Prispevki k slovenskemu nacionalnemu kulturnemu programu

Miniserija, 4. epizoda

Bojte se zakonov, uredb in pravilnikov, v katerih se pojavlja besedica »lahko«. Ali pa besedna zveza ali stavek, kjer je razvidno, da si zakonodajalec ali izvršilna oblast določeni člen predpisa lahko razlaga po svoje. Na primer: če je minister ali vlada dobre volje in izrazi »politično voljo«, lahko zviša RTV-prispevek za – do deset odstotkov (za naslednje leto). Lahko ga pa tudi ne. Ker je slabe volje. Razlogov za slabo voljo pa je, kot vemo, nešteto. Vsak dan. In slabe volje so v konkretnem primeru vse vlade že zadnjih pet let. Podobno je z nacionalnimi kulturnimi programi. Bojte se strateških načrtov, v katerih prevladujoče besedišče tvorijo votle besede, po možnosti v množinski obliki prihodnjika: pomagali bomo, prizadevali si bomo, vzpostavili bomo, vzpodbujali bomo, omogočali bomo, podpirali bomo, sodelovali bomo, koordinirali bomo, pospeševali bomo, vključevali se bomo, skrbeli bomo … Takim pesniško navdahnjenim dokumentom ne verjemite preveč. Že zato ker še vizionarski avtorji ne verjamejo v napisano. Ker je: odvisno od makroekonomske situacije, geostrateške situacije, stopnje rasti BDP, kupne moči prebivalstva, moči sindikatov, nemoči medijev, neugodne demografije, zdravja javnih financ, vojn, epidemij, migracij in posledic podnebnih sprememb, vključno s prašnimi delci in ogljičnim odtisom. Ker: lahko.

Vsekakor pa ni bilo lahko Urošu Grilcu, ki je leta 2013 za leto in pol prevzel ministrovanje na Maistrovi 10. Sprijazniti se je moral z Janševim Zakonom za uravnoteženje javnih financ (s kasnejšimi različicami). Zloglasni ZUJF je že leto prej na noge dvignil sindikate, proti koncu leta pa tudi zaskrbljene državljanke in državljane. Trojka se navkljub vladnim priprošnjam na koncu v Sloveniji ni oglasila, Janša je padel, a posledice, predvsem finančne, z izrazitim padcem državnih proračunskih sredstev, namenjenih kulturi, čutimo še danes. Druga naloga, ki je čakala ministra, je bila ponovna vzpostavitev ukinjenega ministrstva. Čeprav je bil to idealen čas tudi za korenito resetiranje notranje organiziranosti resorja, se za kaj takega ni odločil. Prepričan sem, da to nepotezo danes obžaluje. In prepričan sem, da bi, če ne bi bil sam prepričan, da bo svoj mandat odpikal do konca, danes imeli opravka z bistveno sodobnejšim krovnim kulturnim zakonom. Uroš Grilc je raje vstopil v prestižno igro, ki se ji reče sprejemanje Nacionalnega kulturnega programa. Zakonsko obveznost je za razliko od predhodnikov vzel resno. Za Majdo Širca Ravnikar in Žigo Turkom naj bi sicer ostalo več kot 300 neurejenih strani delovnega gradiva. Temeljito se je lotil analitike, jo s kazalniki umeril na leto 2012, z ekipo spisal predlog, ga dal v široko javno razpravo, sfiltriral, medresorsko in proračunsko uskladil in poslal v državni zbor.

Strategija je bila sprejeta konec novembra 2013, samo osem mesecev po njegovem nastopu mandata. Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2014–2017 (ReNPK 14–17) je vse do danes edina, ki je bila sprejeta pravočasno, torej v koledarskem letu pred letom dejanskega učinkovanja. Le mimogrede: resoluciji Aste Vrečko se obeta ravno nasprotno, sprejeta bo (če bo) od vseh doslej veljavnih najkasneje, z bistvenim časovnim zamikom. Grilčev NPK je »zelo realističen dokument«, kot je sam poudarjal. In res, tako po obliki kot po vsebini je prototipno delo uradniškega uma. Delo hladnega tehnokrata, ki sovraži pridevnike, pesniške figure in samonanašajoče se filozofaže. Da bi se bralcu vsaj malenkostno prikupil, mu ob suhoparnem sprehanju po področjih vseeno milostno postreže z domislicami v slogu: »Oder kot zrcalo družbe in posameznika.« Resolucija je izjemna tudi zato, ker nima ne uvoda ne predgovora, česarkoli, kar bi smelo zmotiti strogo hierarhijo in matematično izračunane cilje in ukrepe. Je prva taka, pa tudi zadnja. Grem stavit. V bistvu ta formalistični akt lahko razumemo tudi drugače. Kot štiriletni akcijski načrt, in ne kot strategijo. Prav v tem in zaradi tega je tudi subverziven.

Dokument obsega 111 strani, navaja 12 osnovnih področij (kot jih definira zakon) in 11 »prečnih področij« s skupno kar 279 ukrepi. Ukrepe finančno uokviri in jih opremi s povečini natančno izmerjenimi kazalniki z vstopnimi in ciljnimi številkami. Zaradi neizprosnih, lekarniško natančno odmerjenih kazalnikov, ob evalvaciji realizacije konkretnih strateških ciljev, dokument doživi povsem neupravičene kritike kulturne javnosti in njegovih nadaljevalcev. Še pred iztekom obdobja je namreč načrt uresničen 80-odstotno. Da ni bil v celoti, so krivi trije dejavniki. Prvi je že omenjeno nesprejetje novega krovnega kulturnega zakona, drugi finančno nerealno zasnovan seznam investicij (kar 62) in tretji, ključni: Stranka Mira Cerarja se je odločila, da kulturo porine v nevedne, nesposobne in škodljive šape upokojenske stranke. Julijana Bizjak Mlakar in Tone Peršak sta bila v vsej novejši zgodovini državnih kulturnih odločevalcev najslabša možna izbira. V bistvu si ju bomo še najbolj zapomnili po uvedbi obveznih kvot slovenske glasbe (kamor je všteta le tista, ki jo pojemo v slovenskem jeziku). Uroš Grilc je pri navajanju vseh možnih kazalcev znova močno pretiraval, saj jih v dokumentu mrgoli kar 359. Kot bi poskušal javnosti in sebi dokazati, da je izmuzljivo področje slovenske kulture možno izmeriti, nadzorovati in regulirati. Lahko pa je bil zgolj šaljivo razpoložen in je ubral slepilni manever.

Ob navajanju ukrepov izstopajo nekateri, ki so bili izvedeni že v njegovem mandatu. Recimo sprejetje Zakona o enotni ceni knjige. Pa ustanovitev Slovenskega gledališkega inštituta. Pa določitev nosilca za izvajanje vloge Centra Ustvarjalna Evropa v Sloveniji in vzpostavitev instrumenta za dofinanciranje evropskih projektov. Pa intenzivno podeljevanje delovnih štipendij (precej nespretno poimenovanih »žepnine«). Pa dostopanje do informacij na evropskih in slovenskih digitalnih platformah (Europeana, Culture.si). Več napovedanih ukrepov je bilo uresničenih po neslavnem padcu vlade Alenke Bratušek. Recimo napoved predstavitve Slovenije v vlogi osrednje gostje na Frankfurtskem knjižnem sejmu (predvideno do 2019, dejansko izvedeno lani). Pa prenova mariborskega Rotovža (v teku). Pa ustanovitev Centra za kreativnost (v polnem obsegu začne pod okriljem Muzeja za arhitekturo in oblikovanje delovati leta 2019). Pa eden redkih projektov, ki je, ne glede na nenehne spremembe oblasti, v resničnem življenju zaživel v polnosti, kulturno-umetnostna vzgoja …

Resolucija se ob že znanih razdelkih posebej posveti trgu dela v kulturi z navedbo štirih ključnih stebrov: javni sektor, nevladni sektor, zasebni sektor, samozaposleni, pri čemer je v očišču maksima o participaciji stroke. Predvidi: »reformo delovanja javnega sektorja« (novi model upravljanja, večletne pogodbe, 30 odstotkov zaposlenih za določen čas); zagotavljanje pravnega in računovodskega svetovanja za nevladne organizacije in samozaposlene; zvišanje odstotka za podporo AV-produkciji (štiri odstotke od RTV-prispevka); zmanjšanje števila premier, ki nastajajo v produkciji nevladnih organizacij (za 20 odstotkov) in povečanje postprodukcije na vseh področjih umetnosti. Minister načrtuje tudi temeljito prenovo medijske zakonodaje, prvič sploh pa omenja ustanovitev izvozne pisarne za slovensko glasbo in plačilo socialnih prispevkov za »mlade« novinarje. Nič od navedenega v tem odstavku, razen okrepljene vloge stroke pri ugotavljanju in zagotavljanju »javnega interesa«, do danes ni bilo realizirano.

Aktualna ministrica denimo na abstraktni ravni napoveduje boj proti »hiperpodukciji« in plaho napoveduje »vzpostavitev« pisarne za predstavljanje glasbene ustvarjalnosti v mednarodnem prostoru«. Da bi v predlaganem Zakonu o medijih odpravila očitno diskriminatornost in v imenu novinarske avtonomije samostojnim novinarjem (beri prekarcem), katerih register vodi ministrstvo, omogočila plačilo prispevkov iz državnega proračuna, kot to velja za samozaposlene v kulturi in za verske uslužbence, še pomislila ni.

Če se po prebiranju in analizi Grilčevega nacionalnega programa strinjam, da gre za operativen in konsistenten dokument, pa se nikakor ne morem strinjati z njegovo defenzivno, sprijaznjeno držo ob vladnih pogajanjih in borbi za bistveno povečanje dvoletnega integralnega proračuna za kulturo. Viri za neposredna ali posredna evropska sredstva so minljivi, velikokrat pa se izcimijo v zelo slabo in preveč optimistično zasnovano uteho. Toda če pomislim le na to, kaj se je na Maistrovi 10 v naslednjih letih dogajalo pod oblastjo DeSUS-a in SD-ja, potem globoko vzdihnem in si rečem: pa dobro, Grilc, ti si bil pravi genij! Julči iz Kamnika je s svojim robatim motoviljenjem in totalno nevednostjo poskrbela, da so ministrstvo zapustili še zadnji karierni uradniki, Vitanje, ja, tisti »center za kulturalizacijo vesolja« v prevrnjenem vesoljskem plovilu, postavljenem bogu za hrbtom, pa podarila lakomnemu gospodarskemu ministru.

Tonči iz Trzina je bil vsaj deloma kultiviran in kulturen. Pa tudi preračunljiv. Da bi lahko kot državni sekretar postal minister, si je moral pridobiti partijsko izkaznico. Ni bil zadnji: to je pozneje storil tudi še en (tudi) umetnik, Zoran Poznič. Pa mu statutarno gledano celo ne bi bilo treba. Peršak se je trudil, to mu je treba priznati: pripravil je temeljito, predvsem evropsko primerljivo in še danes uporabno analitiko, se sestajal z »deležniki«, kot se jim reče v uradniškem novoreku (več kot sto je bilo takšnih seans), s spremembo zakona predrugačil poglavje o nacionalnem programu za kulturo in z epskim zamahom, kot pritiče romanopiscu, javnosti ponudil v branje osnutek strategije. Gradivo je obsegalo 78 strani z navedbo 82 ukrepov. Kulturna javnost ga je, ne glede na poreklo, srdito razcefrala, in ker ga ni podprla niti koalicijska matica, je obupal in omagal. Še dobro, kajti v svojem sofističnem spisu je kot glavno modroslovno vodilo omenjal »verodostojno kulturo«. Hkrati je navrgel kopico napovedanih zakonodajnih neumnosti, kot na primer zakone o samozaposlenih, o uprizoritvenih dejavnostih in o ljubiteljskih dejavnostih. Načrtoval je celo ustanovitev javne agencije za umetnost – ne da bi dobro vedel, kaj naj bi to čudo sploh bilo. Da ne bom označen za kritikastra, je Peršaku vendarle treba priznati dvoje: v njegovem mandatu je bil sprejet Zakon o umetniškem deležu (ki je z redkimi javnimi investicijskimi izjemami ostal mrtva črka na papirju). Ter nekaj daljnovidnih misli. V svojem prostem spisu prvič omenja »umetno inteligenco«, natančneje pove, kako si razlaga pojem »decentralizacija« (kot decentralizacijo sofinanciranja), v imenu prepoznavnosti pa si je zaželel tudi večjega števila Slovenskih kulturnih informacijskih centrov v tujini. Danes premoremo dva, in prav nič ne kaže, da jih bo v prihodnosti več.

Vladavino spodletelih tvorcev kulturnih strategij in zakonov na Maistrovi 10 je od upokojencev prevzela še ena od obrobnih strank, socialna demokracija. Vehementnega Dejana Prešička so po nekaj mesecih spodnesli tam, revolucionarno razpoloženi, zaposleni. Še bolj pa so k njegovemu prisilnemu odstopu prispevali pogromaški mediji. Za neupravičeno podtikanje o serijskem trpinčenju na delovnem mestu se mu do danes nihče ni javno opravičil. Nasledil ga je Zoran Poznič, ki ga je sicer ukvarjanje z razvojnimi dokumenti zelo zanimalo, sprva je imel celo namen spisati novi zakon. A veliko dlje od skice se z ekipo ni prebil. Njegovo pozitivno zapuščino ob zagnanem Centru za kreativnost tvorita dva projekta: novi »zakon o kulturnem evru« in izvedba že leta prej zasnovane platforme z razpisom za Mrežo centrov raziskovalnih umetnosti in kulture, financirane iz kohezijskih sredstev. Sredstva v višini devet miijonov evrov sta prejela dva ustvarjalno-podjetniška grozda: RUK in KONS. Socialno demokracijo je nasledila slovenska demokracija. Bilo je to pandemično obdobje, ko smo tedensko študirali Uradni list RS in se spraševali, kaj je hotela vlada povedati z zaščitnimi ukrepi proti globalnemu virusnemu sovražniku. Za študiozno branje poslovilnega strateškega akta Simonitija 2.0 oziroma njegove državne sekretarke Ignacije Fridl Jarc nam je takrat preprosto zmanjkalo časa. Zato ni čudno, da je v javni razpravi na predlog resolucije prispelo le 38 pripomb. Je tudi nenavadno kratek, očitno v naglici spisan dokument (le 51 strani s seznamom 39 investicij), ki ga zaznamujeta, uganili ste, domoljubje in samobitnost. Kakorkoli obrnemo, pa je Simonitijeva sedemletna Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2022–2028 (ReNPK 22–28) veljavna, saj jo je potrdil državni zbor tik pred odhodom Janševe vlade. Pomembna je tudi zato, ker je pred dvema letoma in nekaj nastajal Načrt za okrevanje in odpornost, na katerega, predvsem v investicijskem delu, s spremenjenimi prioritetami, računa tudi Asta Vrečko.