Ponatis pesniške zbirke Pesmi dneva pesnice Miljana Cunta je delo, v katerem je avtorica pozorna na drobce, na trenutke in samo krhkost življenja.
Pesniška zbirka se loteva popisov dneva, obiskov subjektke, stare gospe, pri čemer gre za pesmi, ki so kot drobne hvalnice posamičnim detajlom in momentom v skorajda iztekajočem se življenju. Pesmi v prozi se trikrat začenjajo s Stara gospa, ki jo obiskujem … Zdi se, da je to kot sam obrazec, ponavljanje, v svet dveh, ki ju, navkljub starostni razliki zbližujejo prav obiski. Svet je zminimaliziran na sobo oz. sobico (kot jo imenuje Cunta), spalnico, v kateri se dogaja vse, tudi vreme: »Vlaga se je zgostila v oblak in sobi dežuje.« Prav ta notranja atmosfera, vzdušje dela pesmi občutene in s prav posebnim občutenjem za tukaj in zdaj in se zaveda minljivosti ter ponižnosti. Obenem pa je pesmi mogoče razumeti kot večen krogotok, četudi ni fizičen: »A vendar: nikar se ne spustiva v prepad telesa, v prepad/ telesa naj gre le telo.«
Pesmi se po prej omenjenih naslavljajo s polnimi urami, in sicer od 6:00 naprej in se končajo s 5:00. Cunta prefinjeno uporablja jezik in literarne figure. Slikovito oriše notranjosti in se ogne klišejem poudarjanja lepote v starosti. Neposredno starost primerja s koncem, brez olepšanja in zelo neposredno analizira starost, telo in umiranje: »Postarano telo / je zgolj ena od reči, ki prebivajo ta zgodnji čas, vse bolj / upognjeno, vse bolj proti skrivnosti. Enako je negibno kot prižgana / lučka, ki počasi izgublja svoj namen.«
Jasnost jezika se sklada s prefinjeno pozornostjo za vsakdanje predmete, za zvoke in prehajanje svetlobe in samih zvokov. Zdi se, da pesnici uspe upesniti življenje okoli subjekte veliko bolj polno, živo in prepričljivo kot denimo v zbirki Svetloba od zunaj (Mladinska knjiga, 2018), ko je kljub izjemni dovršenosti umanjkala živost, iskrenost.
Pesmi se v obravnavani zbirki nato preselijo v druge fizične prostore in so kot spomini starke na vse življenje, razpršeno po šolskih hodnikih, domačem travniku, domu. Pesmi zdaj delujejo kot pripovedi, od tod verjetno tudi izbira pesniške oblike, kot že rečeno pesmi v prozi, v kateri se avtorica igra s stavčno strukturo.
Znotraj pesmi pesnica upošteva tudi logiko življenja in zakonitosti narave ter vse tisto, kar lahko zaljša posamezna življenja in osmišlja. Pri tem so pomembni občutki, ki jih avtorica vpleta do reči ali npr. molitev. Ob vsem tem spremljam črno-bele fotografije Dušana Šarotarja, ki ponazarjajo pesmi in samo vzdušje ob branju.
Pesmi dneva je zbirka, v kateri smo priča minevanju ter izjemno pozornemu dojemanju prostora, tako fizičnega kot mentalnega. Avtorica nas s pesmimi navda s prav posebnim občutenjem in zavedanjem do detajlov, ki naj ne spolzijo mimo nas. Pa najsi gre za bitje, utrinke, vreme in predmetnost okoli nas. Poudarila pa bi, da gre za pomembno temo umiranja, ki se ji marsikdo rad ogne, ali nonšalantno govori o lepoti v starosti.
