Miniserija, 7., zadnja epizoda
Delni odgovor na zagate regionalizma slovenske kulturne krajine nakazuje predlagana resolucija o nacionalnem programu za kulturo s pripadajočim akcijskim načrtom. Vprašanja, ki ostajajo, so povezana predvsem z nepopolno analizo dejanskega stanja in neobstoječo identifikacijo vzrokov za prekomerno »centralizacijo« kulturne ponudbe in njene dostopnosti prebivalstvu. Pri tem je eden ključnih, še vedno sistemsko nerešenih problemov večinsko državno financiranje javnih zavodov, katerih ustanoviteljice so lokalne skupnosti (lastnice objektov; tiste, ki imenujejo vodstva in nadzorne organe). A kakorkoli obračamo in obrnemo, dejstva so naslednja. Slovenija je upravno-pravno država in hkrati ena sama, v evropskem merilu majhna) regija, ki jo poleg dvanajstih mestnih občin sestavlja še dvesto mikroobčin. V obliki črke S je od leta 2008 na podlagi evropske statistične klasifikacije (NUTS 2) razdeljena na Vzhodno (manj razvito) kohezijsko regijo in Zahodno (razvito) kohezijsko regijo. V Vzhodno spada osem statističnih regij z milijon in sto tisoč prebivalci, v Zahodno štiri statistične regije z milijon prebivalci. Meje statističnih regij so hkrati tudi ozemeljske enote za delovanje Regionalnih razvojnih agencij (RRA). 12 mestnih občin, ki po kulturni zakonodaji štejejo za generatorje regionalnega kulturnega razvoja, je po statističnih in razvojnih regijah razporejenih neenakomerno. V Savinjski in Podravski regiji najdemo po dve mestni občini. V prvi Celje in Velenje. V drugi Maribor in Ptuj. Zasavska in Primorsko-notranjska regija nimata mestnih občin. Po številu prebivalcev in povprečnem neto prihodku na prebivalca močno zaostajata za drugimi regijami. Zaostajata tudi po kulturni razvitosti (kulturna infrastruktura, število kulturnih subjektov, število dogodkov …).
Zakaj je vse to pomembno? Ne le zaradi statistike, tudi zaradi resnega premisleka o tem, s katerimi konkretnimi ukrepi pomagati manj razvitim okoljem, da se »opolnomočijo«. Nekaj poskusov v smer odpravljanja nepravičnega sistema financiranja ponuja že sam sistem financiranja projektov iz vladnih/evropskih kohezijskih sredstev (več sredstev za manj razvite), pa nekaterih projektnih razpisov ministrstva (prednostni kriteriji po domicilnem pravilu). A če resno vpogledate v statistiko alokacije državnih sredstev za kulturo po statističnih regijah, vas lahko močno zaboli glava. Tako zelo, da boste zlahka razumeli (mariborske) Štajerce, ker neprenehoma renčijo na Ljubljano in grozijo z mejo na Trojanah. Podobno mislijo tudi Primorci, le da so za odtenek bolj uglajeni. In razviti. Meja na Črnem Kalu ni le simbolna točka nesporazuma s Kranjsko deželo. Metropolnemu območju Ljubljane (Osrednjeslovenska regija), na katerem živi nekaj nad četrtino slovenskega prebivalstva, ministrstvo namenja kar dve tretjini vseh proračunskih sredstev, metropolnemu območju Maribora in Ptuja (Podravska regija), na katerem najdemo skoraj tretjino prebivalstva, pa le desetino vseh sredstev. Osem odstotkov ministrstvo vlaga v Goriško in Obalno-kraško regijo (v Primorsko) z več kot 11 odstotki prebivalstva Slovenije. Preostale drobtinice proračunske pogače s skromno obloženega državnega omizja padejo v siromašne dlani preostalih osmih regij. Kar pomeni, da država z le 16 odstotkov podpore tako ali drugače kulturno osrečuje skoraj polovico prebivalstva. Natančneje: 987.000 občank in občanov.
Zasavska in Primorsko-notranjska regija nimata mestnih občin. Po številu prebivalcev in povprečnem neto prihodku na prebivalca močno zaostajata za drugimi regijami. Zaostajata tudi po kulturni razvitosti (kulturna infrastruktura, število kulturnih subjektov, število dogodkov …).
Dejstva seveda lahko tolmačimo na različne načine, a čeprav v račun vštejemo zgodovinske in politične razloge, koncentracijo državne kulturne infrastrukture (69 odstotkov) in k temu prištejemo še število javnih in zasebnih kulturnih subjektov v ljubljanskem bazenu z obrobjem (48 odstotkov), še vedno lahko govorimo le o absolutnem nesorazmerju. Kako ga preseči, to je v bistvu edino vprašanje. Del odgovora se skriva v kulturnih politikah posameznih mestnih občin, saj sprejeti proračuni za leto 2024 pričajo o poviševanju proračunskih deležev za kulturo. Pri tem je zanimivo, da sicer relativno visok delež proračuna v Mestni občini Ljubljana (brez investicij), ki dosega 6,5 odstotkov, še zdaleč ni najvišji. Močno ga presegajo Velenje, Nova Gorica in Maribor. V času županovanja Zorana Jankovića je postalo nekako samoumevno, da se vlaganja v kulturno infrastrukturo nadaljujejo in da je, logično, tudi nominalni znesek jedrnega proračuna za kulturo v Mestni občini Ljubljana najvišji. Letos je težak 34,4 milijona evrov. Vse druge mestne občine skupaj načrtujejo financiranje kulture v višini 48,8 milijona evrov.
Metropolnemu območju Ljubljane (Osrednjeslovenska regija), na katerem živi nekaj nad četrtino slovenskega prebivalstva, ministrstvo namenja kar dve tretjini vseh proračunskih sredstev.
Če vse našteto skrižamo in številke cepimo še na morda najbolj občutljiv, a nikoli uporabljen podatek o tem, kolikšna je subvencija, ki jo posamična lokalna oblast za kulturo na leto namenja posameznemu prebivalcu (per capita), pa se prebijemo do osupljivih rezultatov. Ljubljana je šele na osmem mestu (115 evrov). Na prvem je Krško (642 evrov), na drugem Nova Gorica (357 evrov), na tretjem Velenje (250 evrov), na četrtem Slovenj Gradec (137 evrov), na petem Maribor (130 evrov), na šestem Ptuj (125 evrov), na sedmem pa Murska Sobota (118 evrov). Ljubljani sledijo deveti Koper (113 evrov), deseti Kranj (112 evrov), enajsto Celje (102 evra) in dvanajsto Novo mesto (100 evrov). Povprečna kulturna subvencija na prebivalca v mestnih občinah je vseeno precej višja kot državna: 134 evrov je bistveno več kot 111 evrov, kolikor jih prebivalcu Slovenije na leto podarja ministrstvo za kulturo. Kar pomeni, da se je z državnim financiranjem kulturnih izvajalcev in cenovne dostopnosti kulture po regijah nekaj hudo zalomilo že v preteklosti. Ne pozabimo namreč, da je ob omembi subvencioniranja kulturne storitve na prebivalca Ljubljane in okolice potrebno prišteti še državno pomoč. Skupaj to pomeni 188 evrov. Zaključek te lekcije o spodletelem enakomernem regionalnem razvoju je poveden. Vprašanje pa je, ali so ugotovitve za ministrico tudi dovolj alarmantne in ali tudi ve in zna odpraviti ta kričeča nesorazmerja. Ali zapisano pomeni, da je Ljubljani potrebno jemati in odvzeto podarjati vsem ostalim? Tako enostavno si namreč nove izračune predstavljajo zamolčani, spregledani in užaloščeni. Niti približno ne, Ljubljana je (tudi kulturna) prestolnica, sredobežna sila slovenstva in mednarodno križišče ustvarjalnosti, ki ga predstavljajo predvsem prepoznavni mednarodni festivali. Manj razvitim območjem Slovenije je potrebno pomagati drugače, tudi z dodatnimi proračunskimi vložki.
Delček tega samozavedanja o odpravljanju neenakomernega dostopa do kulturnih dobrin najdemo recimo pod 66. ukrepom Akcijskega načrta, z nazivom Decentralizacija umetniške produkcije (delno kohezijski ukrep) z namenom sofinanciranja gostovanj (letno sofinanciranje 25 prizorišč, število gostovanj 1200) v ciljni višini 1,413.971 evrov v letu 2027. Gre za obuditev pred desetletji že utečenega, a pozabljenega razpisnega mehanizma za podporo gostovanjskih politik kulturnih domov in ostalih prizorišč zunaj regionalnih središč. Višina sredstev? Preskromna za kak resen premik v območje večje dostopnosti odrskih umetnosti. Podobno je z 71. ukrepom Vzpostavljanje raznolikih kulturnih abonmajev, za kar namerava ministrstvo nameniti ciljnih 200.000 evrov na letni ravni. Povsem drugačen je premislek in seznam načrtovanih (nekaterih že začetih) investicij, predvsem v revitalizacijo kulturne dediščine in predvsem za muzejske (in galerijske) vsebine. Če odmislimo največjo investicijo, v prenovo ljubljanske Drame, je delež načrtovanih naložb v umetniške, prireditvene in kreativne ustanove zanemarljiv. Trenutno, kot se rada upravičeno pohvali ministrica, ima ministrstvo »največ odprtih gradbišč v zgodovini ministrstva – kar šestdeset investicij po državi« (Delo).
Med iskanjem podatka o tem, kolikšna je subvencija, ki jo posamična lokalna oblast za kulturo na leto namenja posameznemu prebivalcu (per capita), se prebijemo do osupljivih rezultatov. Ljubljana je šele na osmem mestu.
Ekipa ministrstva z državnim sekretarjem Matevžem Čelikom Vidmarjem na čelu je na podlagi »muzejske strategije« navkljub nepopolnemu seznamu – zaradi nekaterih še nejasnih virov financiranja – očitno spisala izjemno decentralizacijsko potezo. Prebujenega investicijskega cikla bo do leta 2028 v skupni višini 374,8 milijona evrov deležnih 44 projektov. Plus tisti še nedefinirani, ki bodo predmet javnih razpisov, kot na primer napovedani javni razpis za financiranje spomenikov v občinski lasti iz kohezijskih sredstev v višini več kot 16 milijonov evrov. Ob proračunskih, kohezijskih in drugih (evropskih) sredstvih se lahko decentralizirana Slovenija in z njo ministrica Asta Vrečko, ki upravičeno zelo rada obiskuje neljubljanske, celo odročne kraje, poleg že razvpite prenove ljubljanske Drame (58,5 milijona evrov), poleg javnosti popolne neznanke o mrežni tvorbi Centra sodobnega plesa (4 milijone evrov) in Mreže za intermedijske umetnosti (3 milijone evrov), že veselita nadaljevanja investicije v mariborski Center Rotovž (25 milijonov evrov), avditorij SNG Nova Gorica (sedem milijonov evrov) in v celo kopico turistično privlačnih gradov in graščin po Sloveniji (61,4 milijona evrov). Ministrstvo načrtuje tudi energetsko prenovo petih stavb (31,2 milijona evrov) in izvedbo šestih projektov z razlogom »krepitve odpornosti kulturne dediščine na podnebne spremembe« (25,8 milijona evrov). V muzejske in arhivske depoje pa namerava ministrica vložiti še dodatnih 55,9 milijona evrov. Že vnaprej čestitam. In hkrati opozarjam, da končane naložbe v trde vsebine pomenijo tudi naraščanje fiksnih stroškov za mehke, predvsem programske vsebine. Kar vse pomeni bistveno višji državni proračun za kulturo v naslednjih letih.
V muzejske in arhivske depoje namerava ministrica vložiti še dodatnih 55,9 milijona evrov. Že vnaprej čestitam. In hkrati opozarjam, da končane naložbe v trde vsebine pomenijo tudi naraščanje fiksnih stroškov za mehke, predvsem programske vsebine.
Da ne bi bil pretirano vzhičen, zapisujem le še tole. Moje posebne obravnave kmalu bosta deležna naslednja največja, najbolj kompleksna in najbolj komplicirana projekta v mandatu aktualne ministrice. Že dobršno število let plenita pozornost javnosti in sta tik pred realizacijo. To sta GO! 2025 Evropska prestolnica kulture Nova Gorica – Gorizia in prenova SNG Drama Ljubljana. Da bom obdržal sloves lokalpatriota, pa se bom lotil tudi iz akcijskega načrta izpuščene in nikoli dokončane investicije v Pristave gradu Snežnik v domači Loški dolini.
