Miniserija, 6. epizoda
Oglejmo si, kako pojem »spolna enakost«, ki ga kot enega ključnih ciljev izpostavlja Asta Vrečko, deluje v praksi. Obdelava javno dostopnih podatkov prikaže naslednjo sliko. Od 24 državnih javnih zavodov v pristojnosti ministrstva za kulturo (imenovanje direktorjev) vodi te ustanove 14 žensk (58 odstotkov). Pet od šestih pokrajinskih arhivov vodijo ženske (83 odstotkov). Štiri od sedmih območnih enot Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije vodijo ženske (57 odstotkov). Od 55 javnih zavodov (»pooblaščenih« muzejev, galerij, gledališč), ki jih večinsko financira ministrstvo, katerih ustanoviteljice pa so občine (imenovanje direktorjev), vodstveni položaj zaseda 32 žensk (58 odstotkov). Izrazito feminizirano je vodenje splošnih knjižnic, verjetno zaradi tradicije in izobraževalnega sistema, saj med 57 direktorji najdemo kar 44 direktoric (77 odstotkov). Zanimivi so tudi podatki, ki pokrivajo druge deležnike ministrstva za kulturo, saj to vodi javne evidence (razvide), kakršna sta Evidenca pravnih oseb zasebnega prava v javnem interesu in Razvid samozaposlenih. Iz vpogleda v prvega, ki detektira potencialne in dejanske nevladne prejemnike proračunskih sredstev za kulturo (društva, zasebni nepridobitni zavodi …), izpostavljam podatek o tem, da je nevladniški kulturni sektor izrazito maskulariziran. Med 554 zakonitimi zastopniki organizacij v javnem interesu je le 195 žensk (35 odstotkov). Precej bolje kaže registriranim samozaposlenim ženskam, saj jih je med 3112 večina – 1654 (53 odstotkov). Podobno razmerje je bilo pred dobrimi dvajsetimi leti, ko so, še danes dobro pomnim, feministično nastrojene in ustrojene samozaposlene trdile, da ministrstvo sistematično diskriminira ženske pri podeljevanju statusov.
Verjemite mi, da sem se tudi sam mučil s peš štetjem moških in ženskih oseb. Tistih, ki ne sodijo v ta popreproščeni binarni sistem, zakonodaja ne predvideva. O teh, »nebinarnih osebah«, v svojem vztrajanju pri »enakosti« (ne morda »enakopravnosti«) Asta Vrečko tudi ne razmišlja.
Vem, zamoril sem vas s številkami, a si zaslužite. Verjemite mi, da sem se tudi sam mučil s peš štetjem moških in ženskih oseb. Tistih, ki ne sodijo v ta popreproščeni binarni sistem, zakonodaja ne predvideva. O teh, »nebinarnih osebah«, v svojem vztrajanju pri »enakosti« (ne morda »enakopravnosti«) Asta Vrečko tudi ne razmišlja. Ko sem več dni sešteval, odšteval in izračunaval odstotke iz podatkovno neurejene množice registrov in spletnih zavihkov z informacijami javnega značaja, sem že skoraj obupal. Pa se nisem vdal, zato vas takoj spravim v dobro voljo. Kajti Asta Vrečko bi lahko v dveh letih vladanja z imenovanji, ki so izključno v njeni pristojnosti, poskrbela za skoraj popolno spolno enakost. Rezultati njenih imenovanj v 19 stalnih strokovnih delovnih skupin so naslednji. Med stotimi eksperti najdemo 52 žensk (52 odstotkov). Super podatek, a s slabim priokusom. V prid moških so namreč izrazito odklonske strokovne komisije za glasbene in vizualne umetnosti, pa za slovenski jezik, arhive, medije in AV- kulturo, v prid žensk pa strokovne komisije za arhitekturo in oblikovanje, knjižnice, premično kulturno dediščino, nesnovno kulturno dediščino, podporne programe in štipendije. V bistvu je spolno uravnoteženih le sedem komisij. Ministrica je ob tem imenovala tudi tri dialoške skupine. Vsaka šteje po 10 članic in članov. Med 30 najdemo 19 žensk (63 odstotkov), in sicer v skupini za samozaposlene osem, v skupini za NVO šest in v skupini za javne zavode pet. Enakopravnost? Enakost? No, nisem prepričan.
Asta Vrečko bi lahko v dveh letih vladanja z imenovanji, ki so izključno v njeni pristojnosti, poskrbela za skoraj popolno spolno enakost.
Pod ukrepom o spolni enakosti ministrica nikjer ne omenja dveh simbolno najpomembnejših, vsaj na papirju avtonomnih organov kulturne politike: Nacionalnega sveta za kulturo (NSK) in Upravnega odbora Prešernovega sklada (UO). Pa bi ju smela in morala. V prvem, sedemčlanskem, sedita le dve ženski (29 odstotkov), v drugem, petnajstčlanskem, pa sedi le šest žensk (40 odstotkov). Še huje, v šestih strokovnih komisijah s po sedmimi članicami in člani (skupaj 42), ki jih imenuje UO, je le 14 žensk (33 odstotkov). Če spolna enakopravnost NSK v krovnem zakonu ni zapisana in ženska kvota zaukazana (pa bi lahko bila), pa je povsem drugače s sestavo UO. Zdajšnje sestave UO in strokovnih komisij UO so že na prvi pogled v neskladju s specialnim zakonom, saj sta kršena 6. in 8. člen Zakona o Prešernovi nagradi (2017), ki parlamentarcem pri imenovanju članic in članov UO nalaga »spolno uravnoteženo« sestavo, UO pa »spolno uravnoteženost« pri imenovanju strokovnih komisij. Ker se mandati članic in članov obeh teles jeseni iztekajo, je zdaj na potezi ministrica Vrečko, ki je že opravila poizvedbo na terenu (samoprijave zainteresiranih kandidatk in kandidatov). Sledi nabor imen, ki pa jih mora še pred imenovanji v parlamentu sprejeti vlada. Komplicirano? Niti ne. Politizirano? Nedvomno. Sploh če pomislimo na gostoto, tudi na referendumu o noveli Zakona o Radioteleviziji Slovenija, pokurjenih besed v imenu »depolitizacije« javnih ustanov ter avtonomije strokovnih in nadzornih organov.
Zakon o Prešernovi nagradi mora podeljevalcu nagrad nedvoumno zapovedati, da ena Prešernova nagrada pripada ženski in da polovica nagrad oziroma tri nagrade Prešernovega sklada (če jih je podeljenih šest) prav tako pripadajo ženskam.
Da bi lahko razrešila izrazit razkorak med številom prejemnic in prejemnikov Prešernovih nagrad, ministrici deklarativno izražena spolna enakost ne bo bistveno pomagala. Nadaljevati bi morala prav tam, kjer je bilo z zakonom že precej, a ne dovolj storjenega. Spolno uravnoteženo število nominacij, ki jih na podlagi zakona predlagajo strokovne komisije, ni dovolj. Zakon o Prešernovi nagradi mora podeljevalcu nagrad nedvoumno zapovedati, da ena Prešernova nagrada pripada ženski in da polovica nagrad oziroma tri nagrade Prešernovega sklada (če jih je podeljenih šest) prav tako pripadajo ženskam. Bojim se, da je za to zakonsko spremembo v tem mandatu žal že prepozno, saj se je Vrečko raje odločila za drugo, povsem nepomembno »tehnično« spremembo, in sicer da izbor izvajalca, organizacijo in produkcijo Prešernove proslave z Upravnega odbora Prešernovega sklada prenese na vladno službo za državne proslave. To potezo je med drugimi upravičeno problematiziral »liberalni« državni svetnik Jožef Školč. In imel je prav: gre za neposredno nespodobno povabilo vsakokratni vladi, da se sme vmešavati v vsebino (scenarij) in obliko (postavitev in podobo) Prešernove proslave.
Če se zdi reševanje spolne enakopravnosti dokaj preprosto opravilo, pa je drugače z decentralizacijo kulturne ponudbe, ali še raje, kot smo ta vseprisotni politični prijem poimenovali v socializmu, s policentričnim kulturnim razvojem. Da bi lahko bolje razumeli namere in namene pripravljalcev predloga novega nacionalnega kulturnega programa, pa tudi že javno izrečene in zapisane misli o hiperprodukciji kulturnih dogodkov in po fizični in cenovni dostopnosti javnih kulturnih dobrin, moram najprej spomniti na vse, že resolucijsko podložene, a nikoli uresničene politične obljube. Dejstvo je, da se za relativno široko dostopnost kulture na Slovenskem lahko zahvalimo mnogim generacijam, začenši s tistimi, ki so prebujale slovenski narod od pomladi narodov naprej. Kultura in prosveta sta še danes temeljna kamna državnih in lokalnih politik, zoprno vprašanje, ki ostaja, pa je, ali so infrastrukturni, finančni in kadrovski potenciali po Sloveniji optimalno izkoriščeni. Teritorialni mrežni sistemi, ki so se še dodatno razcveteli v prejšnjem družbenem redu, so se dopolnjevali, kot na primer: mreža splošnih in specializiranih knjižnic (knjižnična infrastruktura je celo vstopni pogoj za razglasitev občine), ljubiteljska mreža (JSKD), mreža (pooblaščenih) muzejev in galerij, gledališka mreža, mreža arhivov (Arhiv RS s pokrajinskimi arhivi), mreža kulturnih centrov in domov, mreža skrbnikov nepremične kulturne dediščine (ZVKDS z območnimi enotami).
Kultura in prosveta sta še danes temeljna kamna državnih in lokalnih politik, zoprno vprašanje, ki ostaja, pa je, ali so infrastrukturni, finančni in kadrovski potenciali po Sloveniji optimalno izkoriščeni.
Ob tem ne smemo pozabiti, da Slovenija premore skoraj 31.000 nepremičnin in enot, vpisanih v register kulturne dediščine, posejanih po celotni državi (od teh le 2,3 odstotka v MO Ljubljana) in kar 1120 objektov, razglašenih za javno kulturno infrastrukturo (od teh le 11,7 odstotka v MO Ljubljana). Omenjene mrežne podsisteme so oblasti v kapitalizmu nadgradile, a z nikoli zares premišljeno zasnovo in s preskromno finančno podporo. To sta Art kino mreža in Mreža intermedijskih centrov. Prva, še vedno v fazi izgradnje, je nastala kot posledica slabe vesti zaradi skoraj popolne privatizacije kinematografov, druga še vedno nastaja kot prepoznanje novih informacijskih tehnologij in novomedijske umetnosti. Klasični primer napačnih političnih odločitev v devetdesetih prejšnjega stoletja predstavlja popolnoma razsuta knjigarniška mreža. Drobne finančne injekcije založbam in njihovim ekspozituram ne pomagajo kaj dosti (če sploh). Še dandanašnji odločevalci ne razumejo sistema upravičenih stroškov. Stroškov dela in stroškov obratovanja še danes nočejo uvrstiti med redne stroške delovanja »programskih« izvajalcev.
Klasični primer napačnih političnih odločitev v devetdesetih prejšnjega stoletja predstavlja popolnoma razsuta knjigarniška mreža. Drobne finančne injekcije založbam in njihovim ekspozituram ne pomagajo kaj dosti (če sploh).
Bodočniško razpoložena ministričina ekipa bi ob vseh dobronamernih besedah o »enakomerneje razvitem in decentraliziranem sistemu posredovanja kulturnih vsebin«, »preprečevanju hiperprodukcije in izgorelosti izvajalcev«, »finančni dostopnosti«, vse v imenu »enakomernega regionalnega razvoja«, lahko napovedala tudi izgradnjo nove mreže. Mreže umetniških rezidenc po vseh slovenskih regijah. Lahko bi, pa ne. Taka mreža bi lahko sčasoma razrešila ključni problem produkcije in distribucije »kulturnih dobrin«. To pa je pomanjkanje prostorov za predprodukcijo, raziskovanje, izobraževanje in trening (vadbeni prostori, studii, ateljeji, laboratoriji, hubi …). Tovrstni prostori, po možnosti kombinirani z apartmajskimi nastanitvami, bi ob naštetem zagotavljali tudi polno izkoriščenost javne kulturne infrastrukture, državnih in lokalnih spomenikov ter nudili vso potrebno logistiko za mednarodno povezovanje, izmenjave in organiziranje mednarodnih festivalov. Tudi podeljevanje delovnih štipendij bi pridobilo oprijemljiv smisel. Utopično? Sploh ne: idealen kohezijski projekt, idealen projekt za novi cikel »kulturnega evra«. Ker se zavedam, da pretirano soljenje pameti v Sloveniji ni dobrodošlo, sploh pa ne modro, saj se lahko sprevrže v patološko zanikanje, bom v naslednji, zadnji epizodi te miniserije samo dejstven. Z razlogom, kajti Asta Vrečko nam za razreševanje nastalih zagat ne postreže s ključnimi podatki in analizami. Še več. Zdi se, da jih namerno spregleda. Celo zamolči.