Razmišljanja ob branju avtobiografije Marilyna Mansona Long Hard Road Out of Hell
0
V eni izmed briljantnejših scen Dosjejev X (epizoda Clyde Bruckman’s Final Repose) pride serijski morilec k jasnovidki. »Rad bi, da mi poveste, zakaj bom storil stvari, ki jih bom storil,« reče, ker ve, da jo bo umoril. Jasnovidka odgovori: »Jaz samo berem iz dlani. Nisem psiholog.«
I
Moj prvi spomin na pisanje je povezan z mojo mamo in njeno željo po tem, da bi bila slišana, ali verjetno bolje: da bi se izpovedala. Star sem bil kakšnih pet, šest let. Njeno razmišljanje je sledilo shemi:
1) v življenju so se ji zgodile stvari, o katerih bi se rada razpisala,
2) boji se odziva še živečih soudeležencev, zato zdaj še ni pravi čas,
3) nima izkušenj s pisanjem česarkoli daljšega od pisma, čeprav ji je v osnovni in srednji šoli slovenščina šla izjemno dobro in jo je imela rada, ter
4) enkrat, ko bom dovolj star oziroma bom starejši, mi bo zapustila svoje dnevnike, pisma in podobno in jaz bom lahko napisal njeno biografijo. Ker je tako pomembna.
Na tem mestu se niti nočem (niti nima posebnega smisla) ustavljati pri pritisku, ki mu me je s tem izpostavila, vendar pa iz te parabole lahko izluščim nekaj dejstev.
1) Pisanje mi je bilo – naj si bo to dobro ali slabo (kdo ve, mogoče bi bil zelo srečen kot, denimo, avtomehanik?) – položeno v otroško posteljo.
2) Že takrat se mi je zdelo dejanje pisanja tuje življenjske zgodbe (ker si ta oseba tako želi, brez pogodbe in honorarja ter brez kakšnega posebnega interesa ali razumevanja s strani pišočega) odvečno in posiljeno z neko fiksacijo, ki je nisem razumel niti ne vem, če sem jo hotel razumeti.
3) Eno je na splošno pridigati o tem, da moraš biti iskren do sebe in se v sledenju Svoji Poti ne ozirati na druge, nekaj drugega pa svoje zadovoljstvo, hipotetično srečo, samouresničenje in kdo ve kaj še zatirati s tistim dobrim starim Kaj si bodo pa drugi mislili?
4) Po logiki sodeč je smotrno počakati, da vsi akterji naših zgodb pomrejo. Ko bomo sami na vrhu sveta, lahko končno pričnemo o teh osebah pisati vse možne svinjarije. Ali pa jih vkujemo v nebo. Karkoli že bomo storili, bo to šele enkrat v prihodnosti.
5) Vame je bil vsajen (vendar do takšnih ugotovitev človek vedno pride šele z retrospektivo) nek čip, ki z natančnimi in strogimi parametri (superego?) skrbi za kvaliteto besed in stavkov. S tem čipom samim po sebi seveda ni prav nič narobe, vendar pa so okoliščine njegove vgraditve moralno/etično vprašljive. Otrok želi zadovoljiti starše. Vendar pa: kaj se zgodi, ko njihova Volja prične prepisovati njegovo? Ali še huje: kaj se zgodi, ko otrok ne zmore več ločiti med Voljo staršev in svojo?
Seveda, lahko bi bilo veliko huje. Mnogim je že bilo in tudi mnogim še bo. Otrokom so se dogajale že veliko hujše stvari, a nekje pač moramo pričeti ali, kot pravi tisti znameniti komad od Pulp: I don’t know why, but I had to start it somewhere, so it started there.
Zanimivo pri vsem tem je, da o avtobiografiji ali biografiji, kljub temu poglavju iz moje osebne geneze, razmišljam zelo malo. Spomin je anomalija v prostor-času, ki predrugači material, ki vstopa vanjo. Kot nekateri dojemajo pop glasbo, TV-serije in podobno kot drugorazredne oblike umetnosti, sam dojemam avtobiografije (biografije so v tem oziru druga stvar: vedno so pogojene s pogledom Drugega, vedno historične, čeprav so ljudje, o katerih pišejo, mogoče še vedno med nami) kot delo, ki je napol umetniško in napol rumeni tisk.
Rumeni tisk namreč zanima kaj, avtobiografije pa kako, vendar se srečata na pol poti, v kdo.
Moja mama se ni nikdar pojavila v rumenem tisku. Sam sem se, po mojem vedenju, enkrat, in sicer v reviji Lady nekaj dni po prejemu kresnika.
A to karkoli pomeni? Najbrž ne.
Kolikor (ne) vem, bi lahko moj oče, denimo, ponudil veliko bolj zanimiv material. Glasba in alkohol in splošno vdajanje hedonizmu se prodajajo. O tem priča poplava raznovrstnih avtobiografij rock zvezdnikov. Vsekakor menim, da je avtobiografija toliko bolj iskrena, kolikor se pišoči manj ukvarja s pisanjem. Ne podleže literarizaciji samega sebe. Včasih je dobro, da zaradi gozda ne vidimo dreves.
Iz istega razloga, čeprav z nekoliko drugačnim končnim smotrom, sem zelo hvaležen, da je moja partnerica tudi moja beta bralka oziroma moj proof reader, saj ni obremenjena z literarno teorijo in zgodovino, s stanjem stvari, možnostmi in nemožnostmi. Prepozna tekst, ki deluje, ko ga vidi. In obratno. Medtem pa imamo ljudje, kakršen sem sam, glave zataknjene v megli in štejemo ptice.
Pred pisanjem avtobiografije se je, seveda, preden se sploh pričnemo spraševati o potencialnih mnenjih drugih, treba vprašati, ali je naše življenje dovolj zanimivo, da bi tekst o njem lahko karkoli sporočal, ne da bi vanj vpletli literarizacijo sebe in svoje življenjske poti. Zato avtobiografije pišejo (ali jih v njihovem imenu iz zadetih & nasploh zblojenih cunamijev izjav pišejo drugi) zvezde, smrtniki pa prozo; kajti zvezde so postale, smrtniki pa so.
Bolj kot berem avtobiografije različnih ekscentrikov, bolj se mi med vrsticami vsiljuje vprašanje, če bi bil sam sposoben takšnega pisanja. Z drugimi besedami: bi imel jajca? (Pustimo zaenkrat ob strani vprašanje o pomembnosti oziroma prepoznavnosti osebe, ki sem, da bi bila avtobiografija sploh tržno zanimiva, če bi bila oropana literarnih kvalitet, ki definirajo tisto, kar imenujemo leposlovje, in s predpostavko, da bi bilo materiala količinsko dovolj, da bi lahko zavzel neko knjižni podobno obliko.)
V stanju, v katerem sem, vidim štiri hipotetične sklope, raje skoraj eseje:
1) s strahom pred vsem in vsemi prežeto otroštvo,
2) s pobegi pred vsem in vsemi prežeto srednjo šolo,
3) moja rock/metalska leta in
4) vso pred- in podogajanje, povezano s Telesi v temi.
Je to dovolj? Dvomim, vendar zaradi tega ne izgubljam spanca niti se ne ustavlja (ali nadpovprečno zaganja) moja produktivnost.
Zanimajo pa me raznovrstni what if scenariji in bolj kot pišem in se ukvarjam z literaturo, bolj me zanima, kako bi se moje življenje odvijalo, če ne bi mama v otroštvu vame vsadila težnje po pisanju. Oče je na drugi strani poskušal vame po svojih najboljših močeh inštalirati glasbo. Čip je bil – očitno – nestabilen, saj je eksplodiral kakšno desetletje pozneje in povzročil razdejanje v meni in drugih (tisti, ki so me poznali v teh letih, bodo to najbrž z lahkoto potrdili). Vendar v skladu z zvonjenjem po toči in hočeš-nočeš bivanju v najboljšem od vseh svetov, bi ta ista vprašanja lahko postavljal za katerikoli aspekt svojega življenja. Umetnost se prične v otroku. Spolnost in osnovni življenjski nazori tudi. Nihče ne pride ven čist. Ali, skladno s Crowleyevo izjavo o pomembnosti vsakodnevnega umiranja, živ.
Vsemu temu navkljub pa se pri pisanju vedno znova vračam k nekemu osnovnemu, binarnemu vprašanju: ali hočem ali moram? Opcija številka ena je idila s sladko obljubo prihodnosti. Opcija številka dva je mora, ki razvrednoti vso dosedanje delo. Še vedno iščem tretjo tableto, mečem kovanec in upam, da ne bo padel ne na cifro ne na moža – temveč na rob.
Stvari, ki jih počnemo, počnemo bodisi ker so nam všeč bodisi ker smo v njih dobri bodisi ker drugi menijo, da smo v njih dobri (ker smo jih v to prepričali).
II
Iz več kot enega razloga mi fizično slabost povzroča vsak pogovor, v katerem se mi ta ali ona oseba zaupa, da je v šoli rada pisala spise in da ji je tovrstno pisanje res šlo dobro od rok. Mislim, pisala je cele epopeje, potem pa se ni več ukvarjala s tem, ker »pač, življenje«, vendar se nekoč namerava vrniti k temu, saj čuti, da se ji nabira material, da se mora izpovedati in da takšnega talenta (strasti) ne gre zavreči. Takrat se v meni hkrati sproži več miselnih procesov in/ali odzivov, ki pa ponavadi vsi po vrsti ostanejo neizrečeni. Čip, ki v meni ureja to področje, je v nasprotju z nekaterimi drugimi, v odličnem stanju – z izjemo output kanala, seveda. Ta namreč pregori vsakič posebej.
1) »Oseba, dobro premisli, česa si želiš.«
2) »Sovražil sem šolske spise in eseje. Jaz in zahteve nismo bili kompatibilni, rezultati pa komaj povprečni. Če sploh.«
3) »Šolski spisi nimajo nobene veze z literaturo.«
4) »Pisatelji smo lahko srečni. To je najcenejša oblika umetnosti. Ne rabimo surovin, platna, barv, drage glasbene opreme, diet, skupinskih vaj itd. Vse, kar potrebujemo, je nekaj s tipkovnico. Ali, v najslabšem primeru, svinčnik. Če zares želiš, če zares čutiš potrebo, preprosto sedeš in pišeš.«
III
S stališča avtobiografije kot (pol)literarne zvrsti o zanimivosti naših življenj odloča potencialni tržni interes. Kar je hkrati žalostno in odrešujoče. Kapitalizem ljudi ne sodi po barvi kože ali rasi, temveč zgolj po razpoložljivosti kapitala in trga. LaVayev satanizem sodi samo po stopnji samouresničenja in obsoja le neumnost oziroma ignoranco ter ničesar drugega.
Potencial je v vsakem izmed nas. Vprašanja je samo, kakšen.
In rado se zgodi, da ti potenciali niso v ničemer podobni našim predstavam in željam. Zato tisti Bodi previdna, oseba, česa si želiš. Kolikor mi je znano, je mama, ko mi je govorila o moji bodoči pisateljski karieri, pred očmi imela življenje in delo Mire Mihelič.
Prevzetega od te podobe me je preplavil takšen dolgčas, da sem vedno znova brezkompromisno utonil v blažen spanec.
Polaganje kariere v otroško posteljo je tako postalo zgodba za lahko noč.
Še dandanes po vsaki seansi pisanja čutim absolutno nujo po tem, da za kakšno uro ali dve zaprem oči in se potopim, ne v metasvet, temveč v ničsvet. Naj si bo to zjutraj ali zvečer. In: naj si bo to povezano s poprej orisano genezo ali pač ne.
Mehanizmi selekcije po tržni zanimivosti in stopnji samouresničenja (ali ekscesnosti) zagotavljajo konstanto v le redko pod- ali nadpovprečni kvaliteti te specifične literarne zvrsti. Ciljna publika je široka in zajema tako oboževalce kot sovražnike. To je win – win situacija, predpogoj je le, da si nekdo. Šele potem pride tisti kako.
In koliko.
IV
Poleg tistega o pisatelju je bilo vame od zunaj že zelo zgodaj vcepljeno dejstvo o moji inteligenci in vsesplošni posebnosti. Ob tem se vedno znova spomnim na tisto izjavo iz igre Grand Theft Auto: Vice City: »Moji otroci so tako posebni, da hodijo v posebno šolo.« Bolj kot se oziram nazaj, bolj se mi zdi, da takšen scenarij mogoče niti ni bil tako prekleto oddaljen, kot bi se zdelo na prvi pogled. Nisem bil neumen. Tudi danes mislim, da nisem pretirano neumen. Sem pa nekoliko trd; stvari, koncepti lezejo vame počasi. Bolj problematično je bilo dejstvo, da je bilo moje otroštvo prežeto s strahom na eni in kaotičnimi izbruhi agresije na drugi strani, ker ljudje niso opazili moje briljantnosti, o kateri mi je vseskozi govorila mama. Verjetno so opazili samo mojo posebnost.
Pravo razodetje me je doletelo, ko sem spoznal koncept dela v smislu, da se je za uspeh treba truditi. Vendar sem bil takrat že odrasel. No, vsaj po letih.
Škoda je bila že storjena. Izbruhi otroške agresije pa pravzaprav niso temeljili v tem, da me ljudje niso častili, temveč v tem, da o stvareh, ki bi mi naj bile blizu, pravzaprav sploh nisem imel možnosti odločanja.
V
Mama mi je rada brala Župančiča ali Aškerca:
Truplo tvoje pač strohni v gomili,
ali čaša tvojih del ostane!
Narod tvoj bo pil iz čaše tvoje,
s pitjem njenim bode se napajal –
v delih svojih živel sam boš večno! …
Sam sem najbrž živ dokaz za to, da je otroška literatura namenjena otrokom z razlogom (in obratno: odrasla odraslim) ter da Čaša nesmrtnosti ni primerna pesmica za otroka, ki stvari rad jemlje malenkost preveč dobesedno.
Zadnji verz je bil moja molitev, še ko je otroški Bog v meni umrl. Mogoče takrat še toliko bolj, saj so skupaj z njim umrla nebesa, ostalo je samo tu in zdaj, tu in zdaj pa je bilo precej mizerno, zato: v delih svojih živel sam boš večno! Go, go, go!
Ni me strah smrti. Vsaj ne na površju; v globine pa racionalni pogled prodre le redkoma. Vsekakor pa obstaja neka povezava med občutji, ki jih gojim do lastne umrljivosti, in zgoraj opisano večnostjo. Pri vsem tem se mi žalostno zdi samo, da otrok, ki sem bil, ni nikdar niti pomislil, da bi se beseda delo lahko sklicevala tudi na dobra dela, biti dober človek, temveč vedno zgolj na knjige. Vedno zgolj knjige.
VI
Verjamem v potencial človeka nasploh, vendar ga le redkim uspe izkoristiti. Avtobiografijo kot zvrst tako lahko dojemamo kot opis neke poti, pomagalo in, da, tudi zabavalo. Romantik bi rekel, da gre za specifičen pogled na življenje in delo neke osebe, za poročilo, prek katerega doživimo izkustvo Drugega, tako da teh situacij ni treba doživeti tudi nam samim. To bi, navsezadnje, lahko veljalo tudi za umetnost nasploh. Toda za takšno dejanje obstaja še en izraz: beg.
Zato pomagalo.
Zato zabavalo.
Zato (vsaj napol) rumeno.
VII
In če kadarkoli tudi zares dobim v roke mamine zapiske, dnevnike in pisma, iz njih najverjetneje ne bom naredil ničesar. Ne zanimajo me. Vsaj ne na literarni način. Poleg tega imam več kot dovolj težav že s samim sabo.
Spodnja Idrija, februar 2016