»Klasična linearna narativa je diktatorstvo.« V zadnjih časih razvpit izrek pisateljice Adanie Shibli. Tiste Shibli, ki so ji na Frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2023 preklicali književno nagrado za njen roman Zgolj detajl, v katerem udejanja ravno to misel. Klasična linearna narativa je privilegij močnih, kanon in arhiv pa sta vedno subjektivna, polna zamolkov in izpuščenih zgodb. Tako v kratkem romanu Zgolj detajl, razsekanem na dva dela, srečamo brezosebno in odtujeno pripoved skupinskega posilstva in umora beduinsko-palestinskega dekleta v letu 1949 skozi oči izraelskega komandanta ter sodobno pripoved anonimne ženske, ki raziskuje okoliščine dekletove smrti ter zaradi omejitve gibanja, ki jo Izrael nalaga Palestincem, umre pod streli vojaka IDF na istem mestu kot neimenovano dekle. S katerim si poleg tega delita rojstni datum. Struktura romana kaže na zgodovinsko ponavljajočo se travmo, zlitje dveh razdvojenih usod, na metajezikovni ravni pa tudi na bitko okupatorjevega jasnega linearnega izražanja proti fragmentiranemu, negotovemu izražanju naratorke druge polovice knjige. S tem opozori, kako marginaliziran govor, govor zatiranih, nikoli nima privilegija takšne koherentnosti in časovnega sosledja; pretežko je identificirati točko, iz katere represija in nasilje izhajata, iz travme pa izhaja nekakšen zamolk, jecljaj, ki seveda vpliva na jasnost naracije.
Klasična linearna narativa je privilegij močnih, kanon in arhiv pa sta vedno subjektivna, polna zamolkov in izpuščenih zgodb.
Skoraj z gotovostjo bi si drznila trditi, da je slovenska pesnica, skladateljica in doktorirana sociologinja Nina Dragičević več kot le površinsko seznanjena z delom in mislijo Adanie Shibli ali vsaj njenimi literarnimi sopotniki in somišljeniki in da vzporednica, ki jo bom potegnila v nadaljevanju, ni nikakršno naključje. Tako njena najnovejša izdaja Nemogoče (Beletrina, 2025), ki piše zgodovino pozabljenih in iz arhivov izpuščenih ženskih skladateljic našega območja, kot antologija Kraljice (ŠKUC, 2025), ki ji je Dragičević urednikovala in jo bom pod drobnogled vzela danes, se zgodovinjenja ne lotita prav nič linearno in prav nič klasično, za tem pa stoji temeljit razmislek. Knjigo Nemogoče bomo v knjižničnem sistemu Cobiss iskali pod oznako »razne literarne vrste«, saj pluje med esejistiko, poezijo, znanstvenim pisanjem, prozo in še čem, vzporednico s Shiblijino Zgolj detajl pa razbiramo v z lastovko nagrajeni kratki zgodbi ali šestem poglavju knjige Nemogoče, »Ena Marija, dve Mariji, nobene Marije«. Tako kot v romanu Shibli sledimo usodi dveh žensk, ki ju zbližuje ali enači isti rojstni datum, tu Dragičević vzporeja usodi Marije Berden in Marije Golobič, gospodarice in služkinje, katerih precej različni usodi se s ponavljanjem njunega skupnega imena v naši zavesti zlivata v eno, kar paradoksno še posebej izpostavi inherentno razredno razliko med posameznicama, kot je v svojem drobnogledovanju knjige Nemogoče izpostavila kolegica Lisa Kolos za Radio Študent.
Tako kot v romanu Shibli sledimo usodi dveh žensk, ki ju zbližuje ali enači isti rojstni datum, tu Dragičević vzporeja usodi Marije Berden in Marije Golobič, gospodarice in služkinje, katerih precej različni usodi se s ponavljanjem njunega skupnega imena v naši zavesti zlivata v eno
Čeprav Kraljice obravnavamo kot antologijo drega, kar v enem izmed svojih obrazov tudi je, sploh tistem, ki nas opozarja na to, kakšen temeljni dosežek za naš prostor je taka pregledna znanstvena izdaja, posvečena izključno dregu, hkrati urednica sama poudarja, da knjiga ni nikakršen kronološki pregled; arhivi se, nas pomirja, brez skrbi gradijo drugje, tukaj pa smo na sledi nečesa drugačnega. Vstop v knjigo sicer orišeta dva kronološka pregleda. »Kronologija genderfuck odpora«, prevedeni članek Gender Mutiny & The Mary Nardini Gang, in pa »Od zapora do odra«, tako imenovani »dosje« časopisnih člankov 20. stoletja, ki omenjajo posameznike, ki na tak ali drugačen način, bodisi skozi preoblačenje ali obnašanje, odstopajo od spolnih norm. Oba pregleda bolj kot da bi služila zgodovinskemu popisu, prikazujeta fluidnost in nelinearnost različnih uporniških gest, razgaljata sovražni novinarski jezik in njegovo postopno preoblikovanje, ki je nastopilo le kot posledica pritiska vse močnejšega gibanja, neposredno nakazujeta stičišča dregovskega upora z razrednim, odstopanje od norm pa najdeta tudi na najbolj nenavadnih mestih, kot je v stanovanju slovenskega duhovnika v Gradcu.
Oba pregleda bolj kot da bi služila zgodovinskemu popisu, prikazujeta fluidnost in nelinearnost različnih uporniških gest
Od tu naprej si prispevki sledijo v dozdevno naključnem zaporedju, ki pa odpre dodatna miselna polja ravno s svojo fragmentiranostjo. Izkaže se, da slovensko dreg klubsko kulturo težko mislimo brez severnoameriške ballroom scene, ki je konec koncev po nekih linijah predhodnik oziroma je omogočila v današnjih dneh predvajano razvpito ameriško oddajo RuPaul’s Drag Race, ki jo požira in referencira tudi naša aktualna scena. Ballroom sceno v vtisih opišeta Langston Hughes in Kevin Omni, k njej pa tok knjige še nekajkrat pripelje v manjših zavojih, denimo v članku Kareema Khubchandanija. Forma časopisnih dosjejev, ki se pojavi še dvakrat, se prav tako izkaže za pravilen oziroma introspektiven format. Časopisno poročanje s svojo subjektivnostjo, ki nas hkrati sicer odmakne od predmeta govora, ki sam nima direktne besede, skorajda direktno zrcali določene družbene fokuse, pušča pa razpoke, v katere moramo informacije aktivno vmeščati bralci sami.
Ko na slovensko sceno zakorakamo direktno, ne moremo odmisliti predhodno usedenih kontekstov. Skozi poezijo Patricije Vulve, Profesorja Pederika Kunta, Ivana Kovača – Mentalike in besedila klubskih hitov, kot je Lepa in suha Vere Vulve in Patricije Vulve, pronica »Hannelore« zvezde berlinskih kabaretov Claire Waldorff in Na zahodu ni nič novegaJovanke Broz Titutk, hrvaške kraljice, ki ustvarja le za ped stran od naših dregic. V poeziji neo_a, Inga Vitmana Ӧrija ali Pavle Zabret pa odtisi More_a Zmin, ki ustvarja v Južni Koreji.
Ko na slovensko sceno zakorakamo direktno, ne moremo odmisliti predhodno usedenih kontekstov.
Pomembno pa se mi zdi predvsem izpostaviti sposobnost celotne antologije, da se lovi v vseh vmesnih prostorih ter s tem stopi še korak naprej, skozi drugo dno pride do tistega globokega sedmega. To nalogo opravi raziskovanje prepleta med dregom in umetno inteligenco, denimo v prevodu pesmi Sladki transvestit Richarda O’Briena in še posebej v članku »Kralji, kraljice, pošasti in bitja: digitalni dreg performans in kvir gibi v umetni inteligenci« Joea Parslowa, ki raziskuje, kakšne souplive imata dreg in umetna inteligenca, ter z dreg podobami onkraj kraljev in kraljic. V razpoke posega tudi intervju s palestinsko kraljico Mamo Ganuush, ki med drugim preizprašuje dominantne reprezentacije drega in potencialne problematičnosti le-teh, in članek »Onkraj spola: rasa, verističnost in kaj šteje za dreg«, ki opozarja na nujnost dekolonializacije drega in razredno razslojenost znotraj scene same skozi prikaz raznih stereotipov in ovir, na katere naletijo dregice, ki se lovijo na še robnejših marginah.
Pomembno pa se mi zdi predvsem izpostaviti sposobnost celotne antologije, da se lovi v vseh vmesnih prostorih ter s tem stopi še korak naprej, skozi drugo dno pride do tistega globokega sedmega.
In če za konec pogledamo še objavljeno pesem Inga Vitmana Ӧrija »Kdo mi piše zgodovino« (»… v čigave stopinje stopam, a te sploh čutim / zgodba legenda odtis pomešan v blato … / če sebi pišem svojo zgodovino / pišem ti zgodbo a zdi se narobe / polagam besede v usta / komu torej zaupati svoj kanon / a ti upam napisat tvojo zgodovino?«), lahko zaokrožimo nazaj do Adanie Shibli in njene misli. Pisati pozabljene, izpuščene zgodovine, življenja, za katera ni bilo mišljeno, da se bodo napisala, kot je o knjigi Nemogoče zapisala sama Dragičević, ne more nikoli biti enostavno, enoznačno, enoplastno. Zato je največja kvaliteta Kraljic morda prav v njihovem hkratnem umeščanju direktno v prostor in čas, v izogibu pretirani akademskosti in v uporabi govoric našega direktnega trenutka ter hkrati v njihovi razplastenosti in iskanju univerzalnosti in odvodov le-te.