Slavo Šerc (Maribor, 1959) je prevajalec, publicist in esejist ter avtor številnih zapisov o nemški književnosti. Po končanem študiju primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski Fakulteti v Ljubljani se je študijsko izpopolnjeval na Univerzi v Hamburgu. Trenutno poučuje slovenski jezik na Univerzi v Regensburgu, med leti 1986 in 1996 pa jo je poučeval tudi na Univerzi Ludwiga Maximiliana v Münchnu. Leta 1996 je izšla njegova knjiga Nemška književnost danes, leta 2010 pa še knjiga esejev In potem je padel zid. Slavo Šerc prevaja predvsem sodobno nemško književnost in filozofijo, med drugim je prevajal dela Elfriede Jelinek, Herte Müller, Markusa Wernerja, Martina Walserja, Walterja Benjamina, Petra Sloterdijka in drugih pomembnih avtorjev.
Vaša najnovejša knjiga, Posebneži in neznanci v nemški literaturi, je pravzaprav že vaša tretja monografija v zvezi z nemško književnostjo. Leta 1996 ste, prav tako pri Novih pristopih založbe LUD Literatura, izdali knjigo Nemška književnost danes, točno deset let nazaj pa še knjigo In potem je padel zid. Kot lektor ste dolga leta delovali na Univerzi v Münchnu, trenutno pa ste lektor slovenščine na Univerzi v Regensburgu. Torej že dolgo delujete v nemško govorečem prostoru, ki vam je domač. Od kod to nagnjenje k nemščini in posledično nemški literaturi?
Ja, zares mi je do zdaj postal nemški govorni prostor domač, pač zaradi moje biografije, ker me je življenjska pot po študiju slovenščine in primerjalne književnosti v Ljubljani zanesla v Nemčijo, najprej na sever, v Hamburg, ki je zame najlepše nemško mesto. Morda je Berlin bolj »divji«, zanimivejši, a Hamburg ima vse tisto, kar si pri kakšnem mestu želim … A ne bi mogel trditi, da je bila nemška literatura »ljubezen na prvo branje«, saj sem kot gimnazijec, če natančno premislim, najraje bral francosko književnost, na primer Flauberta, Balzaca, Maupassanta, pa tudi rusko, predvsem Bulgakova, Čehova in Dostojevskega. V 80. letih, ko se je uveljavil izraz magični realizem, pa seveda tudi avtorje iz Južne Amerike – začetnik tega vala je bil seveda G. M. Marquez. Nenazadnje sem študiral primerjalno književnost in ne germanistiko … Lahko bi rekel, da sem se nad nemškim jezikom navdušil predvsem zaradi filma, predvsem sem občudoval R. W. Fassbinderja in W. Wendersa … No, pozneje je zanimanje za nemško književnost seveda hitro prešlo v poklicanost in poklic … Svojo prostovoljno emigracijo v Nemčiji sem poskušal nekako osmisliti in sem v Nemčiji skrbel za promocijo slovenskega jezika in literature, v Sloveniji pa sem pisal o nemških knjigah, predvsem v svojih kolumnah v časniku Delo in reviji Literatura, ter prevajal nemške avtorje.
V knjigi v dvanajstih esejih obravnavate dvanajst izjemno pomembnih literarnih glasov, ki so zaznamovali nemški literarni prostor – od Roberta Walserja do Ingeborg Bachmann. Vsi ti avtorji pa so združeni pod naslovom: posebneži in neznanci. Kaj jih dela posebne in kaj neznane – ko pa se med njimi znajdejo velikani, kot npr. Thomas Bernhard in že prej omenjena Ingeborg Bachmann?
V moji zadnji knjigi esejev so zbrani avtorji, ki so na prvi pogled zelo različni, a jih povezuje predvsem to, da so nekako tragične osebnosti – skoraj vse povezuje biografsko dejstvo, da so imeli nesrečno otroštvo. Premalo ljubezni v otroštvu jih je naredilo po svoje občutljive, ranljive. Številni so zaradi nesrečnih, tudi sramotilnih dogodkov v otroštvu in mladosti posledično trpeli … Omenjate T. Bernharda in I. Bachmann. Bernhard je bil nezakonski otrok in mati je morala na porod na Nizozemsko. Avstrijska konservativna družba je nezakonske otroke zavračala, otroštvo je potem preživel tudi pri rejnici in v internatih … Da ne omenjam hudega obolenja pljuč – grozila je celo smrt, zadnje maziljenje je bilo že pripravljeno. I. Bachmann na videz nesrečnega otroštva ni imela, a je bila izredno ranljiva in plašna. Njen oče je bil nacist, kar jo je tudi zaznamovalo za vse življenje, ob tem še nesrečna ljubezen do Paula Celana. Vse to je kulminiralo v njeni znano izjavi, ko je v nekem intervjuju za nemško televizijo NDR v Rimu nenadoma izjavila: »Alle Männer sind krank – Vsi moški so bolani.« Ta izjava priča o njeni globoki zagrenjenosti. Vemo, da je bila zasvojena z alkoholom, mamili in zdravili.
V predgovoru omenite, da so pisatelji večinoma »trpeča bitja« – to je nenazadnje tudi kliše, prisoten pri nas. Pa vendar – ko prebiramo vaše eseje, dobimo sliko mnogih naravnost grozljivih usod nekaterih najpomembnejših nemških intelektualcev. V kolikšni meri je to »trpljenje« pri njih nekako skupno, zgodovinsko, saj so bili nekateri tudi sodobniki, in v kolikšni meri nujno za njihova dela? Biografski eseji a priori zagovarjajo sovisnosti med osebnim življenjem in delom posameznika – kako na podlagi dvanajstih obravnavanih pisateljev to zvezo vidite vi?
Ja, zares je vsem tem različnim avtorjem skupno to, da so nekaka trpeča bitja. In seveda lahko to opazujemo tudi pri drugih literatih – pa naj se razgledamo po nemški, svetovni ali tudi domači književnosti. Lahko bi rekli, da je vse tisto, o čemer pišejo, zaradi ali predvsem zaradi tega – pa naj se sliši še tako cinično – tako prepričljivo. Walser je polovico svojega življenja preživel v psihiatrični kliniki, Ludwig Hohl je trpel pomanjkanje in dolgo živel v polkletnem stanovanju v Ženevi. Starši so prekinili stike z njim in mu niso hoteli pomagati, čeprav so bili zelo premožni. Handkejeva mati je storila samomor in na to tematiko je napisal knjigo Žalost onkraj sanj. Rothmann je, kot pravi, podedoval vse strahote, ki jih je doživel oče med drugo svetovno vojno. Wolfgang Hilbig je odraščal brez očeta, v pomanjkanju – trpel je zaradi diktatorskega dedka, ki je bil nepismen in je sovražil knjige. Bil je sumničav, ker ni vedel, kaj je v njih. Hans Keilson je moral emigrirati in v 30. letih so ga preganjali zaradi njegovega judovskega porekla … Marieluise Fleißer je bila na robu samomora, trpela je zaradi nesrečne ljubezni do Brechta. Pozneje še v zakonu, saj je bila nesrečno poročena. Seznam – iz moje knjige ali svetovne literature – bi lahko še poljubno nadaljevali, kar spomnimo se znamenite Prešernove Glose, ki to mojstrsko opeva – Le začniva pri Homeri, prosil reva dni je stare ….
Prvi esej v zbirki se dotika dela enega izmed kultnejših švicarskih pisateljev, Roberta Walserja. Po vaši zaslugi so mnoga njegova dela sedaj prevedena tudi v slovenščino. Zdi se mi, da esej o njem nekoliko izstopa tudi zaradi izjemnih okoliščin razbiranja njegove zapuščine in njegovih mikrogramov. Walser je bil večkrat preslišan in spregledan avtor, vaš esej pa osvetljuje nekatere naravnost izjemne trenutke v njegovi karieri – bil je Kafkov najljubši pisatelj, brala in recenzirala ga je Susan Sontag (recenzija se je znašla celo v številki revije Vogue), njegov roman Ropar je oboževal John Ashbery. Kako to, da ga v našem prostoru vendarle ne poznamo toliko?
Robert Walser velja po splošnem mnenju literarne zgodovine za najpomembnejšega švicarskega avtorja 20. stoletja – že zdavnaj je presegel in prekosil oba paradna konja švicarske literature po drugi svetovni vojni – Frischa in Dürrenmatta. Robert Walser je znan predvsem po svojih romanih, Tannerjevi, Pomočnik, Jakob von Gunten, ki so nastali v Berlinu na začetku 20. stoletja, kamor je prišel zaradi svojega brata Karla Walserja, uspešnega slikarja in gledališkega scenarista, pri katerem je živel. Čas je takrat zahteval roman kot literarno zvrst, čeprav so bili Robertu Walserju bližje kratka proza, črtica in feljton. Razen Mikrogramov sem v slovenščino prevedel vso kratko prozo – zbirke Zapiski Fritza Kocherja, Življenje poeta, Jezerska pokrajina in Roža, ob tem še roman Ropar. In zakaj ga v slovenskem prostoru ne poznamo ustrezno oziroma ne beremo? Preprosto zato, ker je Walser predvsem writer’s writer, kot se je izrazil moj prijatelj Werner Morlag, ki me je tudi vpeljal v svet Walserjeve literature in brez katerega tega dela ne bi zmogel, ali pa veliko težje. Navedli ste nekaj imen, k tem bi lahko dodali še celo vrsto drugih – brali in občudovali so ga Max Brod, Peter Bichsel, Martin Walser, J. M. Coetzee, Elfriede Jelinek, Markus Werner itd., torej vsi tisti, ki jih zanima temelj pisanja – jezik. Walser ne ponuja napete zgodbe, zato se številnim njegovo pisanje zdi tudi dolgočasno in brez vsebine. Obstajajo pa tudi navdušenci, ki jih Walserjeva jezikovna artističnost tako prevzame, da so nad njim naravnost očarani.
Nekaj avtorjev, ki jih obravnavate v monografiji, je – kljub temu, kako zelo uspešni ali slavni so bili – večino odraslega življenja opravljalo raznorazne poklice, ki niso imeli veze z umetnostjo. Wolfgang Hilbig je recimo delal kot kurjač, izšolal pa se je za orodjarja. Kasneje, ko si je zaradi dopisovanja z razrednim sovražnikom, urednikom Thomasom Beckermannom, nakopal težave s Stasijem, je bil prepričan, da nima česa izgubiti – saj je bil kot fizični delavec na dnu družbene lestvice. Ima poklic pisatelja danes vseeno boljši status kot pa v dvajsetem stoletju?
Wolfgang Hilbig je seveda tudi eden od tragičnih figur v moji knjigi. Oče je padel med drugo svetovno vojno, z materjo je odraščal pri starih starših, z njo si je delil tudi posteljo. Na drugi strani delno pregrajene sobe sta spala dedek in babica. Doma knjig ni bilo, on jih je pa oboževal in na skrivaj bral. Ko so mu ponudili delo kurjača, je bil sprva nejevoljen, pozneje pa je spoznal, da lahko spodaj v kleti, tako rekoč v bunkerju, kamor je dostop drugim prepovedan, v miru piše. Njegovo življenje se zrcali v njegovi prozi, pozneje se je tik pred padcem zidu preselil na Zahod – prej je s štipendijo že tudi bival na Zahodu, kar je tematiziral v romanu Provizorij. – Predvsem po drugi svetovni so v nemškem govorečem prostoru (razen v Vzhodni Nemčiji) avtorje podpirali s štipendijami in nagradami, tako da tu velike cezure z 21. stoletjem ni. Lahko rečemo, da so literati glede tega precej privilegirani. Ob nagradah so pa seveda branja tista, ki so pomemben vir dohodka.
V enem izmed esejev se strogo odklonilno opredelite do Petra Handkeja, tudi v povezavi z njegovim prejetjem Nobelove nagrade. Je etična komponenta literature oziroma literaturo pišočih za vas vendarle v ospredju?
Ne vem, ali sem se strogo odklonilno opredelil, vsaj poskušal sem biti objektiven. Predvsem sem zapisal, da bi bilo za Handkeje najbolj simpatično in morda najbolje, če bi nagrado zavrnil ali pa vsaj polovico vsote namenil žrtvam balkanske morije v 90. letih prejšnjega stoletja. Ne bi mogel reči, da je zame etična komponentna v ospredju, čeprav me ne prepričajo glasovi, ki pravijo, da je bilo doslej med Nobelovimi nagrajenci že veliko moralno in etično problematičnih ali vprašljivih avtorjev, a to zame ni argument. Čisto pravno je sicer res mogoče ločiti med Handkejem – literatom in zagovornikom balkanskega klavca ter govorcem na njegovem pogrebu, a vprašajte, če to zmorejo žrtve balkanske vojne. Moti me preprosto to, da v kakšnem intervjuju na vprašanje o katalonski samostojnosti izjavi, da Katalonce preprosto sovraži in da so licemerci. Moti me dejstvo, da ima zaničljiv odnos do žensk in gibanja MeToo, saj jim očita, da moške – povedano poenostavljeno – najprej »razrajcajo« in se potem pritožujejo, da jih kdo posili. Čudim se njegovi umetniški in literarni duši, ki je sposobna pretepsti svojo partnerico Marie Colbin, kakor beremo v njenem odprtem pismu leta 1999. Prav tako ne morem verjeti svojim očem in preberem dvakrat v knjigi Jörga Magenaua o zasedanju Skupine 47 z naslovom Princeton 66: Handke, plašen in introvertiran fant, ki so ga zaradi frizure vsi imenovali »punčka«, naenkrat zakliče za študentko, ki se je slučajno sprehodila mimo literatov: »I want to fuck you!«, s čimer je hotel poudariti svojo moškost in da ga je že kaj v hlačah, naj ga ne podcenjujejo preveč in nanj ne gledajo zviška … A še bolj kot etična stran vprašanja zaradi Nobelove nagrade se mi postavlja vprašanje, ali bo Handkejeva literatura čez dvajset, trideset ali petdeset let imela vse tiste lastnosti, ki jih pripisujemo literarni klasiki. Glede tega sem bolj skeptičen.
Nekateri zanimivi utrinki iz esejev so povezani tudi z raznimi ljubezenskimi anekdotami. Pišete recimo o nesrečni vezi med Marieluise Fleisser in Bertom Brechtom, pa o Ingeborg Bachmann in Henryju Kissingerju, ki naj bi jo prišel osebno iskat na mejo, ko je ob vstopu v ZDA ugotovila, da je pozabila potni list. Zanimiva mi je bila sploh omemba še neprevedene korespondence med Ingeborg Bachmann in Maxom Frischem – zdi se mi, kot da obstaja neka močna dvojnost v našem odnosu do osebnega življenja pisateljev. Mnoge njihove osebne korespondence so strogo zavarovane in samevajo v arhivih, hkrati pa si lahko recimo ljubitelji Bernharda sposodijo monografijo o hišah, v katerih je bival, ali pa si v muzeju v Svetem Vidu na Koroškem ogledajo več »Bernhardovih sob«.
Ingeborg Bachmann je bila nekakšna femme fatale – vanjo so se zaljubljali znani literati in tudi taki znani politiki, kot je bil H. Kissinger, o čemer pišem tudi v svojem eseju o njej. Korespondenca med Bachmanovo in Frischem bo dostopna v naslednjih petih letih, takrat bo mogoče dokončno ugotoviti in odgovoriti na nekatera vprašanja, ki so še nepojasnjena. Prav tako še ni dostopno dopisovanje med Paulom Celanom in Uwejem Johnsonom. Beremo pa pisma, ki sta si jih pisala I. Bachmann in Celan, prav tako je dostopna korespondenca med Henzejem in Bachmannovo. Pri Thomasu Bernhardu, ki ga omenjate, pa je tako, da je zaradi svoje katastrofalne izkušnje z nacizmom v internatu, ki mu je uničil otroštvo, kot se je izrazil, hotel po smrti povsem prekiniti vsake stike z Avstrijo ter želel prepovedati izvajanje svojih dram na avstrijskih odrih. A ker njegova želja ni bila izražena pravno povsem natančno – saj ni bila predložena in podpisana s strani izvršitelja oporoke, pravice pa so potem prešle na Bernhardovega polbrata Petra Fabjana in na Bernhardovo fundacijo – njegovi komadi v Avstriji še živijo. Avstrijsko kulturno ministrstvo pa to fundacijo tudi finančno podpira.
Pred kratkim ste prevajali tudi znamenitega pisatelja Arna Schmidta, ki je znan po izjemno kompleksnem jeziku. Arno Schmidt Stiftung, torej Fundacija Arna Schmidta, se že leta trudi, da bi njegovo pisavo s kvalitetnimi prevodi približala javnosti. V ta namen je angažirala Johna E. Wooda – prevajalca, ki je bil pri fundaciji zaposlen celih deset let, da bi mu omogočili, da se osredotoči le in samo na prevode Schmidtovih del, recimo izjemno kompleksnega romana Zettel’s Traum. To je redkost, ki si je pri nas ne moremo niti zamisliti – da bi namreč fundacija, odgovorna za pisateljevo zapuščino, za polni delovni čas za tako dolgo obdobje najela prevajalca.
Arno Schmidt je zares poseben avtor, ki je številne nemške avtorje, pa tudi bralce navduševal s posebnimi zahtevami do literature, s svojimi deli pa že zdavnaj spada v kanon nemške književnosti. Nekateri, o čemer mi je pripovedoval Uwe Timm, so romali v Bargfeld, kjer je imel hišo, taborili kje v bližini in upali, da bodo znamenitega avtorja zagledali vsaj od daleč, če se že ne bodo mogli pogovarjati z njim. Naneslo je tako, da se je kot mlad študent nad Arnom Schmidtom navduševal tudi Jan Phillip Reemtsma, eden od naslednikov tobačne dinastije, ki pa je svoje deleže pri svojem 26. letu prodal. Da bi na srcu obolelemu Schmidtu omogočil finančno varnost, mu je leta 1977 podaril 350.000 mark, kolikor je takrat znašala Nobelova nagrada, rekoč: Ti si moj nobelovec. Pozneje, leta 1981, torej po Schmidtovi smrti, je omogočil ustanovitev fundacije, ki jo omenjate. Ta skrbi za izdajanje Schmidtovega dela v Nemčiji in za prevode po svetu. In res, Američan John E. Wood, ki je študiral teologijo v Tübingenu, je od fundacije dobil trajni nalog za prevod tega kompleksnega in obširnega dela. Prav imate: to je redkost in sliši se nenavadno, za slovenske razmere že kar neverjetno. Bojim se, da kaj kmalu tega v Sloveniji ne bomo doživeli. Na žalost.
Bernhardov moto naj bi bil: Dokler govorim, obstajam. Torej predpostavlja literaturo kot tisto poslednjo vstopno točko v življenje, ki se vztrajno odmika – recimo za Walserja, ki je večino življenja preživel v sanatoriju ali recimo Bernharda, saj ne smemo pozabiti, da je pri osemnajstih letih skoraj umrl v sanatoriju, da so mu smrt pravzaprav že napovedali – ali je tudi to nekaj, kar povezuje vaše »posebneže«; da je bilo zanje pisanje način pobega od grozote usod, ki so jih pestile?
Walserjevo bivanje v psihiatrični kliniki je bilo zares nekakšen beg iz ponorelega sveta, kakor je to sam občutil, v nekakšen Hölderlinov stolp. V sanatoriju je dolga leta lepil kuverte in opravljal drugo nepomembno delo. Njegov skrbnik Carl Seelig in drugi meceni so ga poskušali spraviti nazaj za pisalno mizo, vendar je to nenehno zavračal. V sanatoriju je našel nekakšno notranje zadovoljstvo in svoj mir, več ni potreboval. Walser v kliniki torej ni bil zdravstveno ogrožen, njegova psihična kriza se je tudi umirila, lahko bi ga mirno odpustili, če bi hotel … T. Bernhard je bil leta 1949 po vnetju rebrne mrene in tuberkulozi v sanatoriju v življenjski nevarnosti, zdravniki so že izgubili upanje, da bo ozdravel. Seveda ga je to zaznamovalo za vse življenje, prav tako kot vzgoja v nacističnem internatu, zaradi česar je gojil tako sovraštvo do Avstrije. Pri Walserju je bila mladostna dramatična izkušnja tudi smrt matere leta 1894, ko je imel 16 let. Finančna stiska družine mu je potem tudi onemogočila, da bi maturiral in študiral.
Dotaknila sva se že pomena upravljanja z literarno zapuščino – pri Walserju je bil skrbnik nekaj časa Carl Seelig, njegov skrbnik iz psihiatrične bolnišnice. Seelig je napisal tudi zanimivo knjigo o njunem prijateljstvu – Sprehodi z Robertom Walserjem. Po svoji smrti pa naj bi ta zahteval, da se vsa Walserjeva dela, ki so še bila v njegovem skrbništvu, kratko malo uničijo. To zelo spominja na Franza Kafko in Maxa Broda, ki je zaslužen, da so se Kafkova dela, ki jih je najznamenitejši pisatelj zaupal prijatelju z zahtevo, naj jih ta sežge, sploh ohranila. Oba torej, Seelig in Brod, sta ravnala v neskladju s poslednjimi željami obeh znamenitih pisateljev. Kako gledate na problem literarne zapuščine in upravljanja z njo?
Carl Seelig je bil sin tovarnarja. Za Walserja je storil ogromno, prav tako tudi za avtorje v emigraciji in tudi druge, ki so se znašli v stiski. Skrbel je tudi za Einsteinovega sina, ki je bil v umobolnici v Zürichu. Seelig, ki je bil tudi sam pesnik in novinar ter urednik, je cenil Walserja kot pisatelja. Že julija 1936 ga je z dovoljenjem Walserjeve sestre Lise obiskal v Herisauu. Že naslednje leto si je prizadeval, da bi Walser spet dobil možnost za pisanje in da bi bil finančno neodvisen. A temu načrtu sta nasprotovala sestra Lisa in direktor klinike. Potem je izbruhnila vojna in načrti so padli v vodo. Leta 1943 sta umrla Robertov brat Karl, znani slikar, nekaj mesecev pozneje še sestra Lisa, zato je Carl Seelig leta 1944 prevzel skrbništvo. Takoj si je začel prizadevati za Walserjevo literarno delo, leta 1953 je pri založbi Kossodo izšlo Walserjevo zbrano delo. Seelig je od Robertove sestre Lise prejel rokopise, a Robertu Walserju prejema zapiskov s svinčnikom z mikogramsko pisavo ni zaupal, saj je mislil, da hoče z njimi kaj prikriti. Seeligove zasluge za Roberta Walserja so neprecenljive, a res je, da preseneča Seeligova zadnja volja, naj vse Walserjeve rokopise po smrti uničijo – pri tem se je skliceval na Walserjevo poslednjo željo. Morda je Walser na vprašanje, kaj se naj zgodi z njegovimi rokopisi, odmahnil z roko in rekel, ah, vse vrzite proč … Kljub temu to nikakor ni bilo zavezujoče in na srečo izvršitelj Seeligove oporoke tega pasusa ni upošteval in se je vse ohranilo. Tako imenovana Kafkova želja, naj Brod uniči zapuščino, pa seveda nikakor ni bila zavezujoča, saj naj bi bila nakracana na kos papirja – brez potrdila notarja ali kakih prič. Vse to je seveda anekdotično – na srečo lahko beremo Kafkove romane in vse drugo, kar ni bilo objavljeno za časa njegovega življenja.
Pred leti ste za revijo Literatura prevajali v posebni rubriki Zadnja izmena, kjer ste predstavljali odlomke pri nas manj znanih pisateljic in pisateljev. Tudi sicer ste prevajalec, ki se loteva knjig nekoliko bolj zapostavljenih pisateljev. Nam lahko razkrijete, česa se, kar zadeva prevodno čtivo, lotevate v prihodnosti?
Res sem za rubriko Zadnja izmena, ki jo je urejeval Andrej Blatnik, prevedel veliko del iz nemške književnosti, izjemoma pa iz nemščine tudi kakšnega drugega avtorja, na katerega sem postal pozoren – na primer Ceesa Nootebooma, Larsa Gustafsona itd. To so bili avtorji, ki so bili že dovolj uspešni, znani in kakovostni, da smo jih morali prevesti in prvič predstaviti tudi v slovenščini. Po tej prvi objavi sem kakšnega avtorja tudi knjižno prevedel – na primer E. Jelinek ali U. Timma, nekatere pa so potem prevajali drugi: na primer Juli Zeh ali Pascala Merciera oz. Petra Bürija, kakor je njegovo pravo ime. Trenutno se posvečam predvsem nemški kratki prozi 21. stoletja – prikaz sodobne nemške kratke proze tudi zaradi Frankfurta 2023, ko bo Slovenija častna gostja.
