Prispevki k slovenskemu nacionalnemu kulturnemu programu

Miniserija, 5. epizoda

Predlog Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2024–2031 (Re NPK 24–31), ki ga ministrstvo Aste Vrečko na podlagi prispelih pripomb in predlogov po javni razpravi še vedno interno usklajuje in še ni v fazi sprejemanja na vladni ravni, je nedvomno delovni dokument, vreden posebne analitične pozornosti. Za dokončno sodbo o vrednosti aktualnega osemletnega slovenskega nacionalnega kulturnega programa bo ob njegovem sprejemanju in potrjevanju v parlamentu najpomembnejši njegov izvedbeni del, predlog vladnega štiriletnega Akcijskega načrta 2024–2027 (AN 24–27) s priloženim seznamom predvidenih investicij v kulturno infrastrukturo. Asta Vrečko se ob pisanju, pričakovano, ni izneverila deklarativnemu prevajanju ideoloških in vrednotnih postulatov iz volilnega programa Levice in koalicijske pogodbe. Moto stranke, ki jo vodi in se glasi »prihodnost za vse, ne le za peščico«, bodočniško preoblikuje v »kulturo za prihodnost«, koalicijski kompromis, ki kulturo skromno popiše v podpoglavju Kulturna in ustvarjalna Slovenija, pa prekrsti v vizionarsko napoved o »solidarni prihodnosti«.

Pri obeh navezavah na programska izhodišča ministrica pozablja na svojo lastno obljubo izpred enega leta in več – da bo resolucija sprejeta do konca leta 2023. Kar ji bo povzročilo nemalo težav pri utemeljevanju ukrepov, ki zadevajo javno financiranje programov in projektov v obdobju do sprejetja dokumenta. Vsaj tistih postopkov, ki so trenutno v izvajanju in so zasnovani večletno, kot na primer programski razpis na področju založništva (Javna agencija za knjigo). Slednji postopek je že sprožil upravičen gnev upravičencev. Pri tem bo ministričino morebitno sklicevanje na sprejeti dvoletni državni proračun razumljeno le kot priložnostni izgovor. Pa ne le to, zapoznelo sprejemanje resolucije bo v precejšnji meri zamajalo strukturo dokumenta, predvsem v izvedbenem delu z napovedanimi časovnicami in finančnimi okviri. Vprašljivo bo postalo tudi navajanje izhodiščnih kazalnikov, ki so v veliki večini izmerjeni za leto 2022, in ne za leto 2023. Kot vemo, leto 2022 tudi sicer ni tisto, ki bi lahko bilo statistično zanesljivo, saj so v prvem tromesečju v slovenski kulturi še vedno razsajali covid in janšistični poniglavi odloki. Mislim, da ministrici ne preostane drugega, kot da svoj predlog nacionalnega dokumenta osveži, ga skalibrira in ga ob zakonsko obvezni predložitvi dvoletnega poročila o izvajanju veljavnega (Simonitijevega) programa časovno prestavi za eno leto, torej na obdobje 2025–2032. Vlada naj po sprejetju nove resolucije sprejme prilagojen akcijski načrt, usklajen tudi z že predlaganim in dopolnjenim investicijskim seznamom. Ta manever ministrstvu ne bi smel delati večjih preglavic, saj sklepam, da so finančni viri povečini že predvideni v Načrtu razvojnih programov (NRP).

Z resolucijami in nacionalnimi programi je sicer lahko vse prav, lahko pa tudi vse narobe, odvisno od tega, kako zavezujoče jih razlaga vsakokratna izvršilna veja oblasti. Nekateri ministri in ministrice so jih razumeli kot »strategijo kulturne politike«, ki je srednjeročna osnova za zakonsko in izvedbeno politiko na vseh ravneh (na primer Andreja Rihter), drugi v skladu z definicijo tovrstnih dokumentov, torej kot akte političnega pomena, ki pa ne vsebujejo pravno zavezujočih norm (na primer Vasko Simoniti). Ministrica Asta Vrečko z akcijskim načrtom sodi med prve, z resolucijo pa med druge. Iz strankarskega programa, ki je poglavitna opora besedilnega predloga, najdemo vse tiste ključne besede in besedne zveze, ki jih iz okrožnic ministrstva in javnih izjav ministrice že poznamo. To so: dialoškost, odprava prekarnosti, stabilno financiranje, trajnostni razvoj, mednarodna povezanost, vlaganja v infrastrukturo, participativnost, izvajanje raziskav, decentralizacija, kulturna raznolikost, enakost spolov, ničelna toleranca trpinčenja na delovnem mestu, spolnega nadlegovanja in sovražnega govora, dostopnost javnih kulturnih dobrin … Manifestativni zamah iz strankarskega programa izgubi svojo ostrino v koalicijski pogodbi, v kateri ne najdemo več pojma »neodvisna kultura« (najdemo pa »alternativno«), ne najdemo več »nove opredelitve vloge Nacionalnega sveta za kulturo«, predvsem pa ne zaveze, da bo Levica zagotovila povečanje sredstev za Slovenski filmski center na 11 milijonov evrov letno in posebej za film in AV-kulturo napisala nacionalni program.

Koalicijski sporazum po drugi strani predvideva prenovo zakonodaje in s tem modernizacijo kulturnega sektorja (novi ali močno spremenjeni kulturni zakon) in desetletni investicijski program vlaganj v kulturno infrastrukturo. O temeljitih zakonskih spremembah in o pripravi dolgoročnega investicijskega programa javnost (še) ni obveščena, niti posredno, z resolucijo. Izjema je medijska zakonodaja.

Z resolucijo nas poskuša ministrstvo prepričati, da je iz nje razvidna »jasna vez med ukrepi, področji, prečnimi politikami in strateškimi cilji« kot protiutež tistemu, kar ponuja zdajšnja, to pa so »številni cilji in nejasna razmerja med prednostnimi, razvojnimi in splošnimi cilji«. Takole, ob hkratnem počeznem branju resolucije in izvedbenega načrta, je videz res blizu napovedanemu. A videz vara. Osnovno besedilo v sedmih poglavjih sicer ni dolgo (40 strani), a če mu pripnemo še 79 strani akcijskega načrta in tri strani investicijske priloge, je to 122 strani. Zato bodočo resolucijo s srednjeročnim načrtom že danes lahko štejemo za najobširnejšo doslej. Čeprav se zdi, da je poglavje z navedbo področij kulture nekakšen zakonsko določeni nebodigatreba in je navrženo kar tako, mimogrede, tolikšnega števila področij, razvrščenih po edinem pravičnem, abecednem vrstnem redu, še nismo zaznali. Teh je namreč kar 15, med njimi tudi novo, »transdisciplinarno področje«. Osmislitev tega novuma je v marsičem privlečena za lase, saj naj ne bi šlo za »seštevek« zvrsti, ampak za »spojitev«. Da bi se avtorji s tako begavim koketiranjem izognili primerljivim zgodovinskim estetskim formacijam, kot so celostna umetnina, hibridna umetnost, intermedijska umetnost, interdisciplinarna umetnost, iz čarobnega klobuka izvlečejo še razlikovalno lastnost, »družbenokritično noto«. Ta naj bi namreč krasila transdisciplinarna dela. In ne, to še ni dovolj. Če bodo bodoči pogodbeniki dvomili, na katero razpisno področje naj se prijavijo, jim bo omogočena samoopredelitev za črpanje sredstev iz te bodoče proračunske postavke. Če bo nanjo naloženo več milijonov evrov, vam zagotavljam, da bomo v nekaj letih vsi postali kritični in samo še transdisciplinarni. Slaba šala? Drži. Še slabše šale predstavlja večina opredelitev in opisov področij in umetnostnih panog. Ti so metodološko nekonsistentni, nekoherentni in podatkovno pomanjkljivi (izvajalci, kadri, finance, državne, regionalne, lokalne mreže, občinstvo …), so tudi brez navedb prioritet in razvojnih ciljev. To je tudi zdaleč najslabše spisano poglavje resolucije.

Sklepam, da tudi zato, ker si je ministrstvo z novoustanovljenim Direktoratom za razvoj kulturnih politik na čelu, ki ga vodi generalna direktorica Tjaša Pureber, umislilo nekaj povsem drugačnega, strukturiranega in mednarodno primerljivega. Področne in podpodročne politike z ukrepi so postale sestavni del horizontalnih, manifestativnih politik. Dokument z običajnim uvodnim delom omenja 9 temeljnih strateških ciljev (enakomerno porazdeljenih v tri stebre), 13 razvojnih strateških ciljev, 10 prečnih politik, že omenjenih 15 področij, 9 deležnikov (ob že znanih še občine, posameznike in občinstvo). S kratkimi intervencijami se sprehodi skozi poslanstvo slovenske kulture (»eden ključnih družbenih podsistemov …«), vizijo (»stabilno in visoko javno financiranje …«) in smernice do 2050 (»temeljno javno dobro …«). Dokument je podložen s kopico državnih, evropskih in svetovnih srednjeročnih in dolgoročnih strategij, resolucij in agend in je zaradi spretnega vpenjanja v mednarodni kulturno-politični prostor (z navedbo virov) doslej najbolj izčiščen in najbolj prepričljiv v zgodovini. Če je bila hiba doslejšnjih resolucij absolutno previsoko število ukrepov z nejasnimi navedbami virov financiranja, nejasnimi časovnicami in nezanesljivimi kazalniki, jih v akcijskem načrtu ministrstvo učinkovito prizemlji s poenotenimi tabelarnimi prikazi za vsak ukrep posebej. Vseh skupaj je 75, zdaleč najmanj v zgodovini. Smiselno so porazdeljeni po razvojnih ciljih in po področnih politikah. Če lahko ob taki prevedbi težkih metafizičnih in politično všečnih misli v logične in oprijemljive cilje ministričini ekipi le čestitam, podrobnejši vpogled v hierarhično organiziranost pokaže tako pomankljivosti kot protislovnosti. Nerazumna je recimo nepovezava med akcijskimi ukrepi in resolucijskimi področji. Popolnoma nerazumljiv in nepregleden, celo protisloven, pa je tudi sistem navajanja kazalnikov. Seznam kazalnikov najdemo v nekakšni obvezni prilogi za nanizanimi ukrepi. Razdeljeni so v dva dela. Med devetimi temeljnimi strateškimi cilji jih naštejemo 90, med trinajstimi razvojnimi strateškimi cilji pa 65. Če bi človek še nekako razlikoval med temeljnimi in razvojnimi strateškimi cilji in potemtakem med različnimi vrstami kazalnikov, pa se družno s pisci dokončno ujame v past tisti hip, ko se pregloda skozi lično izdelane projektne tabelice. Šele takrat namreč začudeno ugotovi, da je 75 ukrepov za 13 strateških razvojnih ciljev že poprej kvantificiranih s kar 169 kazalniki. Seštevši torej 324 kazalnikov, kar ministrico Asto Vrečko močno približuje tolikokrat javno obsojanim dokumentom, nastalih pod prejšnjimi ministri. Ali to pomeni, da bodo metodologi, analitiki, raziskovalci in poročevalci imeli težave z merjenjem uresničevanja resolucije in akcijskega načrta? Zagotavljam.

Da bi preveril, ali so pisci sledili dejanskemu stanju, sem se lotil nemogočega podviga in vzorčil del paradnega, prvega razvojnega strateškega cilja, s katerim bo Asta Vrečko zagotovila »enakost spolov«. K temu me je spodbudil tudi predvideni finančni ukrep z naslovom Analitično spremljanje enakosti spolov v kulturi in priprava priporočil. Ta naj bi med drugim razgalil neenakopraven položaj enega spola (žensk) v slovenski kulturi, ki se odraža na zastopanosti na vodstvenih položajih, v organih nadzora in med prejemniki nacionalnih nagrad. Cilj ministrstva namreč je, da do konca leta 2027 doseže absolutno enakopravno zastopanost spolov v svetih nacionalnih javnih zavodov in med prejemniki velike in male Prešernove nagrade. Torej čistih 50 odstotkov žensk in čistih 50 odstotkov moških. Ne bom malenkosten in ne bom že vnaprej spodbijal tega svetlega namena, saj se že matematično ne izide (zaradi večinsko lihih sestavov organov nadzora denimo). Bom pa v naslednji epizodi ob že znanih sramotnih podatkih o tem, da je med dobitniki velike Prešernove nagrade v zadnjih petih letih le petina žensk, med prejemniki male pa le tretjina, in o tem, da je med člani svetov nacionalnih javnih zavodov (vključujoč RTVS) žensk »le« 43 odstotkov, opozoril na tiste segmente kulture, ki so načrtno zamolčani ali pa doslej sploh še niso bili deležni resne pozornosti.