AirBeletrina - Prihajata Medo in Pujsi
Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Kritika 20. 6. 2023
Čas branja
Čas branja: 5 min

Prihajata Medo in Pujsi

Slovenski revijalni tisk za mlade bralce že desetletja pomembno soustvarja knjižno krajino in spremlja bralce na njihovih prvih korakih v svet branja. Upam si trditi, da ga ni slovenskega bralca, ki ne bi ob besedi Ciciban pomislil (tudi) na revijo za najmlajše šolarje, in ki ne bi te ikonične revije vsaj kdaj držal v rokah. Uredniki so se skozi leta spreminjali, Cicibanu pa se je pridružil mlajši brat Cicido, ki je namenjen še mlajšemu bralskemu občinstvu. Ostaja pa dejstvo, da skrbno kurirani reviji prinašata raznolik izbor izbranih besedil, ilustracij in aktivnosti ter mladim bralcem in njihovim staršem (ali pa bralnim mentorjem, učiteljem, vzgojiteljem in promotorjem branja) pomembno širita bralna obzorja. Mlade in starejše bralce spoznavata z najnovejšo kakovostno domačo produkcijo za mlade bralce. Ta se v revijalnem tisku prepleta z besedili in ilustracijami že uveljavljenih velikanov slovenske mladinske književnosti, ki tudi tako ostajajo blizu vedno novim generacijam bralcev.

Dela, ki nastajajo prav za objave v revijah, neredko pozneje zaživijo tudi v knjižnih izdajah. In tako sta si svojo knjigo po treh letih objav v reviji Cicido prigarala tudi Medo in Pujsi  ̶  junaka Sebastijana Preglja, ki je poprej s svojimi deli nagovarjal (nekoliko) starejše bralce, in ilustratorja Igorja Šinkovca.

Skozi kratke zgodbe spremljamo najboljša prijatelja, načitanega in odgovornega Meda, ki hodi že v šolo, in bolj poskočnega ter zaletavega Pujsija, ki obiskuje vrtec. Dolžina posamezne zgodbe  ̶  vsaka se, bogato ilustrirana, odvije na dveh straneh  ̶  je seveda prilagojena prvotni objavi v reviji, a hkrati gre za dolžino, ki je še kako primerna za umestitev v vsakdan najmlajših bralcev, pa naj gre za večerna branja, za skok v naročje med igranjem, za vrtčevski krog ali pa za prve samostojne bralne korake.

Pregelj je v zgodbah pogosto didaktičen: Medo Pujsija mimogrede pouči, da je dobro zjutraj pospraviti posteljo, si umivati roke, ločevati smeti ali obiskati zdravnika. Pujsi najprej trmasto goni svoj »Ampak, zakaj?!«, potem pa le odpre uhlje za Medove razlage in se loti dela. A blag, domišljen humor, ki prežema zgodbe, predvsem pa Šinkovčeve ilustracije, ki se s to humornostjo vseskozi povezujejo in jo podčrtavajo, so dovolj, da v zgodbicah ne prevladata Medov žugajoči prst in modrovanje.

Pregelj je skozi dialoge že z jezikom Meda in Pujsija zasnoval raznolika junaka, ki nato polnokrvno zaživita na ilustracijah. Šinkovec izjemno ujame njuno mimiko, medsebojne odnose pa tudi odnos do sveta in življenja. Tako nam že posamezna vinjetna ilustracija lahko razgrne Pujsijevo navdušenje nad novim dnevom, nad vsem, kar ga še čaka (ali pa njegovo razočaranje nad svetom, ki ni čisto tak, kot bi si ga pujsek predstavljal), ali pa Medovo (že skoraj avtomatizirano) skrb za mlajšega prijatelja in zadovoljstvo, ko se svet in Pujsi obnašata tako, kot je treba. Že pogled na Pujsijev korak, ki ga vleče v nova jutra, nas napolni z elanom in potegne naprej, pogled na Medovo tačko, ki se ob cesti previdno stegne k Pujsijevemu parklju, pa nas spomni, da ob takih skokih v nove dneve ponavadi nismo sami (še sreča!) in je včasih koga treba potegniti naprej ali pa zadržati, da v zanosu njegov rilček ne pristane pod avtomobilskimi gumami.

Kratke zgodbice iz vsakdanjega življenja Meda in Pujsija v marsičem spominjajo na domače in tuje klasike tega žanra, na primer na zgodbe o pošasti Mici Majde Koren ali na Karelčkove zgodbice Rotraut Susanne Berner. Sebastijan Pregelj je posegel po uspešni formuli, kjer skozi drobne utrinke vsakdana, ki so mlademu bralcu dobro poznani, spremljamo mlademu bralcu sorodno navihanega in razigranega junaka (Mici, Karelček, Pujsi), ki pa svoje dogodivščine doživlja ob (nekoliko) bolj odgovornem in poučenem, a toplem pa tudi človeško nepopolnem junaku, ki zna tudi sam kdaj biti len, razdražljiv ali žalosten. Mlademu bralcu je tako (včasih manj, drugič bolj) blizu, predvsem pa razumljiva tudi Medova in Šimnova perspektiva ali pa celo perspektiva Karelčkove mamice in Micine učiteljice.

A bližina Meda in Pujsija uveljavljenim klasikom ne pomeni, da smo dobili nepotrebno ponovitev. Gre za žanr, ki izjemno uspešno nagovarja svojo ciljno publiko. V svetovih literarnih junakov mladi bralci prepoznavajo elemente svojega in svetovi se lahko kaj hitro spnejo. Znanje in izkušnje tako uspešno prenašajo iz enega sveta v drugega, ob tem pa se zabavajo in mimogrede tudi kaj naučijo  ̶  če ne o pomenu recikliranja in umivanja rok, pa predvsem o imenitnosti branja, ki odpira svetove Medov in Pujsijev. Zato za tiste mlade bralce, ki so že podlegli čarom (skupnega) branja, tovrstnih kakovostnih zgodb ni nikoli dovolj.

Preglju in Šinkovcu je uspelo ustvariti dovolj originalna, predvsem pa polnokrvna junaka, da si lahko obetata zasidranje na knjižnih policah  ̶  s stalnimi plovbami v naročja mladih bralcev in spet nazaj. Nenazadnje knjiga nosi naslov Medo in Pujsi 1. Kaj vse v prihodnje še čaka Meda in Pujsija?

Sebastijan Pregelj: Medo in Pujsi 1 (Mladinska knjiga, 2023, ilustracije Igor Šinkovec)

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.