Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je v času prejšnje vlade predlagalo, da bi kultura prodajala samo sebe – umetniki in kulturni delavci naj bi prodali, kolikor le lahko na svetovnem trgu in tako financirali svoje dejavnosti z veliko manj državne podpore. Namig te trditve je, da bi imeli najboljši umetniki in ustvarjalni profesionalci visokokakovostne izdelke, ki bi jim omogočali, da se z njimi preživljajo, medtem ko bi jih slabši umetniki (praviloma) težko dohajali. Tovrsten kapitalistični pristop k umetnosti lahko deluje – in tudi zares deluje – v tujini. Ali bi lahko deloval tudi pri Slovencih in v Sloveniji?
V Veliki Britaniji vlada priskrbi 98 % denarne podpore za umetnost, zasebno se financirata le 2 %. V Združenih državah Amerike je ravno obratno: 98 % financiranja umetnosti je privatnega, le 2 % prihajata od države. Oba sistema delujeta dobro. V Veliki Britaniji in ZDA je življenje bogato s kulturo – lahko bi rekli, da sta to glede na podporo umetnikov in uspeha, ki ga lahko dosežejo (kar sta seveda dve različni stvari, o čemer bomo še razpravljali) dve vodilni državi. Njuna radikalno drugačna pristopa k vprašanju, kako financirati umetnost, ponujata uspešen zgled – zgled, ki pa ne bi nujno deloval v drugih državah.
Ameriški sistem temelji na številu bogatih podpornikov umetnosti in na tradiciji filantropije, ki ju vzpodbuja vlada. Ameriški sistem financiranja zasebne umetnosti deluje, ker imajo ZDA milijone milijonarjev. Raziskava v letu 2011 je pokazala, da v ZDA živi 5,1 milijona milijonarjev. Zahvaljujoč Obamovi administraciji (ki jo je Romney označil za »anti-bogato«) je število poskočilo do konca leta 2012 na 11 milijonov milijonarjev. Kot kaže, bo to število raslo z veliko hitrostjo: do leta 2017 v ZDA pričakujemo 16,9 milijona milijonarjev. Poleg velikega števila zelo bogatih posameznikov je dolga ameriška tradicija tudi podpiranje umetnosti iz dveh glavnih razlogov: socialnega in finančnega.
Socialni razlog je psihološko bolj zapleten. Zanj se moramo vrniti v 19. stoletje, ko je bila Amerika država novega bogastva, ki pa ni premogla plemstva. Pomanjkanje plemstva je bilo namerno – bilo je del pobega iz zatohlega hierarhičnega sistema Evrope in Anglije, imelo pa je presenetljiv učinek. Evropska aristokracija se je razkrojila v nemočna naslavljanja, ki je s propadom fevdalnega sistema ostala tudi brez lahko pridobljenega vira bogastva. Posledično je veliko evropskih plemiških družin prodalo svoje zbirke umetnin, da so lahko ohranile enak življenjski slog. To se je začelo z znano dražbo vojvode Orleanskega, nadaljevalo pa skozi 19. stoletje. Dobrotniki teh aristokratskih razprodaj so bili bogatejši prebivalci nove države – Amerike. Tajkuni, kot so Junius Morgan, Henry Frick, Vanderbiltovi in Rockafellerjevi, so imeli veliko več denarja (vlaki, olja, banke …) kot aristokrati v Evropi. Nečesa pa vendar niso imeli: modre krvi, plemiške dediščine. Vseeno pa so bogati Američani lahko kupili, kar je bilo včasih domena aristokratov: umetnost. Umetnost so, do 19. stoletja, naročali in zbirali najbogatejši Evropejci: papeži in kralji, grofje in kardinali. Njihovi nasledniki so bili prisiljeni prodati zbirke in te so ameriški zbiratelji razgrabili. S tem zaporedjem transakcij in z razširitvijo podpiranja umetnosti na splošno se je last umetnin povezovala z očiščenjem, socialnim statusom, bogastvom in dobrim okusom. Na kratko: bogat Američan si je lahko »kupil« nepodedovan status plemiča. Imeti umetnost v lasti in jo javno podpirati je tako postal največji statusni simbol bogatih Američanov in tako je še danes. Da dokažeš pripadnost višjemu sloju, imaš v lasti umetnine in umetnost vidno podpiraš.
To pa nas pripelje do finančnega razloga za zasebno financiranje umetnosti v ZDA. Vlada z davčnimi olajšavami spodbuja tiste, ki darujejo denar registriranim dobrodelnim organizacijam in neprofitnim ustanovam. Na kratko: za vsak dolar, ki ga Američan podari takim organizacijam, se za določen odstotek zniža njegova davčna osnova in plača manj davka. To velja tako za posameznike kot podjetja in s tem se jih v enaki meri spodbudi k podpori dobrodelnih organizacij, neprofitnih ustanov in umetnosti. V New Yorku mora na primer graditelj vsake nove poslovne ali javne stavbe nameniti 1 % celotne vrednosti investicije za umetnine, ki so javno vidne (zato je pred nebotičniki toliko kipov). Velika podjetja in superbogataši pogosto zaposlijo ljudi, ki vodijo njihove strateške dobrodelne naložbe. Podjetje se lahko znajde v položaju, v katerem je ravno nad nekim davčnim razredom in bi privarčevalo denar, če bi ga namenilo dobrodelni organizaciji. Tako bi bil obdavčljivi prihodek manjši in podjetje bi padlo v nižji davčni razred. Poglejmo, na primer, bogat poročen par v ZDA. V letu 2013 sta dolžna državi kot davek plačati 39,6 odstotka skupnega dohodka, če zaslužita več kot 450.001 dolar. Če pa bi bil njun uradni dohodek med 183.251 $ in 398.350 $, bi bila obdavčena s 33 odstotki. Zato prihranita veliko denarja, če ga darujeta za umetnost ali dobrodelnim organizacijam in si tako uradni dohodek znižata pod 398.000 $. Tako jima je darovanje 50.000 $ v izdatno olajšavo. Rezultat finančne motivacije, ki jo vlada spodbuja, je veliko filantropije bogatih posameznikov in institucij v ZDA.
Bi tak sistem deloval v Sloveniji? Ne bi. In to iz številnih razlogov. V Sloveniji ni dovolj bogatih posameznikov. Uradno je le 70 milijonarjev (v ZDA pa 11 milijonov). Tudi dojemanje, kaj naredi človeka bogatega, je v Sloveniji popolnoma drugačno kot v ZDA. Tam je letni prihodek človeka srednjega sloja med 60.000 in 400.000 dolarji. V Sloveniji imajo človeka, ki zasluži 4.000 evrov na mesec, 48.000 evrov na leto, glede na lokalne standarde za bogatega. V ZDA bi spadal v nižji srednji sloj. Ta preprost izračun pokaže, da v zasebnih slovenskih rokah ni dovolj denarja, da bi vlada lahko pričakovala njihovo denarno podporo umetnosti. Relativno nizek povprečni dohodek v Sloveniji (če ga primerjamo z Evropo in Severno Ameriko) pomeni, da imajo ljudje manj »odvečnega« denarja, torej denarja, ki ga lahko porabijo. Če težko plačuješ najemnino, po vsej verjetnosti ne boš kupoval slik. Če družina s težavo prihrani denar za enotedenske počitnice, ne bo kupila gledališkega abonmaja. Ideja o kulturi, ki samo sebe prodaja, je zelo kapitalistična in lahko deluje; vendar le v družbi navdušenih potrošnikov, ki so pripravljeni zapraviti svoj denar za umetnost. Takih pa je v Sloveniji malo. Nekaj slovenskih umetnikov uspeva v tujini – v ZDA ali Veliki Britaniji, kjer je dovolj bogatih zbirateljev, ki cenijo in kupujejo izdelke tujih umetnikov. V tujini pa so na vrhu le najboljši umetniki (in tisti z najbolj dodelanim publicističnim in marketinškim pristopom). Ti se bodo lahko preživljali sami. Bogati posamezniki v Sloveniji pa vseeno nimajo dovolj visokih prihodkov, da bi preživljali vse domače umetnike. Pomoč dobrodelnim organizacijam vam lahko prinese davčno olajšavo, a le pri izbranih organizacijah, kot je npr. Rdeči križ. Zato je finančna motivacija za pomoč majhna. Prav tako v Sloveniji ni tradicije mecenstva. Da bi do tega prišlo, bi morala umetnost postati statusni simbol bogatih intelektualcev. Koliko bogatih intelektualcev Slovenija sploh premore, pa je seveda drugo vprašanje, na katerega, se bojim, ne bi dobili prav osrečujočega odgovora.
V državi, kot je Slovenija, mora ostati država primarna podpornica umetnosti. Majhen odstotek umetnikov se lahko opre na evropska sredstva, ki so omejena in kjer je konkurenca huda. Da bi slovenski umetniki ne le uspeli, temveč se razcveteli, morajo imeti podporo države.
V mislih imam nekaj mogočih rešitev. Vlada bi lahko preučila nov program, po katerem bi vrednost umetnin, kupljena od registriranih umetnikov (samostojnih kulturnih delavcev) ali rokodelcev, predstavljala odbitno postavko od letne dohodninske osnove – tako bi spodbudili nakupe slovenskih umetnin in domače obrti. Vpeljava pravila, da bi morali investitorji novih javnih ali poslovnih zgradb nameniti 1 % vrednosti celotne investicije za javne umetnine (ali namesto tega podarili 1 % vrednosti investicije kulturni ustanovi) bi tudi predstavljala možnost, kako spodbuditi umetnike v državi. V Veliki Britaniji denimo finančno podpira umetnost državna loterija, ki je omogočila tudi nedavno obnovo British Museuma. Slovenija bi lahko del loterijskih sredstev namenila razvoju umetnosti. V času zategovanja pasu je nujno kreativno razmišljanje, saj samo tako lahko najdemo sredstva za razvoj umetnosti, ki so v takšnih časih prva v vrsti za krčenje.
Umetnost je vedno bila dokaz, da civilizacija napreduje in cveti. Revnejše kulture, ki populacije ne morejo oskrbeti niti z osnovnimi potrebami, se umetnosti odrečejo. To je razumljivo – brez baleta zlahka preživimo, brez kruha pa ne – vendar zgodovina človeštva tovrstne civilizacije pomiluje. Umetnost je znamenje časti in dostojanstva družbe, mesta in države. In zato bi država – ne glede na vse – v Sloveniji še naprej morala podpirati umetnost in kulturo.
Prevedla: Lisa Mislej
