AirBeletrina - Rasizem, večji od njune ljubezni
Kritika 19. 9. 2017

Rasizem, večji od njune ljubezni

Knjiga Jackie Kay Rdeča prašna cesta upoveduje toliko kot neupovedljivo, hkrati pa kaže na to, da se določeni odtenki diskriminacije, in znotraj le-te posebej rasizma, pojavljajo v malodane vseh družbah, in da nikoli ne morejo biti lastnost le ene družbene konstelacije. Primeri rasizma, posebej iz škotskega okolja, so namreč tako bližnji slovenski izkušnji, da mora bralec zajeti zrak in knjigo, kljub humorju ter ljubezni, ki je zajeta v njej, na trenutke odlagati. Pisateljica se na primer nekje sredi knjige sreča s svojimi tetami po materini strani. Toplim in prijaznim gospem srednjih let, ki se smejijo njenim trapastim šalam, sprva ni jasno, kdo je Jackie Kay. Pa ne gre za to, da v majhnem višavskem mestecu ne bi imele dostopa do knjig, pač pa da je zgodba o otroku, ki ga je njihova sestra pred davnimi časi morala oddati, ker je zanosila s črncem, v družini vedno ostala zamolčana. “Tu je bila, ko je prvič zanosila. Oh, to so bili hudi časi. Zelo težko ji je bilo. Nikomur se ni zdelo prav, da bi te obdržala,” ena izmed sester zašepeta tedaj že odrasli ženski, medtem ko ostale tete potem, ko izvejo, kdo jih je prišel obiskat, komentirajo, da Jackie ni tako temna in da bi lahko veljala za Španko ali kaj podobnega.

Prizor me je spomnil na starejšega moškega, ki je hodil k nam. Miren, nadvse prijeten človek me je ob vsakem obisku spraševal, kdaj bom deklicama ostrigla lase, in kljub pojasnilu, da tega do njune polnoletnosti ne mislim narediti, je pri vprašanju vztrajal. Ko se je deklicama pridružil deček, je komentiral, pri čemer si je vedno nadel resnoben izraz, češ da je deček veliko svetlejši od deklic, “skorajda bel”. Ker nisem premogla poguma Jackie Kay, ki je svojim tetam ob komentarju o njenem španskem izgledu zgolj vrnila nasmešek ter vzela ponujeni čokoladni piškot, sem se zgolj obrnila proč.

Jackie Kay zagotovo ni melodramatična pisateljica, iz svojega iskateljskega projekta ni naredila mitologije, pač pa toplo, fino pripoved, ki navkljub občutljivi temi ohranja vedrino, hkrati pa vsebuje tudi nepoveličevalno iskrenost. V središče je pisateljica postavila lastno osebnost, vendar njen končni namen ni samoopravičevanje, značilno za klasične avtobiografije, pač pa izpostavljenost, prepišnost, priznanje občutka negotovosti, nepripadanja itd. Avtorica se za razliko od nekaterih literariziranih avtobiografij tudi ni odločila osredotočiti na najbolj ranljivo in hkrati konstitutivno obdobje lastnega življenja – otroštvo, pač pa njena spominska lestvica variira od najzgodnejših otroških let pa do leta 2009. Podajanje osebnih občutkov, ki je ključno za to delo, je torej vpeto v družbene konstelacije. Skozi lupljenje oziroma nalaganje teme pridemo do pisateljičinega razmisleka o rasističnih podtonih škotske družbe, ki so včasih neizgovorljivi ali pa so izgovorljivi samo v literaturi.

Čeprav pisateljica z imenom in priimkom ves čas ostaja prisotna, se Rdeča prašna cesta zaradi številnih obratov, srečnih naključij, predvsem pa pisateljičinih refleksiranih izpovedi bere kot roman. Pisateljica ima panoramsko perspektivo na upovedano, toda še bolj ključno je, da skuša odpreti prostor med resničnimi dogodki in lastnimi izmišljijami. Rodnega očeta, ki prihaja iz Nigerije in ki je v šestdesetih na Škotskem študiral gozdarstvo, si predstavlja kot visokega, dostojanstvenega človeka, z velikim dlanmi, temnima življenjskima črtama in širokim nasmehom. Ko se v Nigeriji sreča z njim, ugleda malodane versko blaznega človeka nizke rasti. “Nekoč sem rad hodil po diskotekah in podobno, pil sem vino in spoznaval ženske, zdaj pa sem pridigar. Ti si tisto, kar je bilo prej, to pa je tisto, kar je prišlo potem,” pisateljici izreče oče v hotelski sobi. Jackie uvidi, da je to skrivnost, stara štirideset let, in da bo to tudi ostala, razen če sprejme Kristusa. Edina pikrost, ki so jo Jackie Kay privošči na račun očeta, je, da “mora biti lepo, če veruješ v takšnega Boga, v božjem imenu skrivaš svojo preteklost in niti za sekundo ne občutiš krivde.”

Prizori, ki se jih pisateljici zdi vredno opisati, niso velike, herojske zgodbe, čeprav ljubezen med njenim očetom in materjo v njeni imaginaciji nosi natanko takšen naboj, temveč najmanjkrat povedane zgodbe o rasizmih v najrazličnejših pojavnih oblikah, o ljubezni med materjo in hčerjo, o nesreči, ki ji je spremenila življenje in zaradi katere je postala pisateljica itd. V Rdeči prašni cesti tudi ne gre za nostalgično vračanje v čase, ki so minili, ali za poskus izumljanja novega, boljšega sveta, pač pa za živahno detektivko, ki jo odlikuje avtoričin humor in zmožnost odpuščanja. Verjetno sta ravno ti dve kvaliteti tisti, zaradi katerih knjigo, ki izhaja iz specifične avtoričine situacije, beremo kot univerzalnejšo izkušnjo o izgubi in ponovnem najdenju. Pri tem odločilno vlogo odigra izjemen lik pisateljičine škotske matere. Ta si je za svojo hčer, Jackie Kay, izmislila zgodbo, zakaj se je biološki oče moral vrniti v Nigerijo. Čeprav je bistvo te zgodbe rasistično, saj povzema romantizirane zgodbe o tem, kako naj bi v Afriki živeli – nigerijski oče se je moral vrniti, ker je bil obljubljen drugi ženski – pa pisateljica na ta način vpelje linijo zgodbe, o kateri nihče izmed vpletenih, pa naj ti prihajajo iz Nigerije ali Škotske, noče spregovoriti; v 60. letih je bil temnopolti nezakonski otrok škandal in samo škotska mati hoče razumeti te okoliščine.

Lastno hčer, Jackie Kay, je prepričala, da je samo sebe videla ne kot človeka, ki je bil zavrnjen, pač pa kot človeka, ki je bil izbran. Škotska starša sta njo in njenega brata izbrala, in tudi ko so kolegi staršev pripominjali, da bi otroka morala biti hvaležna, da sta pristala v napredni družini, sta starša odgovarjala, da sta srečna onadva, ker sta temnopolta otroka dobila v posvojitev. Če pripoved ne bi bila do te mere fragmentirana, bi zgodba škotskega para, ki je imel izbiro, in zgodba para, ki te izbire ni imel, utegnila izpasti trivialno, tako pa zaslutimo pisateljičino preciznost. Ali je avtorica zavestno šla v subverzijo avtobiografsko-pritrjevalnega, ostaja odprto, pa vendarle je očitno, da je na dano situacijo pogledala z distance in da je njeno zanimanje drugje kot pa recimo v aktivizmu. Tisto, kar jo žene v raziskovanje, je črna luknja, ki jo je nagovarjala, da poišče rodne starše, ne glede na to da je odraščala v ljubeči skupnosti naprednega škotskega para. Bistvo njenega iskanja tako ne izhaja iz tega, da je črnka v belopolti državi, kjer je ljudje nimajo za Škotinjo in jo sprašujejo, od kod prihaja, temveč da postaja sama sebi tuja. Bolj od tujca od drugod je torej zanimiv tujec v njej sami.

Tisto, zaradi česar so te zgodbe presežne, so drobni pisateljičini prebliski, ki so posledica njene posebne občutljivosti, recimo za malodane vsakršno obliko drugosti, in ki na nek organski način prerastejo v večjo fresko. Le-to je mogoče brati tudi na ravni odzivanja na rasistične komentarje, med drugim tiste, ki so izrečeni povsem dobrohotno. “Črnci so me vedno privlačili. Sanjarila sem, da bi imela črnčke. Ampak mama mi je govorila, ne nori. Veš, da je takšno razmerje nemogoče in da ne bo nikoli preživelo,” mi je nekoč v ginekološki ambulanti dejala medicinska sestra, potem ko je izvedela, da nosim rasno mešanega otroka. Zmedeno sem se ozrla okoli, kot da skušam s sebe otresti pravkar slišano, kot da kličem na pomoč, toda potem sem s stisnjenimi ustnicami zapustila ambulanto. Jezil me ni toliko komentar, kot to, da se nisem znala prav odzvati. Jackie Kay zna pogladiti in pomiriti. Rasizem je vedno, in ne glede na število incidentov, nepričakovan, zapiše, in zanj nikoli nimaš pripravljenega pravšnjega odgovora.

Pisateljica torej tiste, ki menijo, da so različne oblike diskriminacije, pri čemer poseben poudarek daje rasizmu, stvar preteklosti in da gre samo za pretirano občutljivost in defenzivni refleks posameznikov, postavi na svetlo. Lepota njenega teksta je v obzirnosti, s katero to počne in ki pušča prostor tudi za bralčevo refleksijo; eden izmed mogočih pomislekov je, da sta se njena starša morebiti ljubila, toda okoliščine so ju privedle, da sta se razšla in da niti po vsem tem času ne najdeta besed, da bi svojo bolečino upovedala. In še več, nezmožnost realiziranja ljubezni, kajti rasizem tistega časa je bil večji od njune ljubezni, je na svojstven način zaznamovala njuni življenji tudi v kasnejši dobi. Pisateljica nam torej z vztrajnostjo in smelostjo kaže tisto, kar bi bilo bolje pustiti v zamolku, hkrati pa tudi, v čemer je bolj eksplicitna, da je imela srečo, ker se je znašla v ljubeči družini. Za hip si skuša predstavljati drugo življenje, ki bi ga imela, če bi jo postavili na manj uhojeno rdečo prašnato cesto, toda tega – čeja – kot že rečeno, ne odpira na aktivističen način, če že, je njen aktivizem zgolj intimen, pač pa, da vsemu vdihuje novo življenje. Njeno raziskovanje je popisano kot ljubezenskega zgodba, v kateri vključno vlogo odigra tudi pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie, ki jo prikaže v novi, osebni luči. In nenazadnje je tudi zaradi tega ta avtobiografija dragocena.

 

Jackie Kay: Rdeča prašna cesta. Prevedla Mateja Petan. Založba Zala, 2017. 271. str.