Le nekaj dni zatem, ko je Zoran Predin po koncu neke nepomembne košarkarske tekme mahnil portugalskega sodnika, sem ga srečal v Dvornem baru v družbi splitskih prijateljev, Borisa Dežulovića in Predraga Lucića. K njihovi mizi sem v bistvu pristopil le zato, da bi Zoranu povedal, kar mi je ležalo na duši. Vse razumem, sem mu rekel, okradli so nas v naši dvorani in tebi je prekipelo, a ne razumem, kako si se lahko ti, tako temperamenten, čustven človek, da ne rečem Štajerc, drznil sedeti tik ob igrišču, na sedežu z neposrednim dostopom do pizduna s piščalko. Kot ljubitelj košarke in redni obiskovalec košarkarskih tekem, sem nadaljeval, si ja vedel, kakšni idioti piskajo v Stožicah, vedel si, da vsakega navijača vsaj trikrat na tekmo prime, da bi stopil na igrišče.
Vem, o čem govorim, sem mu rekel. Ko sem bil sam nazadnje v Stožicah in je Olimpija igrala finale Jadranske lige proti Partizanu, sem hotel treščiti ne enega, ampak vse tri sodnike pa še delegata po vrhu, a ker se poznam, sem bil pred tekmo dovolj previden, da sem se usedel dve pregradi in tri varnostnike stran od igrišča.
Tako sem se zakadil, da sem šele po koncu svoje zbadljivke dojel, da Zoranu ni do smeha. Imel je namreč takšnega moralnega mačka, kakor bi pijan zbil peško na prehodu za pešce. In zbežal.
Naslednji je srečo poskusil Boro in dejal, da ima Zoran srečo, ker živi v Ljubljani, kjer bodo nekaj dni vsi ogorčeno tulili Primitivec! in Nasilnež! in Huligan!, potem pa na Zoranov aperkat čez noč pozabili in bo življenje teklo dalje, kakor se ne bi nič zgodilo. V Splitu, mu je pojasnil Boro, bi te do konca življenja zajebavali vsi, natakarji, policisti, zdravniki in vzgojiteljice v vrtcih. Split ne bi zamudil niti najmanjše priložnosti, da te spomni na trenutek, ko si izpadel bedak, na trenutek, ko si izgubil živce na brezzvezni tekmi proti nekemu Budivelniku.
Boro resda ni uspel zvabiti nasmeška na Zoranov obraz, so mi pa njegove besede dale misliti. Reakcijo Splita sem namreč povsem razumel (tudi jaz bi lahko Zorana podjebaval še leta), reakcija moje Ljubljane pa mi je bila uganka. Boro je imel namreč prav. Ljubljančani v podobi šarmantnega sivolasca, ki poje o sončku in skuštranih dekletih, nato pa pri šestdesetih nepričakovano poživini, niso videli prav nič smešnega. Ne, Ljubljančani so bili ogorčeni. Ljubljančani so želeli Predina zapreti, izgnati, bojkotirati, linčati. O njegovem udarcu se je bilo nespodobno šaliti, ker je bila to zanje resnična tragedija. Njegovo dejanje je bilo neopravičljivo in ljudje so tekmovali v tem, kdo bo Zorana ostreje obsodil, sočnejše popljuval, verbalno bolj izmaličil. Jaz pa sem se medtem spraševal, kaj je narobe s temi Ljubljančani, da jih je en sam udarec tako razkuril.
*
Ljubljana je ženska in nasilje je zanjo eksces. Ko sta se v Istanbulu pred mojimi očmi stepla možaka na ulici, je šla množica ravnodušno mimo njiju, kakor se ne bi dogajalo nič pretresljivega, ko pa je skoraj istočasno v Ljubljani taksist udari kolesarja, so na radiju pozivali mimoidoče, naj policiji sporočijo, kar so videli. In naposled se je samoprijavil skesani taksist in mesto si je oddahnilo.
Ne, Ljubljana res ni nasilno mesto in tudi Slovenija ni nasilna družba. To je družba, ki ljubi moške, ki s sodnikom ne bi pokramljali niti o kosmatih medvedih. Takšne ljudi voli za predsednike, takšne ljudi hodi poslušat v koncertne dvorane. Bosanski pesnik Ahmed Burić je nekoč dejal, da ni nikjer na Balkanu v komunikaciji tako malo agresije kot v Sloveniji. In imel je prav. Ljubljančana je res težko pripraviti do tega, da te nekam pošlje. In praktično nemogoče ga je pripraviti do tega, da te rukne na peso. Ljubljana je zato prijetno, nadvse prijazno mesto, a ko sem videl, kako razbesnjeno je to mesto nad Zoranovim izlivom čustev, sem se kot tista aždaja iz starega vica, ki je živela za sedmimi gorami in sedmimi vodami, prijel za glavo in vprašal: »Auuu, gde ja živim!«
Prav nikogar, s katerim sem tiste dni pa tudi pozneje govoril, namreč ni zanimalo, da je bila Olimpija na tekmi proti Budivelniku okradena. Nikogar ni zanimalo, da se je Olimpiji v njeni domači dvorani, pred očmi domačih navijačev zgodila krivica in da to še zdaleč ni bilo prvič. Nikogar ni zanimalo, da si je človek, ki jih je tisti večer dobil po nosu, zaslužil dobiti po nosu (metaforično seveda). Nikogar ni zanimalo, da lahko to resničnega navijača užali, prizadene, razjezi.
Ljubljana se pravzaprav že ves čas vede, kakor bi Zoran Predin sredi drugega stavka Šoštakovičeve pete simfonije nenadoma vstal, odkorakal na oder Gallusove dvorane Cankarjevega doma in nokavtiral Valerija Gergijeva le zato, ker so bile violine orkestra Mariinskega gledališča za odtenek preglasne.
Zoran Čutura, legendarni jugoslovanski košarkar in hrvaški športni novinar, pa pravi, da je Zoran Predin storil le to, o čemer vsi drugi navijači sanjamo. Obvladovanje čustev je seveda temelj civilizirane družbe in vse nas od rojstva dalje učijo, kako naj se kulturno, in kulturno pomeni za našo okolico neopazno, soočamo z jezo, žalostjo, veseljem in strahom. Kulturen odrasel človek za razliko od otroka ali neodraslega divjaka svoja čustva skriva in redki so zato javni prostori, na katerih ljudje tako vidno čustvujejo, kot to počnejo na tribunah športnih prizorišč. Tam si navijači dovolimo glasno preklinjati, tam si dovolimo zverinsko kričati, tam se zavestno prepuščamo čustvom. In bližje kot smo točki prepustitve, bolj uživamo. Na tribuni zato tudi uglajeni profesorji, literarni zgodovinarji in mikrobiologi postanejo prostodušni prostaki.
Ko je denimo letos spomladi Damir Skomina slepo sledil zapisanim pravilom nogometne igre in v devetdeseti minuti tekme Paris Saint Germain Manchester United dosodil najbolj idiotsko enajstmetrovko v zgodovini nogometa, ga je v en glas preklelo milijon pariških uglednežev. Če parafraziram Zorana Čuturo, je tisti trenutek ves kulturni Pariz sanjal o tem, da bi lahko stopil na igrišče in slovenskemu sodniku razbil gobec. In kdorkoli je gledal tisto tekmo, jih je popolnoma razumel.
In če bi leta 2017 v finalu Evropskega prvenstva v košarki sodniki pokradli našo košarkarsko reprezentanco in bi naši junaki tekmo proti Srbiji izgubili, bi se, prepričan sem, cela Slovenija počutila točno tako, kot se je počutil Zoran Predin po koncu Olimpijine tekme z Budivelnikom. Cela Slovenija bi sanjala o tem, da fizično obračuna s pokvarjencem, ki je Dragiću in prijateljem odvzel zlato kolajno.
Zakaj torej Ljubljana ni bila sposobna razumeti čustev Zorana Predina?
*
Ljubljana vsekakor ni Slovenija in Ljubljančani najbrž težko razumejo, da lahko Olimpija, ali sploh karkoli ljubljanskega, v nekom vzbudi močna, neobvladljiva čustva. Morda Ljubljančani ne razumejo takšnega istovetenja s svojim mestom in še manj z njegovimi športnimi simboli. Ker Split, če se vrnemo k Dežuloviću, je Hajduk, Ljubljana pa ni Olimpija. Če so pokradli Olimpijo, niso pokradli Ljubljane, so si bržkone mislili Ljubljančani. Predvsem pa niso pokradli Zorana Predina osebno. Zakaj se je torej tako razburil, če ni nasilnež, ki se rad pretepa pred polno dvorano gledalcev in televizijskimi kamerami, so se zmedeni spraševali.
In morda se ravno v tej odtujenosti Ljubljančanov od vsega ljubljanskega skriva razlog za njihovo moralno zgroženost. Morda prav v tem grmu tiči grajec, ki je doletel Zorana. Ker je Ljubljana mesto, ki ga imajo le redki zares za svojega, Ljubljančani Zoranovega izpada niso zmogli prepoznati kot ljubezenskega. Zanje to ni mogel biti čustven izpad nasilnega ljubimca, kvečjemu prazen nasilniški izgred. Ljubljančani ne ljubijo Ljubljane in ne razumejo redkih duš, ki jo, četudi le navidezno. Njihovi ljubezni ne verjamejo, še posebej, če se izraža na njim nedoumljive in nesprejemljive načine.
*
Čeprav sem se rodil v Ljubljani, se večino svojega življenja nisem počutil kot Ljubljančan. Bil sem čefur in bil sem s Fužin in Ljubljana je bila zame mesto, v katerega sem le občasno zahajal, podobno kot vanj zahajajo ljudje iz Kamnika ali Višnje Gore. Ljubljana je bila mesto, ki mi je bilo hkrati bližnje in tuje, a te občutke sem pripisoval svojemu prirojenemu tujstvu. Verjel sem, da obstajajo tudi bolj slovenski Ljubljančani od mene, pa tudi bolj ljubljanski Ljubljančani, takšni, ki nimajo moje predmestne, neljubljanske identitete. A ko sem z leti podrobneje spoznal svoje mesto, sem presenečen ugotovil, da ni moja neljubljanska identiteta prav nič posebnega. Neljubljanskost je v resnici prevladujoča identiteta Ljubljančanov, saj je večina Ljubljančanov priseljencev, slovenskih in neslovenskih. In Ljubljana ima to neverjetno sposobnost, da neguje in včasih celo poglablja priseljenske občutke svojih prebivalcev. V Ljubljani zato ljudje zlahka ohranjajo svojo tujost in ostajajo Vrhničani, Bosanci, Šiškarji in čefurji. Ali Štajerci.
A kakor za človeka velja, da so njegove najboljše lastnosti hkrati tudi njegove najslabše, je tudi nedomačnost Ljubljane njena najboljša in hkrati najslabša lastnost. Zaradi nje mi nikoli ni bilo težko živeti tukaj in zato sem ji neznansko hvaležen. Istočasno pa Ljubljani to njeno izmuzljivost in nedoločnost tudi zamerim. En del mene bi namreč pri skoraj štiridesetih rad imel povsem svoje mesto, mesto, v katerem bi me občutek tujosti scela zapustil. Tega občutka sem se očitno utrudil in po tihem hrepenim po tem, da bi bil staroselec. Čeprav resno dvomim, da občutek staroselstva sploh obstaja.
A Ljubljana je na žalost mesto, katerega lepote ne ljubiš, marveč jo spoštuješ. Je kot lepa ženska, katere lepoto dojemaš zgolj razumsko in jo razčlenjuješ na pravilne obrazne poteze, na elegantno postavo, na dolge goste lase, na očarljiv nasmeh, na predirne oči. Ljubljana je urejeno dekle prijetnega videza, v katero se je nemogoče zaljubiti. Lepota najlepšega mesta na svetu je konsenz, s katerim si se prisiljen strinjati.
Ljubljana te ne obseda in te ne boli, kakor Orhana Pamuka obseda Istanbul ali kakor Miljenka Jergovića boli Sarajevo. In Ljubljane nikdar ne sovražiš, kakor sovražiš tisto, kar najbolj ljubiš.
Ljubljano sem lahko v mladosti preziral, nad njo sem obupoval, včasih mi je šla na jetra, včasih sem bil naveličan vsega ljubljanskega, a sovražil je nikoli nisem. Ker je nikoli nisem zares ljubil. Ne otožne, deževne in sive Ljubljane mojega zgodnjega otroštva, ne nasršene, zatežene Ljubljane mojega odraščanja, ne te zdajšnje, naličene Ljubljane, ki se je kot najstnica spravila v visoke pete in zdaj nerodno caplja po plesišču.
Pravzaprav se mi zdi, da se že celo življenje opominjam, da je Ljubljana eno lepo, sproščeno in varno mesto, in da si vedno znova očitam, ker se v njem ne počutim tako udobno, kot bi se v tako prijaznem mestu moral počutiti.
*
Lansko poletje mi je v Piranu nek domačin med vsakdanjim domačinsko-vikendaškim prepirom zabrusil Ljubljančan! in že v naslednjem hipu sem tulil nanj: »Jaz nisem zate noben Ljubljančan, pizda!«.
Bil sem užaljen, ker je nekdo meni, Ljubljančanu, rekel Ljubljančan, razjezilo me je, da me tako lahkotno enači z mestom, s katerim v štiridesetih letih nisva zmogla postati eno. Medtem ko meni, da bi se počutil Ljubljančana, ni bilo dovolj niti dejstvo, da sem se v Ljubljani rodil in da v njej vse od rojstva nepretrgoma živim, je on le ošvrknil registrsko na mojem avtomobilu in izpeljal iz nje logičen zaključek. Zanj sem bil Ljubljančan, nadut, bogat in ignorantski, kot so naduti, bogati in ignorantski vsi drugi Ljubljančani, a me niso užalili njegovi predsodki. Ne, jezilo me je, ker je dregnil v mojo prastaro bolečino, ker me je opomnil na moj nerazčiščen odnos do mesta, iz katerega prihajam, ker me je spomnil na zgodovino neuspelih poskusov, da bi se zares počutil Ljubljančana.
V odtujenosti od Ljubljane Ljubljančani pač shajamo le, če nihče ne dreza vanjo, če nas pušča v prepričanju, da v našem mestu ni nikogar, ki bi mu bilo mesto manj tuje, nikogar, ki bi bil v njem udobneje nameščen od nas.
Pravzaprav je možno, da smo Ljubljančani zamerili Zoranu Predinu njegov napad na portugalskega sodnika samo zato, ker to ni bilo dejanje odtujenega človeka. Zoran si je v naših očeh drznil biti Ljubljančan na način, na katerega drugi Ljubljančani to nismo. Ko se je poln užaljenosti zapodil proti sodniku, se je nehote zlil z mestom, bil je Olimpija in s tem Ljubljana in mi smo mu to zavidali. Bili smo ljubosumni na njegova čustva. Kakor mene tisti Pirančan, nas je Zoran spomnil na naše neuspele poskuse prisvajanja lastnega mesta. Kdo ve, morda smo nekoč vsi mi sanjali o tem, da bi se stepli za svoje mesto. Ali da bi vsaj začutili resnično željo po tem.
*
Moj Maribor je tak fejst nor, da srcu vse verjame, poje Zoran Predin in nam se je na trenutek zazdelo, da si želi Zoran ljubiti Ljubljano tako kot Mariborčan ljubi Maribor.
A Ljubljana, dragi Zoran, ni nora in nima srca, smo mu užaljeni zabrusili v odgovor. Namesto srca ima Ljubljana lutkovno gledališče in flancate na Rožniku in Čajno hišo in parkirno hišo pod Kongresnim trgom in več kilometrov urejenega sprehajališča ob Savi. In biti Ljubljančan v resnici pomeni uporabljati Ljubljano. Jo konzumirati. Zato uživaj mesto, Zoran, a ga pusti uživati tudi drugim. Ne dvori mu in mu ne laskaj.
In za živo glavo si ga ne prilaščaj, ker tega Ljubljana ne prenese. Ona ne more biti tvoja, ker je Ljubljana samosvoje, nikogaršnje dekle. Predvsem pa se nikar ne stepi za njeno čast, ti butec štajerski. Ni tvoja dolžnost, da bedaka, ki jo užali, treščiš po nosu. Ljubljana bo že sama poskrbela zase, Zoran. Ljubljana ne potrebuje zaščitnikov, saj dobro ve, da je ni moč osvojiti.
