Meči so pripravljeni, ščiti, sekire, lopate … Tako nekako bi lahko povzel dogajanje na eni od učnih ur v Osnovi šoli Ljudski vrt Ptuj, kjer poučujem slovenščino. Da je obravnava Krsta pri Savici (Uvod) že sama po sebi za to starostno stopnjo zelo zahtevna reč, ni treba poudarjati. Za učence – otroke, stare štirinajst ali petnajst let – je to pač oddaljena pesniška materija, govorica, polna izraznih pasti, arhaizmov, romantičnih stilnih konceptov in podobnega. Zato je, kadar se loti obravnave Krsta, pred učiteljem vedno tudi in najprej vprašanje smeri – kje torej začeti? Morda najprej skočiti v globoko tkivo oblike, stila in jezika ali vendarle previdno krožiti okoli, varno po obali, in pričeti najprej z vsebino (nekakšno skrčeno obnovo epa)? V prvem primeru pedagog veliko tvega, saj učenci največkrat (pre)več besed ne razumejo, zato se jih na širokem polju literarno-estetskega doživetja kljub učiteljevi razlagi veliko izgubi, v drugem jim »preveč« razkrije, tako da se skozi obnovi podobno besedilo pesem, hočeš nočeš, spremeni v pripovedno. In kdo bi se potem, ko je fabulativni del razkrit, sploh še »prebijal« skozi zamotano pesniško infrastrukturo, ki je v očeh učencev značilna za Prešerna?
V izogib obema smerema najraje posežem po kombiniranju, dopolnjevanju, nadgrajevanju in prepletanju, ki se na koncu sklene s težko pričakovano dramatizacijo besedila. Tega učenci vsako leto (letos to izvajam že osmič) nestrpno pričakujejo. Vsakič sem navdušen nad njihovo motivacijo, nad dejstvom, kako se pripravijo, predelajo pesnitev, premeljejo težavnejše besede in besedne sklope, pa verze, ter jih analizirajo in kako se potrudijo tudi pri rekvizitih. Vem, da takšen pristop k tej pesnitvi izvajajo še mnogi slovenski učitelji, saj na študijskih skupinah poročajo o podobnih pozitivnih učinkih.
Ko grem naprej po časovni premici literarnih obdobij, kakor so si sledila – Prešeren je na sporedu januarja in februarja (kako prikladno s praznikom!) –, in se prestavim v še eno šolsko uro obravnave slovenske lirike, ki je bila vselej nadvse uspešna: ta Kosovelove konstruktivistične poezije. Učenci se vsako leto sprva nekoliko zmrdujejo, sprašujejo, če je to sploh pesem in kakšen smisel naj bi imela, mnoge med njimi celo zajame smeh, češ kaj pa je to ena besedna solata. A ob pravih usmeritvah se pred njimi kaj hitro razprede rdeča nit, podoba razpadlega sveta, nekakšen načrt za to, kar naj bi med drugim po Kosovelu imenovali sodobno, moderno in kar je še teh pojmov, ki jih literarne šole pojmujejo in definirajo vsaka malo drugače. Na koncu učenci odprejo svoje komunikacijske kanale in dobesedno »bruhajo« ideje. Sprašujejo, povezujejo in nazadnje ustvarijo – nekateri nadvse imenitne tekste, ki niso presežki le v besednem preigravanju, temveč tudi v idejnem, konceptualnem in še kakšnem. A kaj ko je Kosovel na sporedu šele nekje maja … Tako da potem ostane le še malo časa za kaj malo novejšega; recimo za pesmi Makarovičeve, Zajca ali Strniše. Kajti tu se žal časovna premica konča, kot da se po tem ni zgodilo nič, kot da Slovenci nimamo nekaj izjemnih pesnikov in pesnic najmlajše generacije, ki bi lahko še kako oplemenitili učni program, njihova »prisotnost« v njem pa bi bila že skoraj nujna.
Zakaj takšen pedagoško in didaktično-metodično obarvan uvod? Ker je pozicija učenca v obeh primerih obravnave pesniškega besedila enaka. V uvodni točki je odziv učencev, ki so v povprečju večinoma nezainteresirani za poezijo; da je to »brezveze«, da itak ničesar ne razumejo, da tega ne bodo nikjer, nikoli v življenju potrebovali itd. Toda po ustrezni usmeritvi je še kako jasno, da učenci najbrž nikjer drugje, skozi nobeno drugo literarno vrsto ne pridejo v stik s tolikim arhivom besednih inovacij, ritmičnih prvin, magije jezika, kot prav skozi liriko.
Vprašanje, ki se ob tem torej odpira, je, zakaj se današnja šola še vedno tako izogiba najsodobnejšim poetičnim prijemom in najmlajši generaciji pesnikov, rojenih po letu sedemdeset, sploh? Navsezadnje tudi učenci pogosto oporekajo, zakaj se morajo učiti pesmi nekih (pra)starih, že zdavnaj mrtvih avtorjev (s tem seveda ne pravim, da se povsem strinjam z njimi!), moti pa jih tudi vsebina, ki je načeloma neaktualna, njim že (pre?)oddaljena. Že res, da skozi taka besedila učenci na bolj plastičen način spoznavajo preteklost, poleg tega so svojevrstna izjema tudi klasična besedila, ki neko tematsko področje obravnavajo na tako brezčasen način, da so zanimiva tudi za današnjega bralca, a zdaj živeči avtorji in njihove pesmi so vsekakor mnogo bolj aktualne. Tako v osnovni šoli manjka ravnovesja med »starimi« in »novimi« avtorji, med vsebinami preteklosti in vsebinami današnjega časa. In to največ v liriki. Na področju pripovedništva, zlasti mladinskega, je odnos med tekočo produkcijo in učnimi vsebinami bolj skladen, nič drugače ni z mladinsko in otroško liriko, a kadar govorimo o tisti »resnejši« liriki, te, sprotne produkcije v učnih programih praktično ni.
Vzrokov za to je več. Povsem jasno je, da se s to liriko (in tudi širše gledano) ukvarja bolj malo raziskovalcev, sploh pa takih, ki bi zadnje generacijske premike v razvoju lirike uspeli suvereno postaviti na zemljevid slovenske kulture. Zanimanja za liriko je nenazadnje danes vse manj celo med založbami. Te vse po vrsti reagirajo na podoben način, češ da je tiskanje poezije nedonosno, da gre v prvi vrsti za strošek, skratka, da se ne splača. Velik problem je tudi v učiteljih, ki mnogi tudi sami ne gojijo posebnega občutka za poezijo, s sodobnejšo liriko pa se sploh ne znajo spopasti. Največkrat tudi niso ravno pogosti obiskovalci literarnih večerov (naj mi oprostijo vsi, ki to so!), prav tako ne poznajo dovolj dobro tekoče pesniške produkcije, pesniška besedila pa se jim velikokrat zdijo nezanimiva in nanje gledajo kot na nekaj, česar pesniki še sami ne razumejo. Vse to je seveda zgolj moje videnje, kako sem to razumel na več srečanjih z učitelji, kjer sem pogosto slišal podobne komentarje.
Ker je resnih raziskav premalo, je tudi poguma za uvrstitev novih pesniških vsebin v učne programe malo. Tako vse ostaja pri nekaj drobtinicah – morda nekateri učitelji s svojo angažiranostjo in širino vendarle uspemo kaj »stlačiti« v svoje programe, vsaj na urah interesnih dejavnosti. A kako naj potem slovenska šola vzgaja kvalitetnega bralca (sodobne) poezije? Takega, ki zna prebrati tudi kakšen sodoben pesniški tekst, ne da bi do njega dostopal z odporom? To zadnje je logika, ki bi morala državo skrbeti, a še toliko bolj tiste, ki sestavljajo učne programe za slovenski jezik in književnost, ki drugače radi poudarjajo, da se razvijanje bralnih veščin ne prične v srednji šoli, temveč že precej bolj zgodaj. Tako je tudi z branjem pesniški besedil! In za nameček, tudi v srednji šoli ni dosti drugače. Večina srednješolskih učiteljev se zadržuje oziroma se mora zadrževati v območju starejših besedil tako dolgo, da za novejše preprosto zmanjka kvalitetnega časa.
Če je najvišja taksonomska raven znanja nekega učenca kritični pogled, zmožnost opredeljevanja, diskusije in nazadnje kreativno ustvarjanje s primarnim izhodiščem v obravnavanem besedilu, potem lahko vse to dosežemo tako pri obravnavi Prešernove kot tudi Kosovelove pesmi, pri čemer imam v mislih predvsem njegove konstruktivistične pesmi. Kako bi bilo torej obravnavi teh dveh dodati še tretjo, kako od pesmi, ki jo je napisal kdo od najmlajših pesnikov in pesnic? Sam sem recimo preizkusil pesmi Karla Hmeljaka, sicer odkritega nadaljevalca Šalamunove poetike, in rezultati so bili naravnost navdušujoči. Ne samo da so učenci uživali ob branju, vsebine sem jim predstavil na principu nekaterih računalniških iger, ki izhajajo iz nenehnega pulziranja, odpiranja novih možnosti, nevarnosti in zapletov. Táko, naravnost divje menjavanje podob se odvija tudi v Karlovi poeziji.
Pisanje na njegovo pesniško predlogo je pri učencih osmih in devetih razredov, sicer v okviru literarno-recitacijskega krožka, izzvalo tudi zanimive pesniške izdelke. Ni šlo zgolj za sproščanje ali jezikovno igro, tudi ne samo za preizkušanje jezikovnih meja in navduševanje nad takimi ter drugačnimi besednimi zvezami, pač pa je imelo vse skupaj tudi določeno rdečo nit, globljo strukturo, vsebinsko plast. In prav radi so poslušali o pesniku, ki še živi, ki je celo jadralec in udeleženec olimpijskih iger. Za Hmeljakom smo se tako lotili pesmi še več pesnikov in pesnic. Na sporedu so bile recimo pesmi Stanke Hrastelj, Lucije Stupica in Jureta Jakoba. Tudi v tem primeru so učenci z izhodiščne pozicije vstopali v besedilo na različne načine in tudi v tem primeru je nastalo več zanimivih diskusij, premislekov in končnih pesniških kreacij. Predvsem pa je bilo učencem zanimivo gledati avtorje, ki so aktivni tudi v virtualnem prostoru. Njihovi posnetki na YouTubu so še kako dobrodošli, v prid so tudi vse druge manifestacije v spletnem okolju.
Čeprav je šlo v vseh teh primerih za skupino nadarjenih učencev in takih, ki jih poezija morda zanima nekoliko bolj, je to dobro izhodišče za razmislek. Z besedili sodobnih pesnikov sem šel že tudi pred mnoge druge skupine in s pravim pristopom, nič drugačnim kot v primeru Prešerna in Kosovela, je bil odziv zmeraj pozitiven. Na enem od festivalov, kjer sem vodil delavnice za osnovnošolce, je na primer učenka osmega razreda Sofija T. Živko na predlogo ene od Šalamunovih pesmi napisala tole:
Beli trikotniki na rdeči ravnini.
Črna zavesa življenja.
Z luči lezejo sončni žarki.
Okrašeni nohti.
Čutim vročino.
Asfalt se je zalepil name.
Ruševine v moji glavi.
Odrešitev.
Le jaz in ledene ploščice.
Polžast obraz WC-papirja.
Nikoli mi ni dovolj.
Navdih me prevzema.
Rože pozimi.
Oči spijo.
Ali pa besedilo druge osmošolke, Deje Milošič:
Iz letala prilegaš sonce,
sonce iz črnine, polne lesa
in popra.
Klovn je tvoja hči električnega toka.
Čevljar se je zaposlil kot košarkar iz Budimpešte.
Zavese polne veselja,
prepojene s pomarančnim sokom, blitvo in krompirjem.
Trda stena se ozira nazaj
in pomaha v slovo.
Ti, tvoja duša je polna razočaranja in sivine.
Napeljave bršljana se sladko oprijemajo ventila zvočnika.
Ura, polna občutkov, te sprejema v svoje življenje.
Na vlaku podzemne železnice te z MP3 v ušesih
čakam na novo življenje ZAČIMB.
Da o tem, kaj vse so sprožile v glavah udeležencev festivala pesmi najmlajše slovenske pesniške generacije, sploh ne govorim.
Čas je torej, da naredimo premik v svojih glavah. Da se zavemo, da najsodobnejši pesniški teksti niso prazno žlubodranje besed, pač pa resno rezanje po pesniškem tkivu tu in zdaj, da so to izpovedi ljudi tega časa, ki ob aktualnih vsebinah in občutenjih učencem in dijakom nudijo tudi stremljenje za veliko izrazno (jezikovno) potenco. Prav skozi take, drzne jezikovne oblike se namreč lahko najbolj krepi njihova izrazna fleksibilnost, obenem pa na ta način vzgajamo tudi bralce poezije, kritične estete, ki se ne bodo bali v roke vzeti kake pravkar nastale pesniške zbirke!
