V torek, 6. marca, bo na festivalu Literature sveta Fabula nastopila Maylis de Kerangal, ena najbolj kakovostnih in v zadnjih letih najbolj prevajanih francoskih avtoric. Pri Sanjah je že izšel njen roman Pokrpajmo žive (v sklopu Filmske Fabule priporočamo tudi ogled filma!), kmalu se mu bo pridružilo še delo Na tej točki noči, Beletrina pa je v Fabulini zbirki izdala Rojstvo mostu. Odlomek iz slednjega objavljamo spodaj; pripoveduje o naključnem srečanju med ljudmi, ki sodelujejo pri istem nemogočem gradbenem projektu (gradnji mostu).
Več o romanu:
Rojstvo mostu pripoveduje o gradnji mostu v fiktivnem mestu v ZDA. Most naj bi povezoval »zahodno civilizacijo« in »prvobitne kulture«, kar tako zaradi zapletenih medčloveških odnosov kot zahtevnih gradbenih del sproža številne politične, ekonomske, ekološke, kulturne in osebne konflikte. Izjemno tekoč, slogovno mojstrsko izpisan roman v enotni pripovedni tok posrka upanje, sanje, pokrajine, stroje, karierne načrte, družbene razrede, obrti in telesa. Gre za enega najbolj dih jemajočih francoskih romanov zadnjih let.
Najprej prodira naprej med podrastjem, ki ponekod še vedno prepušča obilo svetlobe, nad nedoločljivi prostor se spušča hlad, potem postane temačno.
Globlje v gozdu je noč, zelena in vlažna, in vse polno je hrupa, kot na semnju. Summer je začudena, da je tu pot še vedno tako široka in zemlja potlačena, povsod so vidni sledovi pnevmatik, tac, podplatov, nedolgo zatem ji prideta nasproti dva otroka na rolkah, peljeta se eden za drugim, sem morebiti na avtocesti, ali kaj? Zdaj se počuti bolje, po tistem pripetljaju z mehkimi koleni na belvederu lahko spet normalno hodi. Obkrožajo jo sekvoje, ki so kot ogromni koli, gosta praprot, korenine, obraščene z mahovi mavričnih barv, dolgo priostreno bičje, in vsepovsod po pobočju so črne luknje ‒ Summer kar zmrazi, ko pomisli, kaj če bi tja noter vtaknila roko, gotovo bi prebudila kakšno prazgodovinsko pošast, nemara križanca med merjascem in vidro z rdečimi očmi ‒ nekakšnega kljunaša ‒, ki bi jo še v istem hipu šavsnil. Polagoma postaja gozd vse gostejši, sončni žarki se ne morejo več prebiti skozi drevesne krošnje, spodaj na tleh je tako, kot da bi se znašel na dnu akvarija, sicer pa Summer v resnici zasliši žuborenje vode, nato pride do ovinka, za katerim je skala v obliki rakete, ki jo spominja na tisto v Bois de Vincennes, kmalu zazna še oster vonj po dimu, ki prihaja s čistine ob bregu potoka, Summer gre bliže, zagleda dva stoječa tipa s palicama v rokah, ki opazujeta zaplato zemlje, polno lukenj, iz katerih se kadi, prav zadušljivo se ji zdi, izpod prstenega prekritja gledajo kosi krvavega mesa: Duane Fisher in Buddy Loo prekajujeta divjačino, zraven pa žvečita tobak, ki sta ga nabrala sama.
Takoj prepoznata Summer, ona pa njiju sicer ne, vendar postane hipoma pozorna na rumeni zapestnici, ki na njuni temni koži bijeta še bolj v oči, to sta plastična zapestna obroča s črtno kodo in z zaščitnim znakom družbe, s katerima sta se morala vsako jutro ob prihodu na delo registrirati, ko sta ju približala čitalcu, je zapiskalo ‒ sezam, odpri se. Fanta se pomenljivo spogledata, kaj za vraga počne tu Miss Beton? Ali ne more ostati tam, kjer ji je mesto, »na drugi strani vode«? Kako se lahko kar meni nič tebi nič nariše tukaj in se gre turistko? Kaj si pa domišlja? Da se bodo zdaj kar vsi trije po turško usedli okrog ognja, si privoščili vsak kos mesa in si pripovedovali vice, kot da ne bi bila ona punca, onadva pa fanta, ona belka, onadva pa drugačne barve, eden temnopolt in drugi Indijanec, ona področna vodja na gradbišču, onadva nekvalificirana delavca, ki sta morala odstranjevati blato iz rečnega kanala, z drugimi besedami, inženirka in dva čistilca blata, kaj sploh hoče od njiju, zakaj bi ju za vraga sploh hotela videti od blizu? Od kdaj pa v tej deželi prihajajo belci na piknike k črncem? Buddy Loo je nezaupljiv. Nekoč je namreč že imel težave ‒ januarja 2006, bil je petek zvečer, zunaj pa petnajst stopinj pod ničlo. Neka na smrt pijana punca je ležala na tleh na parkirišču pred bowlingom Woody’s na aveniji Colfax, Buddy jo je pobral, punca je bila vsa pobruhana po svoji kremasti puhovki, škilasto je gledala, Buddy jo je posadil v svoj avto, nagnil njen sedež nazaj, pomislil je, da bi morala v špital, res se mu ni dalo imeti te mrtvo pijane češplje v svojem avtu, malo pozneje je v bolnišnici podpisal vse obrazce in se odpravil domov, a naslednje jutro so v njegovo stanovanje vdrli kifeljci ‒ on je bil že v šoli ‒, prebrskali so mu sobo, iz dekletove denarnice je namreč izginilo sedemindvajset dolarjev, in takoj potem, ko se je vrnil domov, so ga vklenili, ga odvlekli v keho na pridržanje, preverili, če punca ni bila posiljena, izkazalo se je, da ni bila, a zaradi kraje so ga obsodili na mesec dni popravnega doma in opravljanja javnih del, šestnajst let je bil takrat star, prisegel si je, da bo že še našel to punco in ji pokazal hudiča. Ko se je vrnil na prostost, se je spet začel smukati okoli tistega bowlinga, in nekega večera se je skozi vrata zares opotekla tista prasica, bila je v družbi nekega hrusta z bikovskim vratom in steklenim pogledom, oba sta bila pijana, Buddy se je moral zadržati, da punce, ki ga seveda ni prepoznala, kar takoj ni usekal na gobec, iznenada je skočil prednju iz sence med dvema velikima limuzinama, izvlekel pištolo, jo uperil vanju, punca se je najprej režala, ko pa je Buddy zahteval, da se slečeta, je planila v jok, ampak prizanesita mi, spodnjice obdržita, nočem gledati vajinih belskih riti, vajinih usranih riti, izpraznita žepe, o, triinštirideset doooolarjev, nato je zmetal vse njune cunje na kup, na vrh pa še oba para obuval, vse skupaj polil z white spiritom, vrgel na grmado še prižgano vžigalico, njiju pa pustil tam, naga in nebogljena, bosa v snegu, nato se je pobral in nikoli več ni stopil v tisti bowling na aveniji Colfax, govorilo se je celo, da je tip z bikovskim vratom obljubil nagrado tistemu, ki bi ga izsledil živega ali mrtvega. Treba bo torej omejiti stike s svetom, je sklenil Buddy. Summer prestreže njuna pogleda, se odhrka, vpraša ju, kje so izviri Sugar Falls ‒ nekaj ju pač mora vprašati, ne ve, kaj naj sicer reče, saj v resnici ni kaj reči ‒, zaleti se ji, dim ji sili v oči, Buddy Loo z mlahavo kretnjo pokaže nekam v goščavo, ne da bi jo sploh pogledal, Duane Fisher pa ji obrne hrbet in začne izzivalno metati v vodo kamenčke. Tukaj prav zares ni niti najmanj dobrodošla. Buddy Loo se ne gane več, z ogromnim listom rabarbare v tišini razpihava žerjavico. Summer še enkrat pokima, adijo, odstopi kakšna dva koraka nazaj, nato se obrne na petah in gre naprej, zdaj se res ne more obrniti, izviri so že blizu, jih že sliši.
Kako ločiti svetlobo od šumenja vode? Prostrana jasa, obsijana z nekakšno električno belino, tako zelo se blešči, da potrebuje Summer kar nekaj sekund, preden se znajde v zmešnjavi čutnih zaznav in lahko končno razloči slap, ki se peni, visoko travo živo zelene barve ‒ takšne, kakršne je razsvetljeno nogometno igrišče ponoči ‒, da lahko razloči postave otrok, ki se do pasu goli igrajo s plastičnimi vodnimi pištolami, pa tudi ženske in redke moške postave, vsi so Indijanci. Stopa proti slapovom, mladež priteče k njej, otrokom se svetijo oči, sporazumevajo se v jeziku, ki ga Summer ne razume, spremljajo jo vse do skalnatega tolmuna, s pogledom ošine odrasle, ki jo nezaupljivo motrijo, v pozdrav jim pokima z glavo. Nato počepne, da bi pila, večkrat zapored pomoči roke v vodo, se osveži po vratu, čelu, podlahteh. Naenkrat je na jasi smrtna tišina, ves hrup zamre. Ko opazi veliko leseno tablo z napisom Sugar Falls, vstane, da bi šla prebrat, kaj na njej piše, a jo brž ustavi glas za njenim hrbtom, ni vredno truda, vse to je sama reklama, ozre se, tip za njo je belec, edini na jasi. Gledata se. Sugar Falls! Kakšna neumnost! Moški najprej nekaj duhoviči, nato pa ji nenadejano reče, ne bi smeli piti vode iz teh izvirov, ta kraj je nekaj posebnega. Če sem bila pa žejna, mu mirno odvrne Summer. Razgleduje se naokrog, prostor zaznava že bolj razločno, ne odkrije pa več poti, po kateri je prišla. Kje sploh je?
Voda iz slapov ni bila sladka, noben njen požirek. Mladi frančiškanski menih, ki je ustanovil prvi španski misijon v teh krajih, je ni čudežno spremenil v sirup, kot napačno piše v nekaterih turističnih vodičih oziroma v otroških knjigah. Za Indijance so imeli ti izviri vselej zdravilno moč, ta kraj naj bi naseljevali duhovi, zato so se tu že od nekdaj radi zbirali ob dnevih sončnega obrata, najpremožnejši med njimi so pustili svoje bleščeče terence na obrobju gozda, pri belvederu, in šli naprej peš. Vsi so vedeli za ta kraj, poznali so tudi pot do njega. Možakar, na katerega je Summer tu naletela, se je torej docela razumno odločil, da bo Indijancem prav na tej jasi predaval o arheologiji, botaniki, farmakologiji rastlin in njihovem jeziku. Pričakoval je, da ga bodo prihajale poslušat predvsem ženske, in te so se njegovih predavanj dejansko udeleževale najbolj redno, nekatere so morale prehoditi vso dolgo pot skozi mesto, da bi ga slišale. Imel je svojo teorijo: Indijance je treba izobraziti, tako da bodo sčasoma dobili tudi svoje arheologe, šele z njihovo pomočjo si bodo lahko znova prisvojili svoja grobišča ‒ razsejana po tisočerih obrežjih Zaliva, po visokih planotah, pod parkirišči supermarketov, ob avtocestah, pod temelji zgradb ‒, preimenovali svoje ozemlje ter privzeli tehnologije, katerih nepoznavanje jih je vse dotlej stalo odrinjenosti, s tem pa se bo njihov položaj docela spremenil. Moški je bil hkrati bojevit in zlomljen, njegovo razpoloženje je kot nazobčana žaga nihalo med vzponi in padci, njegova malone nasilna gorečnost ni bila uglašena s spokojnim ozračjem na jasi in miroljubnim vzdušjem indijanskega piknika. Med njegovim poukom so ga vsi zbrano poslušali, med dekleti so nekatera vstajala in z ostalimi izmenjavala svoje izkušnje, razvijala so slikovne prikaze ali pa delila učno gradivo. Poskrbljeno je bilo, da Summer niti za trenutek ni ostala brez črne kave, sendvičev s sirom čedar, ponujali so ji tudi piškote in cigarete. Med popoldanskim odmorom so k njej pritekli otroci, eden od njih ji je celo položil glavo v naročje, zagledala se je v notranje kotičke njegovih oči, ki so bili ploski in gladki kot biserna matica, se spraševala, kako lahko premika veke, bila je vsa opijanjena od množice vtisov, samota, ki je postala že povsem porozna, jo je pomirjala, kar sedela je in poslušala tega moškega, čigar glas je bil prodornejši od šumenja slapu, ko je pripovedoval o bedakih po raznih univerzah, ki trdijo, da so gozdna plemena ‒ Muvekma Ohlone ‒ že izumrla, in ko se je razgovoril o njihovem jeziku, njihovih običajih, je celo malo zadremala, ovedla se je šele, ko je svoj nastop zaključil z besedami: Grobove hočemo nazaj zato, da bi lahko primerjali DNK mrtvih in živih ‒ nato je pokazal na otroke, ki so se razigrano lovili in škropili z vodo ‒, bodo že videli, da še vedno obstajajo! Nenadoma se je na njegovem obrazu pojavil nestrpen izraz in Summer je v njem prepoznala tipa, ki ga je srečala na gradbišču, bil je tisti moški, ki je ranil Diderota.
Odločila se je, da se bo še pred nočjo vrnila, našlo se je celo nekaj otrok, ki so se ponudili, da jo bodo pospremili, saj so se tudi sami morali vrniti v Edgefront, starši pa naj bi prišli za njimi malo pozneje. Vso pot so se sukali okrog nje, bili so silno razigrani, ves čas so spreminjali hitrost hoje, večkrat so se ustavili in precej zaostali za njo, nato so jo spet dohiteli, med potjo so si veselo požvižgavali, in ko so se premikali, so jih v kratkih presledkih lovili žarki zlate svetlobe, ki so sekali skozi gozd, zebrasti pasovi sence in sonca so jih zdaj skrili, zdaj spet razkrili. Kdaj pa kdaj je zagledala kakšno glavo, roko, včasih tudi celo postavo in nanjo pokazala s prstom, vidim te! Tudi kadar so se otroci od nje oddaljili, je še vedno slišala njihove vzklike, čeprav ni vedela, ali se smejejo ali se zmerjajo, a kmalu nato je njihov jezik spet postal razumljiv: bliže ko so bili Coci, bolj je njihov indijanski jezik izginjal, Summer pa jih je občudovala, kako se znajo prilagajati svetu.
Maylis de Kerangal: Rojstvo mostu. Prevod: Janina Kos, Beletrina 2018, 10 evrov.
