Roman EMŠO Lidije Dimkovske se, vsaj na videz, osredinja na »ciprsko vprašanje«; osrednja protagonistka romana Katerina (Kate) Avra(a)m, ki jo spremljamo na meji odraslosti, od njenih poznih najstniških do srednjih dvajsetih let, biva v začetku dvatisočih v Makedoniji (danes Severna Makedonija), v družini mešanega porekla; mama Milka, po narodnosti iz Makedonije, je matriarhinja disfunkcionalne družine, oče je tih, odmaknjeni dejavnik, ki pooseblja zlom komunikacije; prihaja s Cipra, od koder je v mladosti prebežal s tedanjim dekletom, zdajšnjo ženo, s katero pa nima – kot tudi z otrokoma ne – nobenega (poglobljenega) stika; (pretirano) ponavljajoča se želja, skorajda nekakšno zaklinjanje, ki ga Katein oče nenehno izreka, je, da bi se pobral v Puščobo.
Na kaj Nikos meri s »Puščobo«, hčerki, ženi ali sinu Stefanu nikoli ne pojasni; Puščoba tako obstaja svojevrstna fantazma, za katero se zdi, da obstaja med odrešujočim idealom in med pogubnim koncem – ki pa se zdi, očitno, kot strahoma ugotavlja tudi najstniška Katerina/Kate, vendarle boljša izbira od Nikosove realnosti.
Milka je v primerjavi z Nikosom nenehno govoreča likinja, ki pa na videz operira z zgolj zelo zamejenim naborom čustev, mnenj in perspektiv; kritična je, brezčutna, hladna; mestoma celo karikirano surova in sebična.
Literarno smiselno se iz takega okolja poraja Katerinin odnos do družine, do lastne preteklosti in porekla, pa tudi do drugih ljudi; Kate je likinja, ki izrazito ni zmožna izstopanja iz svoje lastne pozicije, iz lastne zaznamovanosti z družinskimi vzorci, in četudi pred njimi ob koncu romana pobegne celo v Veliko Britanijo, torej daleč od družine, svojih percepcij ne ozavesti.
Milka je v primerjavi z Nikosom nenehno govoreča likinja, ki pa na videz operira z zgolj zelo zamejenim naborom čustev, mnenj in perspektiv.
Niti odnos med (prvoosebno) pripovedovalko in fokalizatorko ni zastavljen tako, da bi se njeni zdrsi osvetlili s kakšne druge prizme; osebe v romanu – ob Nikosu, Milki in Stefanu še Kateina nečakinja, Sofija in bratova partnerica, Dijana, kratkotrajni romantični stik, Hasan – so tako predstavljene na način, na katerega jih je zmožna misliti Kate, ta način pa je, zaznamovan s strukturo družinskih odnosov, precej enoplasten; Milka je tako predstavljena karikirano negativno, kar kljub temu, da gre za smiselno upovedano razmerje z vidika travmatičnosti odnosa med hčerko in mamo, romanu ne dela usluge; Milka je predstavljena izrazito enodimenzionalno; četudi se Kate tu in tam kdaj vpraša, zakaj je mama takšna, pa odgovorov na to vprašanje ne išče pri materi, ne poskuša izpeljati kakšne bolj poglobljene analize njenega značaja ali življenja; Milka preprosto v nobenem od prizorov ne nastopa drugače kot antagonistka, kar bi bilo z vidika zelo travmatsko zaznamovane osebe – kar Kate prav gotovo je – smiselno, z vidika tvorjenja polnokrvnega romanesknega izkustva pa ne učinkuje, saj se taka karakterizacija ne uspe smiselno povezati z drugimi nivoji romana; o Milkini preteklosti izvemo izrazito malo, o razlogih za njeno osebnostno strukturo lahko ravno tako samo sklepamo; tukaj se zdi, da umanjka prostor za poskus povezave s političnim vidikom Milkine zgodbe; kakšne so (bile) okoliščine za Makedonko, ki se je poročila s ciprskim priseljencem, kakšne so njene intimne, družinske okoliščine, posledice, ki jih ta njena izbira pusti v njeni družini in kako to vpliva nanjo samo in njeno razumevanje odločitve, ki ni bila samo zasebna, ampak ravno zaradi družbenega konteksta, tudi zelo politična?
Roman tega ne raziskuje zares, tudi sámo vprašanje, ki se zdi ključno za razumevanje družinske dinamike – zakaj se je Milka odločila Nikosa pripeljati s Cipra s seboj v Makedonijo – ni jasno naslovljeno.
Morda je tako, ker se Kate več let, ki jih zajema roman, pretežno ukvarja z vprašanjem, kaj misli njen oče, ko si želi, da bi se »pobral v Puščobo«, in kaj mu ta sploh predstavlja.
Tukaj roman vpeljuje nekakšno vzporedno fragmentarno pripoved, v kateri se Puščoba izrisuje kot fantazmatski Katein privid vsebine, ki se spričo očetove molčečnosti poraja iz nje same in ne iz njega; Kate si tako predstavlja, da je Puščoba svojevrsten distopični svet, v katerem je odtujenost, ki ji je domača in ki je je vajena iz domačega okolja, prignana do skrajnosti, pa najsi gre za načine, kako učenci stopajo v odnose z učitelji v šolskem sistemu ali kako družba v Puščobi »skrbi« za ostarele in obnemogle.
Roman preveč stavi na to eno in edino politično vprašanje in tudi osrednje junakinje ne izgradi prav zelo plastično.
Odlomki o Puščobi na ravni romana delujejo kot svojevrstno svarilo, kot privid družbe, ki bi jo bilo mogoče izpeljati iz nastavkov, ki obstajajo na podlagi nacionalnih in političnih trenj obstoječega sveta, a vendar se zdi, da delujejo nekoliko didaktično in morda tudi odvečno; ključno za pojem Puščobe je, da ostaja nedefinirana – ne samo za Kate, temveč tudi za Milko, za Stefana, morda celo za Nikosa samega; pripovedovalka odlomkov o Puščobi ne podaja na način, ki bi bil dovolj personalen, tako da bi ostajalo dovolj prostora in bi si bralstvo samo ustvari podobo o Puščobi, morda bolj personalno glede na prebrano o interakcijah in dinamikah v družini in o Nikosu samem; a tu je tudi naslednja težava – ne le Milka, tudi Nikos (in pravzaprav vsi ostali liki in likinje romana) je opisan izrazito ne-plastično; vse, kar vidimo, so Nikosove odtujenost, pasivnost, molčečnost; o njem izvemo premalo, da bi zaživel kot trodimenzionalen lik.
Tega vtisa ne popravlja pripovedna tehnika, ki preskakuje med dnevi, tedni, meseci in včasih celo leti; nič se ne spreminja; Kate je ves čas zataknjena zgolj v ukvarjanje z vprašanjem o očetovem poreklu in družinskih članicah in članih po njegovi strani, ki jih, ker je oče pretrgal stike z njimi, ne pozna.
Disfunkcionalnost družine je tu prignana do takšne skrajnosti, da se osrednja junakinja na neki točki odloči celo za potovanje skozi več držav, da bi odkrila kaj o svoji družini – in tukaj se kot deus ex machina pojavijo ravno pravi ljudje na nekem srečanju izseljenk_cev s Cipra, ki vedo, kdo je njena družina – namesto da bi vsaj enkrat skušala govoriti z očetom.
Kate kot osrednja protagonistka se ne more zasidrati v sedanjem momentu in tako tudi pripoved sama prosto drsi čez velike časovne enote in se ne ustavlja pri nadrobnostih.
Roman pri tem preveč stavi na to eno in edino politično vprašanje in tudi osrednje junakinje ne izgradi prav zelo plastično; Kate razen tega enega vprašanja nima drugih posebnih interesov – čeravno skozi roman vpiše in konča študij sociologije – nima niti nobenih prijateljic, nobenih prijateljev, nobenih drugih dejavnosti in praktično nobenih drugih misli; njene refleksije o očetu in družini tako na dobrih dvesto petdesetih straneh romana postanejo izrazito ponavljajoče se, njen svet pa izrazito zožen.
Podobno lahko razberemo tudi iz njenih odnosov z moškimi, s katerimi se srečuje v romanu; v vseh primerih gre za pretirano hitre čustvene navezave s pridruženo romantizacijo odnosov, ki ne dopuščata, da bi se osebe razvile ali bile vidne v celoti, kar je za Kate značilno; o ljudeh, ki jo obdajajo, se več sprašuje v lastnih mislih, kot da bi z njimi skušala vzpostavljati kakršenkoli odnos. To je morda najbolj izostreno v odnosu s Hasanom, ki se vzpostavi v pičlih treh dneh, Kate pa po tem času že razmišlja o tem, da ga ljubi, in se čudi, da ji on tovrstnih besed ne vrača ter je ne vabi, da bi ostala v njegovi državi (spoznata se med njenim potovanjem).
EMŠO Kateino osebnostno strukturo v odnosu do drugih in vzpostavljanja razmerij zastavi z veliko psihološke natančnosti, skorajda pedantnosti; njeno družinsko ozadje nam je dano v vpogled, da lahko razumemo, kako družbeno-politični in osebni dejavniki ustvarijo osebo, ki ni več zmožna misliti druge osebe kot celote, niti si ni zmožna predstavljati družbe, ki se iz obstoječega stanja ne radikalizira v distopijo; Puščoba, ki jo Nikos uporablja kot svojevrsten »vrag me vzemi,« je v njeni percepciji nujno povezana s še povečano stopnjo atomizacije, saj tako iz svojih družinskih kakor tudi iz političnih razmer, ki jo obdajajo, jasno razbira, da bi bilo karkoli drugega kot to – denimo povezava, solidarnost, tvorjenje skupnosti – nemogoče.
EMŠO je tako predvsem mogoče brati kot psihološko-politični roman o usodi protagonistke, ki obremenjena s politično in družinsko travmo – medsebojno povezanima – ne zmore vstopiti v svet okrog sebe ali se povezati z ljudmi, ki se znajdejo v njeni bližini.
Kate je izrazito zazrta v en specifični problem, v eno preteklo izkustvo, s preučevanjem katerega skuša nekako osmisliti sedanji trenutek, sedanji položaj; a ne zdi se, da z namenom razreševanja tega, kar trenutno je ali gradnje nečesa novega; to je tudi razlog, da se s Hasanom ne more zares ujeti; Hasana preteklost zanima z vidika rehabilitacije in osvetlitve sedanjosti, pri čemer mu je najpomembneje, kako lahko iz tukaj in zdaj ustvari ugodnejšo situacijo, kako lahko izboljša obstoječi svet, se spopade s krizami, ki držijo v primežu sedanjost; vse to Kate po eni strani občuduje, po drugi pa se s tem ne more poistovetiti; pri tem seveda ni naključje, da je Hasan potomec Turkov, ki biva na Cipru, medtem ko je Kate potomka izgnanca s Cipra, ki biva v Makedoniji; Hasan je tako na strani tistih, ki se laže odmaknejo od preteklosti, ker ta zanj(e) ni bila enako obremenjujoča ali utesnjujoča kot za Kate, ki ji je izkušnja, ki sta jo njuni družini izkusili v diametralno različnih političnih razmerah, popolnoma razdejala ne le preteklost – prek njenih psihološko zelo okrnjeno delujočih staršev, ki ne zmoreta (odkrite) komunikacije ali sploh neke resnične odnosnosti; Hasan je obremenjen s politično sliko, nelagodno mu je živeti v domovanju izgnanih ljudi, a po drugi strani je njegov občutek krivde privilegiranega tisto, kar ga potiska v (globalno) akcijo, medtem ko se Kate trudi, da bi premagala svojo družinsko-politično travmo in si najprej osmislila preteklost; zanjo sedanjosti ali prihodnosti tako rekoč ni, nemisljivi sta ji.
EMŠO tudi sámo pripoved gradi na takšen način; Kate kot osrednja protagonistka se ne more zasidrati v sedanjem momentu in tako tudi pripoved sama prosto drsi čez velike časovne enote in se ne ustavlja pri nadrobnostih ali posamičnih situacijah, ki bi omogočile, da bi bralstvo dobilo bolj poglobljen vpogled v njene odnose, življenjske situacije ali osebe, ki jo obdajajo; osredotočenost velja zgolj temu enemu vprašanju, ki jo zaposluje in iz katerega si kasneje kot raziskovalka napravi tudi kariero.
EMŠO je tako predvsem mogoče brati kot psihološko-politični roman o usodi protagonistke, ki obremenjena s politično in družinsko travmo – medsebojno povezanima – ne zmore vstopiti v svet okrog sebe ali se povezati z ljudmi, ki se znajdejo v njeni bližini; obstaja, tako rekoč, samo v Puščobi, ki je prek očetovega zaklinjanja vzniknila v njej in ji skupaj z družbenimi okoliščinami določila miselni horizont.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.