Prišel mi je za hrbet, tih kakor senca. Po svoje mi je ljubo, da se je prizor zgodil na Tržaški, eni tistih redkih ljubljanskih cest, ki vodijo na morje (in ki jo v neskončnost preletavajo vrane). Videvala sem ga torej že prej, v centru, ko je nonšalantno čepel na tleh in igral na kitaro, pred Cankarjem, tik po koncertu malijske pevke Rokie Traore. Tokrat je prosil za nekaj deset centov, čeprav tega prizora ne obnavljam, ker bi želela izpostavljati svojo človekoljubno nrav – mlad, suhljat, obarvan moški je pravzaprav čakal na tistega poleg mene, tistega, ki kakor njegov oče, prihaja iz Afrike – temveč zaradi njegovega plahega, zmedenega načina, s katerim se je približal. Ne vem torej, kako mu je ime, še manj mi je znana njegova telefonska številka, saj je telefon že zdavnaj nekam odvrgel. »Dvesto evrov, ki jih prejmem vsak mesec, takoj zapravim,« je dejal in se begavo ozrl za moškima (po vsej verjetnosti iz nekdanjega jugoslovanskega juga), ki sta si morala misliti, da imamo tu, zdaj, pred albansko kruharno nekakšno srečanje »tačrnih«.
Čeprav je nekoliko kasneje priznal, da »je imel v resnici vse pogoje za dobro življenje, pa ga je zafural«, me je vzdolž Tržaške, že skoraj v Tivoliju, spreletelo, da utegne imeti nekaj skupnega s svojim drugim (družbenim) polom. Najraje ne bi omenila njenega imena, saj ga zadnji čas omenjajo že vsi, kot da ne bi spregledali, kako prazno je govoričenje okoli teatra, ki so ga priredili, toda ker je to storil ugledni novinar še bolj uglednega časopisa, naj z namenom eksempla ponovim za njim: »Dejstvo, da je policija Hildo Tovšak prijela, je lahko točka odboja.« Novinarski prispevek se zaključi z mislijo, da bi »najbolj znamenita begunka v zgodovini slovenskega gospodarskega kriminala« utegnila biti simbol posttranzicijskega časa (češ, da gre za izjemen primer, ki ga je treba postaviti za zgled temu, da je za krizo v Sloveniji kriv pokraden denar, korupcija, itd.). Kot je simbol plahi deček s Tržaške. Neviden, pa vendarle viden. Obstoječ, pa vendarle, če bi vprašali za mnenje tista dva posmehljivo razpoložena moška, neobstoječ.
Njegova plahost, ki po vsej verjetnosti prihaja iz dvojne razpetosti med tukaj in tam nekje (domovine svojega očeta ni še nikoli obiskal), me spominja na stavek, ki ga je zapisal Basil Davidson v knjigi Breme črnega človeka: »Da, če naj postanejo civilizirani Afričani, morajo prenehati biti Afričani, da pa bo to ustrezno in popolnoma izpeljano, je treba zagotoviti, da jim nikoli ne bo dovoljeno postati Evropejci. Bloditi morajo po nekakšni nikogaršnji deželi /…/.« Davidson, ki ga je iskreno skrbelo za Afriko in je vanjo polagal velike upe, na koncu pa doživel tudi veliko razočaranje, v tovrstnih pasažah priredi novinarski triumf. Potopi se v morje literature, toda tik preden v njem tudi resnično zaplava, se vrne na gladino in spet začne navajati dejstva. Tavanje v medprostorju je po njegovem namenjeno osvobojencem, ki so jih Angleži rešili iz suženjskih ladij in jih nastanili v Liberiji in Sierri Leone. Tam so, odtujeni zaradi strašne izkušnje, začeli verjeti v barbarizem Afrike. Ker so bili Afričani tisti, ki so jih prodali v suženjstvo, so se osvobojenci navduševali nad britanskim imperijem in njegovo mornarico.
Prepričani so bili, nadaljuje Davidson, da imajo dve nalogi: asimilirati kulturo in cilje svojih osvoboditeljev ter jih prenesti drugim Afričanom. Ob tem so verjeli, da se bliža čas afriške avtonomije ali pa celo politične neodvisnosti in da bodo po odhodu britanskih kolonialnih uradnikov prevzeli vodenje države. Ker so »naselbine« v zahodni Afriki na začetku stoletja prinašale več težav kot koristi in ker so poleg tega angleški uradniki v njih umirali za rumeno mrzlico, so saroji uspeli pridobiti prednost pred tradicionalnimi afriškimi poglavarji, ki so se kot nasledniki starodavnih imperijev tudi potegovali za oblast. To kratkotrajno liberalno navdušenje je ugasnilo, ko so se časi spremenili in se je utrdil imperializem. Če je v štiridesetih letih 19. stoletja veljalo, da je vsak višji uradni položaj, tudi položaj guvernerja in predsednika vrhovnega sodišča, zasedal človek, ki je bil deloma afriškega izvora, so konkurenčni boji v 60. letih 19. stoletja med posameznimi imperialnimi silami to razmerje povsem porušili.
Med Davidsonovim navajanjem, da se je konec stoletja dvignil plimski val evrocentrizma, val rasizma, ki je učil, da so Evropejci že sami po sebi boljši od Afričanov, in dodatno tudi to, da so Angleži boljši od Francozov (ki so trdili nasprotno), me je prešinilo, da tovrstne pojave, kot je nenaden porast rasizma sredi 19. stoletja, s svojim mikroskopskim aparatom zares lahko pregleda le literatura. Ko avtor ene ključnih knjig postkolonialnega diskurza nadaljuje, da so na primer Afričani leta 1912 v Sierri Leone zasedali zgolj enega od šestih položajev v višji administraciji, medtem ko so jih imeli še leta 1892 v rokah polovico (pobude za temeljne zakone, pisanje zakonov in odločanje o njih je bilo v pristojnosti Londona), se trenutek zdi tako močan, da se Davidson kljub slogovni izpiljenosti in ravno zaradi esejističnega diskurza ne zdi več prepričljiv. Odtujitev Afričanov od lastnega okolja zanj postane geslo, toda geslo, s pomočjo katerega kot bralci ne moremo odpreti več nobenih vrat.
Nekaj časa po tistem srečanju na Tržaški me je še preganjala misel, da bi se lotila romana o afriških priseljencih v Sloveniji in sledovih, ki so jih pustili za seboj. Da bi poklicala tavajočega dečka na neobstoječ telefon in ga povabila na skodelico kave. Iz njega bi skušala izbezati zgodbo o njegovi mami, ki je menda več kot desetletje preživela v Franciji, zdaj pa živi »nekje onkraj« (po zamahu njegove roke sodeč ne gre za podeželje, pač pa, da je preminula), zgodbo o njenih laseh, obliki ustnic, zgodbo o tem, kako je ravnala z njim, kako je ravnala zjutraj, ko se je namenila v službo in so ji vaški fantje, prizadeti zaradi njenega razmerja s temnopoltim moškim, prerezali gume na avtomobilu. Želela bi izvedeti, kako je bilo z očimom, po katerem deček nosi priimek, ki sem ga nekje na pol poti tudi pozabila, in predvsem, kako je bilo z očetom, zakaj se je vrnil v Afriko, kam natančno, je imel še druge ženske, druge otroke … – toda tega ne bom storila. Ne še zdaj. Verjetno, ker ne premorem dovolj poguma, kaj šele energije, da bi se soočila s tolikšno žalostjo, močvaro čustev.
Morda pa se zato novinarji tako senzacionalistično, brez pravega znanja in razumevanja, skratka konformistično naslajajo nad novo odkritimi tajkuni, begunci, kriminalci in kar je še podobnega, sem dejala tistemu, ki je dečku pred albansko kruharno v roke potisnil kovanec, ker ne premorejo poguma za kaj več. Premorejo slogovno izpiljenost, tisti najboljši in z daljšo kilometrino za hip celo pomolijo nogo v mrzlo, zato pa kristalno čisto vodo beletristike, iz nje privlečejo na plano kakšen kamen, kakšno algasto rastlino ali zlizan okrušek stekla, toda da bi sugerirali našo drugačno sedanjost, oziroma navedli razloge za vsesplošni negativizem, tega ne znajo. Ali pa takšnih novinarjev preprosto ne delajo več. Recimo takšnih, kot je bil Basil Davidson, ki je še verjel v renesančno sežemanje spomina (čeprav njegovim uvidom mestoma manjka detajliran zgodovinski spomin). Odgovor, ki sem ga prejela, z roko na stikalu svetilke, je skoraj predvidljiv, pa vendarle resničen: »Za naravo novinarskega žanra gre. To je vse.«
