Avtobiografijo Mire Furlan z naslovom Imej me rajši od vsega na svetu (Mladinska knjiga, prevod Tanja Bulajić) sem, kot verjetno še marsikdo drug, prebrala v nekaj dneh, čeprav ima več kot 700 strani. Z njo sem se zbudila, zaspala ter prebrodila nekaj neprespanih noči, ko me je jezilo to isto življenje, ki je dalo Miri toliko lepega – a hkrati tudi toliko bolečine. Knjiga me je spremljala še dolgo, potem ko sem z branjem končala, njena repetitivnost je odzvanjala v moji glavi kot udarci metaforičnega kladiva, ki je klesalo Mirino usodo – vse do konca, ki je prišel prehitro.
Mira je knjigo napisala kot neke vrste pismo. Pismo sinu in svetu, s katerim si je vzela besedo, ki ji je bila vse do tedaj odvzeta. Skozi sedem poglavij, začenši z otroštvom oziroma »poskusom družinske sreče«, kot ga poimenuje sama, pripoveduje o sebi kot o izrazito vsestranski in senzibilni osebi, polni energije ter raznovrstnih interesov, zaradi česar se je, preden se je dokončno odločila za poklic igralke, preizkusila v mnogo stvareh. Iz družine je prinesla ljubezen do jezika, učenja in pisanja, rada je potovala ter raziskovala možnosti, ki jih ponuja življenje. V knjigi pripoveduje o svojih ljubeznih, prijateljstvih in izgubah, ki so se začele že zelo hitro, z leti pa na žalost zgolj stopnjevale. Prikazuje svoj odnos do politike od začetnega nezanimanja do postopnega mladostnega uporništva, ki je preraslo v neke vrste pacifistično indiferentnost, boj za človeškost in nasploh preseganje meja, ki jih je politika v njenem življenju vztrajno zarisovala.
Medgeneracijske travme
Če koncept medgeneracijske travme, ki ga zagovarja slavni zdravnik in pisatelj Gabor Maté, drži, potem je ideja tabule rase dokončno namenjena za odpis. O tem, da smo namesto tega rojeni kot popisan, vsaj delno počečkan list papirja, poln neberljivih krac lastne in družbene zgodovine, jasno priča tudi življenje Mire Furlan.
Čeprav se v mladosti s politiko ni rada ukvarjala, je bila ta v njenem življenju prisotna že zaradi njene družinske zgodovine. Kombinaciji hrvaških, slovenskih, srbskih in judovskih korenin, zaradi katerih je v času druge svetovne vojne izgubila dedka in bila kasneje deležna še dodatnega, neke vrste extra spice napada s strani javnosti in medijev, se pridruži zgodba staršev, katerih zakon je bil v veliki meri posledica skupnih let, preživetih v koncentracijskem taborišču na Golem otoku.
Babica po materini strani je bila izjemno visoko izobražena profesorica, ki je še na smrtni postelji ponavljala latinske spregatve. Njeno mamo je posvojila, ko je bila ta še učenka na njeni osnovni šoli, ter ji s tem ob ljubezni do znanja na nek način podarila tudi prihodnost. Mirina biološka babica, ki je bila srbska učiteljica, je njeno mamo zaradi nasprotovanja družne zapustila že kot otroka, dedek, izobražen in svetovjanski Fritz Weil, pa jo je sicer vzel k sebi, vendar ga je družina razdedinila. Med vojno je imel zaradi svojega judovskega porekla možnost selitve v Izrael, vendar je vztrajal pri upanju in nato na poti v partizane končal umorjen v koncentracijskem taborišču Jasenovac.
Izobrazba je v Mirini družini veljala za najvišja vrednoto, zato ji nista starša v življenju nikoli odrekla priložnosti za učenje, vendar pa sama kljub vsej podpori ni mogla potešiti potrebe po ljubezni, ki je vse ženske, na nek način pa tudi moške v družini spremljala skozi pogosto prehitro zaključena življenja.
Bežati, a ne ubežati
Mirin oče je nekoč eden vodilnih novinarjev v državi, hkrati pa goreč zagovornik komunizma, zaradi česar je dve leti mladosti preživel na Golem otoku skupaj z njeno mamo, sicer apolitično intelektualko, ki je tam končala zaradi odnosa z njim, ostati pa je morala celo eno leto dlje od njega.
Že kot otrok je Mira hitro opazila socialne razlike, ki jih v sistemu, zasnovanem na enakopravnosti, ne bi smelo biti. Kasneje je tudi sama hodila v srednjo šolo, katere učenci so bili večinoma otroci komunistične elite, navideznega oksimorona, ki pa je bil še kako resničen.
Njena babica je živela v 6-sobnem stanovanju v centru Zagreba, ki pa je bilo kasneje podržavljeno, vanj pa so se preselili neznani politični »veljaki«. V času pred vojno je začela opažati porast jeze med ljudmi, ki so se zaradi vse večje neenakopravnosti počutili ogoljufane. Neodobravanja je bila pogosto deležna tudi sama, saj so mnogi zmotno mislili, da slava prinaša tudi luksuz; mišljenje, ki je na Balkanu prisotno še danes. Na področju kulture nam je nekako uspelo ohraniti in normalizirati položaj »slavnega prekarca«, katerega sicer v osnovi nestabilna finančna situacija je zavita v celofan prepoznavnosti.
Sčasoma je na Hrvaškem nacionalizem porasel do mere, ko ni bilo več mogoče biti nevtralen, izbrati si moral svojo stran. Mira, katere družinska zgodovina je bila od nekdaj razmeroma kompleksna, tega ni želela storiti, zato se je v upanju, da se lahko umetnost dvigne nad politiko, odločila za identiteto igralke. Njeno stališče, da umetnost ne bi smela služiti političnim ali nacionalnim idejam, je na Hrvaškem sprožilo pravo medijsko gonjo, ki pa se ni zares končala do njene smrti.
Ko je bila vojna že v polnem razmahu, je Mira še zmeraj potovala iz Zagreba v Beograd in nazaj, če ni šlo drugače, celo skozi Slovenijo. Ampak razmere so se kmalu zaostrile in za tovrstno »ekscentričnost« ni bilo več prostora. Jeza zaradi njenega ustvarjanja tako v Zagrebu kot Beogradu je vodila do njenega odpusta iz hrvaškega narodnega gledališča, dokončno pa se je razplamtela, ko je leta 1991 sodelovala na mednarodnem gledališkem festivalu BITEF v Beogradu. Zaradi sovraštva z vseh strani jima z možem, srbskim režiserjem Goranom Gajićem, tako ni preostalo drugega, kot da odideta, dokler se razmere ne umirijo. Nikoli nista prišla nazaj.
Vojna v Jugoslaviji je bila ena tistih, ki vztrajno reciklira svoje uniforme, ob koncu pa jih spravi v omari – za vsak slučaj. Mira je v njej videla povezavo z Evripidovo Heleno, katere teza je, da vojna v resnici ni trajala zaradi nje, osebe iz mesa in krvi, temveč zaradi izmišljene ideje: »Ljudje se ubijajo zaradi podobe, ki so jo ustvarili bogovi,« je razmišljala.
Težko si je predstavljati, da lahko neka neoprijemljiva ideja postane toliko večja od ljudi in vendar je to osnova skoraj vsakega konflikta. Izjemno pretresljiva je zgodba o punčki, ki je s starši čakala na zagrebškem letališču, od koder naj bi odšla na operacijo oči. Zaradi idej, ki so sprožile grozljivo vojno, je punčka na koncu najbrž oslepela – prav lahko bi tudi umrla. Kaj je imel ta otrok z vojno? In kaj Mira? »Nikoli se nisem vpletala v politiko, a se je politika vpletla v moje življenje,« je nekoč dejala.
Kasneje politiko kot produkt človeškega sveta primerja s svetom narave, v katerem prav tako vlada veliko krutosti. »V svetu narave ni sočutja. Vendar, v nasprotju s človeškim svetom, tudi ni sovraštva, spletkarjenja, zvijačnosti, spletk, ogovarjanja, zlobe.«
Naj ti pridelek zgnije
Vedno sem verjela v pomen jezika. Ko za nekaj obstaja beseda, je tam z razlogom, čeprav včasih prav pomanjkanje besede pove še več. Škodoželjnost oziroma Schadenfreunde, ki ga večkrat v knjigi omeni Mira, je na Balkanu skorajda folklora. Ko eden pograbi za baklo, se mu pridružijo vsi.
Veliko lažje se sprijaznim s slabimi odločitvami ljudi na pozicijah moči, kot s tem, kako radi ljudje drug drugemu kopljemo jamo – brez »pomoči« zunanjih sil. Da smo zmožni, ko nekdo umre, pod novico o smrti komentirati zlobne, naravnost nizkotne opazke, da ob iznakaženju dekleta iz ljubosumja razmišljamo, kaj je naredila, da si je to »zaslužila« (in dejstvu, da storilec v zaporu ne bo preživel veliko časa), mi je in mi zmeraj bo nepredstavljivo. Tega, kako se vsako žensko, ki se malce izpostavi pozornosti, takoj prebiča s seksističnimi žaljivkami, ki naj bi bile utemeljene na podlagi njenega spola, sploh ne bi omenjala; živela sem že marsikje, a tega vendarle nisem doživela nikjer, razen tukaj.
Mira je v knjigi večkrat napisala, da je patriarhat na Balkanu globoko zakoreninjen: »Vedno je bilo lahko napadati ženske tako, da so jih označevali kot lajdre in kurbe,« pravi. In tako v njeni zgodbi, kot v zgodbah večine žensk, ki so si drznile javno izraziti svoje mnenje, kaj hitro opazimo vzorce incelizma – napade moških, ki so bili zavrnjeni, osramočeni ali pa jim je bila samo odvzeta samooklicana pravica do popolne prevlade, zaradi česar so v skrajnem besu in gnevu, ki se v njih kuhata vse od trenutka zavrnitve dalje, pripravljeni raztrgati vsako žensko, ki jim pride na pot – metaforično in fizično. In kaj naredimo, ko to ni frustracija posameznika, temveč družbe? In ko se temu pridružijo še ženske?
»Izbira je izjemno omejena,« je zapisala Mira. »Ali te izberejo za skrajno seksualizirano ‘kurbo’ ali pa neerotično ‘mamo’.« Kasneje je nadaljevala: »Tipičen Balkanec ne zaupa ženskam, še zlasti ne ‘lepim’. Lepše so, slabše se jim godi. V očeh balkanskega moškega že sam pojem ‘ženske’ v svojem bistvu vključuje podobo vlačuge. Zdi se, da vmes ni ničesar. Balkanec obožuje svojo mamo, a pretepa svojo ženo.«
Morda si je prav zato izbrala avtsajderstvo. Položaj avtsajderja je težek, vendar svoboden, je dejala v pogovoru z Mišo Molk. »Vselej sem se počutila kot obstranka. Zmeraj sem se odločila, da se bom počutila kot obstranka.«
Če te napade medved, svetujejo, da se uležeš na tla; če te napade morski pes, ga udariš v škrge. Če pa za tabo teče trop razjarjenih psov, bežiš za življenje. In Mira je zbežala. Kdorkoli pa trdi, da je beg najlažja stvar, očitno še ni bil v položaju, ko bi se moral o tem odločati, sicer bi vedel, da z vsem grdim za sabo puščaš ne le tudi vse lepo, temveč predvsem velik del sebe, ki ga moraš nekje drugje zgraditi znova – kar pa ti ni vedno mogoče.
»There’s no there there«
Mira je v Ameriko odšla iz stiske ter z upanjem, da bo tam lahko nekako zaživela na novo. Tja je odšla z idejo po novi priložnosti, vendar se je kmalu izkazalo, da je imela Gertrude Stein prav – tam ne obstaja.
Predstavljam si, da je ena najtežjih preizkušenj v življenju ugotovitev, da realnost ni to, za kar jo imaš – da, kot je zapisala Mira, »v resnici nisi nikoli vedel ničesar«. In ko se to zgodi tudi pri ljudeh, ki jim najbolj zaupaš, je težko verjeti, da se lahko tvoj svet kadarkoli spet zares sestavi.
Predstavljam si tišino telefona, ki je igralko v Ameriki spremljala vse do konca, četudi je imela okoli sebe nemalo ljudi, ki jih je prepoznala kot prijatelje. Nekateri so bili tam že od prej, drugi so se našli v izgnanstvu. To so bili tisti, ki so jo kljub ponavljajoči se teži življenja osrečili, ji povrnili zaupanje in občutek pripadnosti, a simbolično telefon kljub temu ni več nikoli zvonil na način, kot je zvonil prej.
Nasploh je težava »tujine«, ob tem pa še toliko bolj Amerike, da ideja ni kaj drugega kot skupek pričakovanj, želja in predstav, ki ne izhajajo iz ničesar oprijemljivega. Je mit ali bolje, fatamorgana, ki se razblini ravno, ko jo skoraj dosežeš – vendar je hkrati sama misel dovolj mamljiva, da ljudje še zmeraj poskušajo. Čeprav »dežele sanj in priložnosti« že zdavnaj ni več, pa njena propagandna slika tovarne priložnosti še zmeraj, četudi dotrajana, živi.
Samuel R. Delany je v knjigi Times Square Red, Times Square Blue pisal o tem, kako majhne so možnosti za uspeh prav tam, kjer je potreba po njem izrazito velika. Tudi če je trg večji in bolj mednarodno usmerjen, pa količina ljudi, ki se gnete ob koritu za tisto malo koruze, ki je je na voljo, možnost uspeha skorajda izniči. Ker je število željnih ljudi tako veliko, skorajda ne preostane druge možnosti, kot da se namesto izbiranja med neznanimi obrazi vzpostavi sistem internih poznanstev, predlogov in vez, ki na koncu zapolni prav tista mesta, po katerih hrepenijo anonimne množice, ki pridejo tja prav zaradi njih.
Mira Furlan, ki je v bivši Jugoslaviji veljala za eno največjih igralk, je ob prihodu v Ameriko tako v hipu postala nihče. Kot da ti odobrijo vizum samo, če ob prestopu meje opustiš vse, kar si predstavljal prej, in začneš znova. Nekakšna prisilna tabula rasa. Izkrivljena druga priložnost. Tam je prostora samo za self-made ljudi in pa samooklicane outsiderje, ki hodijo po robu zastavljenih pravil (ampak samo, če obljubijo inovativnost, drugače so takoj nezaželeni).
Mirina prva večja vloga vesoljske ambasadorke Delenn v znanstvenofantastični seriji Babylon 5 je od nje zahtevala, da je obraz prekrila s silikonsko masko, zaradi katere je bila dolgo časa neprepoznavna, medtem ko je persona, ki je nekoč bila, počasi razpadala na območju, ki ga je v Ameriki le malokdo poznal.
Občutek nevidnosti in nepomembnosti pa jo je v novem svetu spremljal do konca življenja. Njena druga večja vloga je bila v nekoč izjemno priljubljeni nadaljevanki Skrivnostni otok, v kateri je igrala vlogo francoske znanstvenice in brodolomke Danielle Rousseau. Kljub večletnem sodelovanju pa je po njenih besedah mnogi v ekipi niso zares poznali po imenu, doživela je veliko ponižanja, pogosto pa je bila iz družbe tudi izključena. Je to tisti Hollywood, po katerem vsi hrepenijo, se je spraševala – in vendar se je vračala v njegovo naročje, naročje narcisa, ki krivdo za neuspeh zmeraj naprti žrtvi, ob tem pa zatrjuje, kako rad jo ima. Še posebej, ko mu ne predstavlja več kamna spotike.
Si ali nisi
Prav krivda je tisto, česar se Mira ni mogla otresti. To se opazi tudi v njenem pisanju, saj se ves čas trudi biti korektna ter prijetna, ugajati je poskušala tudi, ko je bila kritična. Skozi vseh več kot 700 strani knjige se čuti prisotnost spomina na neskončni medijski linč in javni pogrom, ki ju je prestala – čuti se strah pred tem, da je sam obstoj dovolj za obuditev sovraštva, pojav, ki pa tudi v posttrumpovski Ameriki ni redkost. Mira je šla iz enega okolja, kjer je bila vsaka njena beseda potvarjena, v drugo, kjer si prav tako ni mogla privoščiti, da bi rekla kaj narobe – še toliko manj v sodobni Ameriki, kjer je bila knjiga napisana. En stavek in že si nazaj, zreduciran na barbarsko balkanko, ki ne razume, da se »tu« pogovarjamo drugače.
V knjigi to odlično ponazori zgodba s sosedo, ki jo Mira v knjigi poimenuje A. Kljub dobrim odnosom in rednemu druženju začne slednja zmeraj pogosteje omenjati razlike med njima, s čimer Miro postavlja v položaj Drugega, nekoga, ki »ni tak kot oni« – in vendar ni ta položaj nikoli nevtralen, temveč zmeraj s priokusom napačnega, neželenega, manjvrednega. Če bi bila Mira rojena Američanka (karkoli to pač pomeni), se A. morda z njo pač ne bi strinjala v nekaterih pogledih, tako pa je morala kloniti še pod težo rasizma, zaradi česar si v »talilnem loncu kultur« ni mogla nikoli priboriti enakopravnega položaja, možnosti iste obravnave.
Kljub temu da se je vse življenje trudila, da bi ljudi obravnavala kot posameznike in ne skozi prizmo narodnosti, je vse bolj kazalo, da v tujem in do tujcem še posebej neizprosnem okolju delujejo le etnične zveze in da ti, če le-teh nimaš (ali pa jih nočeš), ne preostane veliko možnosti za uspeh. Na koncu so to tiste veze, ki ti daleč od doma še zmeraj dajejo identitetni okvir.
In tako je bila Mira dvojno kriva: če so se ljudje med vojno delili med Srbe in Hrvate, pa se je znotraj skupin ustvarila še delitev na »tiste, ki so ostali, in tiste, ki so odšli«. Izgovorov v očeh rabljev, kot jih imenuje ona, pač ni bilo: kriva je bila za vse.
Kljub vsemu pa ni obupala. Kot je enkrat humorno pripomnila, bi sama vpeljala DNA testiranje za vsakega nacionalista. Če kaj, bi bil to edini smiselni način maščevanja, saj bi lahko na ta način gledala, kako se večini, ki je tako goreče napadala njo in mnoge druge, ruši svet. Identiteta, bazirana na ideji, pač ni realnost. »Čista kri« ne obstaja.
Ugonobiti s srečo
Kot tudi ne popoln nadzor nad lastno srečo. Mira je v Ameriki kaj hitro opazila, da je skupna lastnost komunizma in kapitalizma zanikanje negativnosti, čeprav je slednji v svojem kasnejšem stadiju razvoja dognal celo, kako iztržiti lastne pomanjkljivosti.
Če mediji iz človeka skozi pretirano negativnost ustvarjajo pasivnega, pohlevnega, nezainteresiranega posameznika, ki se zagotovo ne bo uprl, pa to počne tudi pretirana pozitivnost. »Vso to ideologijo sreče, da ‘si zadovoljen s tem, kar imaš’ in ‘sprejemaš svet, kakršen je’, lahko tolmačimo kot perfidno politično igro: ‘Srečni’ (zahvaljujoč prozacu, ne nenadnemu razsvetljenju!) zombiji zagotovo ne bodo začeli revolucije ali se uprli tistim, ki jim brez sramu kradejo, jim lažejo, jih ubijajo in jih izkoriščajo. Tako se ohranja status quo,« je zapisala Mira.
V Ameriki so ju z Goranom ves čas opozarjali, da sta lahko hvaležna za to, kar imata – čeprav so ju skozi takšne pokroviteljske ter ponižujoče stavke aktivno postavljali v manjvreden položaj. Kot tujec moraš biti hvaležen za miloščino, za tisto, kar so drugi zavrgli. Pojej torej s tal in se ob tem še nasmej, no, kako si lahko tako čemerna.
Nemogoča ljubezen
Mira se je že od majhnega borila z željo, da bi jo imeli drugi »najrajši od vsega na svetu«, še ena izmed neizpolnjenih družinskih želja, zaradi katere je že kot otrok doživela veliko razočaranja. Hrepenenje, ki ga ni bilo mogoče zamejiti, je ostajalo z njo, ko so se ji odpovedali prijatelji, ko so jo blatili mediji in odpuščali iz služb. Že pred prisilnim izgnanstvom je opazila, da ne more sprejeti sebe, kot jo vidijo drugi, četudi na dober način. Slava na odru je v njej sprožila sindrom prevaranta, zapisala je celo, da se je večkrat počutila, kot da si je ne zasluži.
Ko je dobila otroka, se je ta negotovost še bolj izrazila. Zdelo se ji je, da drugim nima pravice razlagati o tem, kako naj živijo, ko pa tega še sama ni vedela; zato je Marka vzgajala podobno, kot je njena mama njo, kar bi danes morda označili za permisivno – ampak kako drugače bi sploh lahko, ko pa so ji tisto malo zaupanja, ki ga je imela vase, vzeli in poteptali v imenu idej, s katerimi se ni strinjala?
Mira je vse življenje igrala vloge, ki si jih je sprva določila sama, kasneje pa so jih zanjo ustvarili drugi. Ljudje so jih ljubili, dokler jih ni razočarala oseba za njimi – ona, ki je bila tako drugačna od idej, ki so jih nanjo projecirale množice. Ljudje niso hoteli nje, Mire, želeli so jo zadržati v mejah odra in filma, kot da bi njena resnična podoba predstavljala nevarnost. Medijska gonja, ki jo je doživela kasneje, je iz oboževane igralke v očeh mnogih ustvarila ničvredno izdajalko.
»Vzorec sem poznala že na pamet,« je zapisala v knjigi. »Moja čustva so običajno označena kot ‘dušeča’, ‘premočna’, ‘neobvladljiva’. Označevali so me za ‘preveč intenzivno’, ‘preveč posesivno’, ‘preveč temačno’. Ker je bilo jasno, da si moški najpogosteje želijo lagodnih, neobvezujočih razmerij, sem to vneto poskušala uresničiti. A zdelo se je, da te osnovne ključne zahteve nikoli ne bom mogla povsem izpolniti. Vedno znova so mi govorili, da sem preprosto ‘preveč’. Preveč česa?«
Želela je samo čutiti. »In čutiti. In čutiti. Globoko, kot sem le mogla. To je postala moja življenjska obsesija. In močna potreba. Kot da vsakdanje življenje z vso običajnostjo, plitkostjo in banalnostjo ni bilo dovolj, potrebovala sem močnejšo izkušnjo, globlji čustveni učinek.«
Navidezno preprosta želja, ki pa se v praksi kaj hitro pokaže za precej bolj kompleksno. Ljudje prenesemo težo samo do neke mere, nato pa, ironično, postane pretežka. Morda je to zato, ker ne želimo biti opominjeni na težke trenutke. Ker tudi ko mislimo, da smo srečni, to nismo zares, vsaj ne stoodstotno – in ker je sreča zmeraj izmuzljiva. V Ameriki je Mira redno naletela na gluha ušesa, tudi med izseljenci. Četudi so ji prisluhnili, je bila hitro odpravljena z vljudnostnimi frazami, razumevajočimi pogledi in paketi oblačil, ki jih ni nihče zares potreboval. Lahko je bila otožna (jezna, prestrašena …), ampak z rokom trajanja, nato pa se je pričakovalo, da se »spet sestavi«.
»Človeška čustva so zastrašujoča. V Ameriki so prepovedana,« zapiše v knjigi. To jo je jezilo, saj se je ob zahtevi po prikrivanju svojih čustev v t. i. svobodnem svetu, četudi je bila igralka, čutila utesnjeno. Tja je prišla, ker doma ni bila sprejeta, hitro pa se je izkazalo da tudi v Ameriki ne more biti zares to, kar je. »Jebeš svet, kjer je prepovedana bolečina, kjer je prepovedana jeza, kjer je prepovedana žalost,« je razburjeno dejala po prizoru v filmu Cirkus Columbia Danisa Tanovića, kjer je bila njena žalost označena za »zastrašujočo«. »Seveda sem,« je zapisala. »To sem sprejela kot kompliment. Stara ženska, ki joka za izgubljeno ljubeznijo, je zastrašujoča. Moški lahko prenašajo ženske solze, ko je ženska mlada in lepa. Takrat je njena bolečina ‘ljubka’. V primeru starejše ženske je samo ‘zastrašujoča’.«
Še Rade Šerbedžija, ki je bil skupaj z njo in mnogimi drugimi umetniki prav tako izobčen, ji je po skupnem sodelovanju na Brionih, ki se je zgodilo dobro desetletje po njenem odhodu v Ameriko, pokroviteljsko, kot lahko to stori samo moški, dejal, da to, kar doživlja, ni realnost, da je nora, naj si poišče psihiatra. In nato vse skupaj zanikal.
Boleče je razumeti, da včasih tudi tisti, s katerimi si skupaj v družbenem izgnanstvu, najdejo način, da ti obrnejo hrbet. In da temu kar ni in ni konca. Ko se je leta 2000 vrnila na Hrvaško, je bila šokirana, kako majhno je bilo mesto napram razsežnosti napada, ki ga je doživela. Kako lahko nekaj tako malega sovraži s tako močjo?
Opravičilo, ki pride prepozno
V svetu individualizma in svobode trga ter usode ne moreš računati na nikogar – še umreti moraš sam, komaj potem se morda kdo spomni in opraviči za bolečino, ki jo je zadal. A ironično edina oseba, ki to opravičilo potrebuje, tega trenutka razbremenitve ne more več doživeti. »Če ti dolgujejo le moralno, ne pa tudi zakonsko, ti nikoli ne bodo dali ničesar in bodo kruto ravnali s tabo. Zakaj? Da se znebijo občutka lastne krivde,« igralka v knjigi citira Davida Mahmeta.
Zdi se, da je dala Mira v življenju skozi resnično vse, da so ji pili kri po dolgem in po čez, od socialistov do kapitalistov, na koncu pa jo je – tako zelo cinično – pokončal še zadnji, izvorni krvoses – komar.
A to je samo del zgodbe. V resnici je neka druga Mira s svojim sinom, možem in dvema mačkama nekje na hollywoodskih gričih svojo zgodbo vzela v svoje roke – in jo na svoj način tudi zaključila, med zvezdami, »iz katerih smo«.