Miniserija, 2. epizoda
Zgodovina nastankov izhodišč, delovnih gradiv, osnutkov, predlogov in zgolj štirih sprejetih nacionalnih kulturnih programov ni le pestra. To je preblaga beseda. Priprava nacionalnih programov je bila praviloma povezana z velikimi pričakovanji političnih odločevalcev in še večjimi kulturne javnosti. Koliko je ta kulturniška mini ustava dejansko zanimala prebivalstvo, je sicer pomembno vprašanje, a naj že kar takoj povem, da zanimanja niti ni. Oziroma ga sploh ni. V Sloveniji na prste ene roke lahko preštejem ljudi, ki jih je ali pa jih še vzburja in razburja zelo enostavno opravilo, povezano z državnim strateškim dokumentom razvoja slovenske umetnosti in kulture. To pa je prebiranje besedil, primerjanje s sorodnimi zakonskimi in podzakonskimi predpisi, analitično spremljanje in evalvacija pričakovanih učinkov. Tega, verjemite mi, ne zmore še tako usposobljen profesionalec, celo tak ne, ki je zasedal ali še zaseda pomemben politični ali strokovni položaj ali pa je vmesnik v izvajanju »javnega interesa«, denimo član strokovne komisije, uradnik ali direktor javne ali nevladne ustanove. To opravilo ne pomeni nič drugega kot kruto, mazohistično cefranje živcev. Zakaj bi le zapravljali dragoceni čas, zakaj bi le odpirali vprašanja o vlogi kulture in pogojih ustvarjanja, zakaj bi se sploh pogovarjali in celo vzajemno odločali o tem, kaj so ključni zastavki in konkretne rešitve za odtalitev »zamrznjenega stanja«? Prav tistega, ki je na posvetu pod pokroviteljstvom Sveta Evrope postal središčni pojem takratnega vzdušja v kulturi in kulturni politiki. Bilo je davnega leta 1997, ko je Ljubljana dobila častni naziv Evropski mesec kulture. Bil je to čas, ko smo se vsi strinjali, da je čas za spremembe in da jih je treba tudi udejanjiti. Tudi zaradi Marxove 11. teze o Feuerbachu. Revolucija? Pozabite. Prestiž in dobronamernost? To pa ja.
Ali se Uršula Cetinski z neposrečenim sklicevanjem na Avstrijo spreneveda? Nedvomno. Ali se je morda nonšalantno spozabila? Nedvomno. Ali jo je morebiti zapustil spomin? Bomo videli.
Da me je nedavno, ob razpravi na temo predloga štiriletnega Akcijskega načrta, ki ga je Asta Vrečko poslala v glodanje javnosti, razkačila Uršula Cetinski, predsednica Nacionalnega sveta za kulturo (NSK), ne skrivam. Izjavila je, da se ji vedno bolj zdi, ko razmišlja o delovanju javnih zavodov v kulturi, da bi se morala Slovenija približevati Avstriji, »kjer pač vodstvo javnega zavoda na začetku mandata približno ve, v kakšnih okvirih se bodo gibali«. V prevodu: dozdeva se ji, da pa je morda res že napočil čas za »stabilno«, »predvidljivo«, »dolgoročno«, »večletno« financiranje javnih zavodov. Ker prekleto dobro ve, da so vse to, česar si želi, napovedovali vsi doslejšnji nacionalni kulturni programi, da pa kulturna zakonodaja sklepanja večletnih pogodb ne predvideva oziroma jih onemogoča, bi od vrhovne varuhinje slovenske strateške in operativne kulturne politike pričakoval nekaj drugega in predvsem določnega. Da NSK od ministrice v predlagani resoluciji zahteva napoved večletnega financiranja in da jo spomni, da je to mogoče spremeniti le s spremembo (celotnega) zakona. Za kaj takega ima zelo dobre argumente in podlage, veljavne že leta: od 2002 so direktorji dolžni svoji kandidaturi za položaj priložiti petletni program dela (s finančnim in kadrovskim načrtom), od 2014 pa so dolžni sprejeti tudi strateški načrt zavoda za petletno obdobje (nesprejetju naj bi celo sledila razrešitev). Prav v tem delu je veljavni kulturni zakon s spremembami (Andreja Rihter, 2002) invaliden, še več, diskriminatoren. Nevladnim organizacijam, »izvajalcem javnih kulturnih programov«, je namreč sklepanje večletnih (praviloma štiriletnih) pogodb omogočeno že več kot 20 let. To zakonsko rešitev štejem za enega večjih dosežkov takratne nomenklature, v kateri sem bil uradniško soudeležen. Javnim zavodom pa to ni omogočeno (izjema so lokalni za večletne projekte). Kot predsedujoči delovni skupini za pripravo novega kulturnega zakona v mandatu predčasno padlega Uroša Grilca sem zakonsko rešitev, zavedajoč se protislovnosti in neživljenjskosti ureditve, tudi predlagal. A je že tako, da običajno dobri predlogi obtičijo v neodprtih predalih na ministrstvu. Ali se Cetinski kot direktorica Cankarjevega doma vsega naštetega zaveda? Nedvomno. Ali se z neposrečenim sklicevanjem na Avstrijo spreneveda? Nedvomno. Ali se je morda nonšalantno spozabila? Nedvomno. Ali jo je morebiti zapustil spomin? Bomo videli. V zadnjem politično korektnem intervjuju za Delo je svoje premišljevanje okrepila s plahim predlogom možne rešitve. Spoštovanega bralca, ki še ni obupal, ob tem teatralnem vložku prav zato opominjam, da je pripravljanje, sprejemanje in uresničevanje kulturnih strategij nujno brati z zadržkom, predvsem pa vzporedno in hkrati z napovedanimi zakonskimi in finančnimi okviri.
Bilo je praznično, veseljaško vzdušje. Rudi Šeligo je sklical razširjeno ekipo pripravljalcev Slovenskega nacionalnega kulturnega programa (SNKP). Čeprav le vladnega predloga, a natisnjenega v lično vezano knjižico s trdimi platnicami. Še toplo nam jo je podajal v roke, srečen kot otrok. Bilo je to še na Cankarjevi 5, v strogem središču Ljubljane, nedaleč od Nove revije. Danes lahko prvo kulturniško biblijo na Bolhi kupite za pičlih deset evrov. S skupino zunanjih in notranjih sodelavcev je Šeligu v bliskovitih šestih mesecih uspelo pripraviti program, ki ga lahko berete kot esejistično delo, željo po korenitih spremembah in kot operativni praktikum. Izvirnik je bil v mnogočem prelomen. Prvič je zastavil večdelno strukturo tovrstnih dokumentov. Razdeljen je bil na sedem poglavij: uvod; 15 načel, 14 ciljev (oziroma ukrepov); 7 področij kulturne politike; posodobitev kulturne politike; strukturni kazalci (finančni) in mreža izvajalcev kulturnih programov. S tem je Šeligo presekal z večletnim mrcvarjenjem pripravljanja strategije pod prejšnjimi ministri. Je pa, čeprav se to ne zdi na prvi pogled, v marsičem nadaljeval njihovo delo, predvsem je povzel novejšo terminologijo, finančno analitiko in mapiranje kulturnih izvajalcev. Vse našteto je dediščina ministra Jožefa Školča. Zato je ob opredeljevanju načel in prioritet dokument primerno prizemljen, pa tudi, vsaj na videz, izvedljiv. V njem najdemo temeljne definicije, kot so: »kultura je dinamična, izzivalna in neodvisna sila v družbi«; še danes aktualno: »opredeljevanje in selekcija … ne moreta biti v rokah države, ampak pristojne kulturne, strokovne in kritične javnosti, t. j. civilne družbe« in preroško: »država z nacionalnim kulturnim programom opredeljuje javni interes …, pri tem pa se distancira od njenih idejnih in estetskih sestavin, kulturnih procesov in umetniških stvaritev«.
S skupino zunanjih in notranjih sodelavcev je Rudiju Šeligu v bliskovitih šestih mesecih uspelo pripraviti program, ki ga lahko berete kot esejistično delo, željo po korenitih spremembah in kot operativni praktikum. Izvirnik je bil v mnogočem prelomen.
Predlog SNKP nima roka trajanja, napisan je na 60 straneh, na katerih najdemo 39 splošnih in 132 ukrepov po posameznih področjih (skupaj 171). Izhodiščni gradniki so: identiteta, multikulturnost in interkulturnost; ustvarjanje pogojev za ustvarjanje in stabilno financiranje; pluralizem, svoboda izražanja z jasnimi merili za kvaliteto; varovanje in aktualizacija kulturne dediščine; varovanje in razvoj slovenskega jezika; odprtost v svet in kulturne izmenjave; iskanje na polju novih medijev; delovne in druge štipendije; enakomerna razvejanost kulture po Sloveniji in enak dostop do kulturnih dobrin; skupni slovenski kulturni prostor; dolgoročno načrtovanje in financiranje; zmanjšanje prekomernega vpliva »ameriške visoke kulture«, vračanje kulturnih rubrik v medije … Šeligo je napovedal kar nekaj konkretnih projektov, ki pa so jih uresničili kasnejši ministri. Na primer: sklad za knjigo (Javna agencija za knjigo je bila ustanovljena 11. junija 2008, pod Vaskom Simonitijem); novogradnja državnega gledališča (po dveh desetletjih cincanja, ali nova ali prenovljena Drama, je 2023 padla odločitev o prizidkarski obnovi stare Drame, pod Asto Vrečko); izgradnja novega AGRFT (2021, pod drugim Simonitijevim mandatom); večfunkcionalni produkcijski in distribucijski center za neinstitucionalne organizacije (Stara elektrarna, pod Andrejo Rihter; Kino Šiška, pod Zoranom Jankovićem; Metelkova 6, nedokončani projekt); naložbi v SNG Maribor in Lutkovno gledališče Maribor (Andreja Rihter in Majda Širca Ravnikar); prenova Opere (Simoniti); vzpostavljanje gledališke mreže (Gledališče Ptuj in Gledališče Koper pod Andrejo Rihter, APT Novo mesto pod Majdo Širca Ravnikar); gledališki inštitut (Slovenski gledališki inštitut, 2014, pod Urošem Grilcem); pravica do uporabe kulturne infrastrukture (Rihter).
Med neuspele, spodletele ali zaradi umanjkanja politične volje vizionarske odločitve spadajo: razglasitev mreže kulturnih izvajalcev po področjih in po pomembnosti (državni, pokrajinski, lokalni; vključno z mrežo neinstitucionalnih izvajalcev); večletno, vsaj triletno financiranje institucij (s pogodbo); spodbudna davčna politika za podporo in vlaganje v kulturo; ukinitev Kulturniške zbornice (nedelujoča je bila že takrat, a je še vedno uzakonjena); podeljevanje koncesij, »zlasti ustanovam in društvom«; centralni Muzej slovenske umetnosti (z novogradnjo in združitvijo obstoječih nacionalnih galerij); ustanovitev Agencije Primož Trubar (po vzoru British Councila in Goethejevega inštituta). Prav zadnja neuresničena, a pogumna in prepotrebna ustanovitev organizacije, ki bi skrbela za sistematično izvažanje ustvarjalnosti, promocijo dediščine in evropske izmenjave, je še danes živi pomnik neambicioznosti in zmedenosti slovenskih političnih odločevalcev. Da Šeligov program ni bil le iz trte zvita fusnota in neki nazadnjaški kabinetni zapis uglednih posameznikov na pravi strani zgodovine, priča že omemba nujnosti medsektorskega povezovanja (med posamičnimi ministrstvi).
Sam si ob prebiranju knjižice štejem za posebno čast, da sem sodeloval ob mapiranju kulturnih akterjev in evropeizaciji opredeljevanja ustvarjalnih področij. Od leta 2000 so gledališke dejavnosti uprizoritvene umetnosti. Od 2002 žal ne vključujejo več opere in baleta, kar je skregano z definicijo pojma.
»Holistični prijem« dela velikanske preglavice vsakokratnim vladnim sestavom, tudi aktualnemu. Se pa horizontalne povezave s finančnimi (pred)postavkami lepo berejo. Na papirju. Sam si ob prebiranju knjižice štejem za posebno čast, da sem sodeloval ob mapiranju kulturnih akterjev in evropeizaciji opredeljevanja ustvarjalnih področij. Od leta 2000 so gledališke dejavnosti uprizoritvene umetnosti. Od 2002 žal ne vključujejo več opere in baleta, kar je skregano z definicijo pojma. Gre namreč le za pojavni obliki odrskega uprizarjanja (glasbeno gledališče, plesno gledališče). Likovne dejavnosti pa so postale vizualne umetnosti in upodabljajočo umetnost razširjajo na vsa polja vizualnega. SNKP je sicer nastal brez resne analize stanja in brez kakršnekoli javne razprave, a če vemo, da gre za pionirski, izrazito prosvetiteljski akt in da se je Šeligo moral posloviti čez noč, potem se mu moramo zanamci le hvaležno pokloniti. Njegov dom je bil na svetli strani meseca.
