstev se je namreč hotela dotakniti tudi čustev ljudi. Ko je zbrala dovolj dokumentarnega fotografskega gradiva, se je v Železni Kapli začelo iskanje statistov. Kdo bi želel sodelovati, je spraševala po domačih društvih, ljudi pa je k sodelovanju nagovarjala tudi po telefonu in Facebooku.
Nazadnje se je javilo več kot 200 ljudi iz obeh narodnostnih skupnosti, ki so bili pripravljeni stopiti v čevlje svojih dedov, babic, sorodnikov in družinskih prijateljev. »To je bilo sodelovanje v večkratnem oziru: z igro so poustvarjali njihovo življenje, se vživljali v zgodbe in potem – čutili z njimi. Tako se je nekaj spremenilo v njihovem lastnem dojemanju zgodovine in zgodb. Mi kot tim smo jih s kamero opazovali, jim pustili, da so razvili igro, jim dajali le malo navodil, da se je igra lahko razmahnila. Presenetljivo je, kako dobro se jim je to posrečilo,« je njihovo sodelovanje komentirala Sommerjeva.
»Najprej so se borili drug proti drugemu. Potem so molčali. Zdaj pa skupaj delajo film,«so govorili (ne samo) po Železni Kapli. Tudi zato, ker so spoznali, da prvi koraki do sprave pomenijo to, da priznaš drugega, njegovo usodo, zgodbo njegove družine.
Mnogi so tudi jokali, skupaj žalovali
Film in knjiga Der Graben/Grapa v javnost prihajata ob 60-letnici avstrijske državne pogodbe (1955–2015). Premierno predvajanje dokumentarnega filma s skoraj petnajstodstotno gledanostjo za regionalno temo z nacionalnim pomenom pozno zvečer na avstrijski televiziji ORF 2 je po režiserkinem prepričanju izjemen rezultat. V Železni Kapli so po premieri mnogi jokali, skupaj žalovali ob vsem, kar se je zgodilo v njihovih krajih. To bi lahko bil celo začetek sprave, razmišlja Sommerjeva.
Anton Haderlap, letnik 1930, je kot priča časa v filmu povedal: »Ne znam niti prav nemško niti prav slovensko. Vsakemu Korošcu bi rad rekel: če se ne sramuješ svojega maternega jezika, potem je vse v redu.« Edgar Piskernik, letnik 1935, pa bi ga dopolnil: »Končno moramo odložiti razcepljenost in povedati, da sva jaz in ti enaka. Med nama sploh ni razlik, samo da ti raje govoriš slovensko, jaz pa nemško.«
Dokumentarec Der Graben/Grapa režiserke Birgit-Sabine Sommer bo 5. julija predvajala tudi TV Slovenija.
