Ali ste vedeli, da se ljudje med seboj včasih že neznosno razlikujemo? Ne le, da so lasje nekaterih posameznikov izjemno kakovostni, lasje večine pa ne, ne le, da imamo drugačne navade, ljudje se razločujemo zlasti po tem, na kakšen način dan za dnevom tešemo svoj življenjski smisel in cilje, ter nenazadnje po tem, v katere obvezne in neobvezne dejavnosti se investiramo. Slednje se z lepo besedo latinskega izvora imenuje vokacija. Poklicanost, po domače.
Zakaj modrujem o nečem, česar se menda vsi zavedamo? Ker se v resnici tega ne zavedamo vsi. Vse prepogosto se dogaja, da se ljudem natika pričakovanja, s katerim sami nimajo kaj početi, ker se v njih zrcalijo manj kot kuža v luži. Hkrati je v družbeni klimi sodobnosti nekaj tečnega, kar vseskozi upravičuje taisto brezkompromisno natikanje pričakovanj in povsem nerazumnih zahtev. Eno od pričakovanj je v času, ko nas je finančna kriza s svojo govorico zlizala do kosti, dobilo še posebej mogočna orlovska krila: po novem smo vsi rojeni za to, da postanemo podjetniki alias vsi smo ambiciozni, polni inovativnih idej in mladostniškega zagona.
Prejšnji teden sem se po sili razmer znašla med ljudmi, ki niso želeli razumeti, da se sama ne čutim poklicane za to, da bi razvijala spletne aplikacije ali pa začela distribuirati goji jagode in, da mi zamisel odpreti lastno podjetje, ki bi pač proizvajalo nekaj, ne ustreza. Gre za to, da sem nadarjena in utrjena v natanko dveh tipih dejavnosti in se bom, kolikor se ljudje za časa življenja – če je sreča z duševnim zdravjem – razvijamo, razvijala dalje prav v teh dveh tipih dejavnosti in morda še v katerem drugem. Vsakršna volja do napredka ni le emocionalna, pač pa tudi časovna investicija in v kolikor, torej, na planetu Zemlja ne bom več neskončno dolgo in v kolikor mi bo po petdesetem letu starosti zmanjkalo energije za samouresničevanje, moram svoje prioritete in svojo poklicanost primerno urediti. Od vsega skupaj bi imela rada kaj več kot le tone denarja, recimo tisti prhki občutek, da si nekaj storil prav zase, ne za dobo.
Vem, da vse skupaj zveni naivno, kajti ‘suck it up’; če človek ugotovi, da služb ni, potem je treba iz črevesja ven izčrpati nekaj dobrih idej za boljše življenje in glavo iztakniti iz svoje riti, kakor se vulgarno reče. Invencija samega sebe in svoje finančne stabilnosti je krasna lastnost, ki je načeloma dana vsem, kolikor so duševno zdravi, vendar ima tudi takšno izumiteljstvo svoje limite. Nekaterih dejavnosti ne moremo in nočemo opravljati, vsi razlogi za to, kolikor ne gre za razloge lenobe, pa so enako upravičeni in dostojni. Nekateri zadostnih idej ali želja ali znanja za ustanavljanje firm ali za vključitev v vrtoglave vragolije prostega trga nimamo. Nekateri v ozadju pišemo, obdelujemo razpisni material, proizvajamo znanstvene članke o renesančnih freskah, prevajamo knjige, ki jih naposled berejo dijaki, ki pri šestnajstih dobijo vizijo za lastno podjetje, spet drugi zdravimo duševno bolne ali duševno stabilne with too much time on their hands. Če tisti, ki ne proizvajamo materialnih dobrin, ne dobimo in ne najdemo priložnosti za to, da bi se v svoji identiteti dokončno usmradili, potem se bomo vsekakor prilagodili. Vse dotlej pa nam dovolite, da imamo čustva in izobrazbo, ki jih imamo in jih želimo imeti. Dovolite nam, da na trg delovne sile vstopimo po modelu, ki je antipodjetniški, v poklice, za katere se zdi, da se zabrisujejo v antipoklice in se, kar je najpomembneje, želimo dovršiti v tistem, kar nam je ljubo.
Pritisk prave poklicne izbire, ki se izvaja nad ljudmi, se stopnjuje. Antagonizem med pravo in nepravo poklicno izbiro postaja tako velik, da je dovoljeno s podjetništvom novačiti še-ne-čisto-zares ljudi (osnovnošolce, dijake in nasploh druge pubertetnike). Vse ostalo, kar bi utegnilo navduševati odraščajoče posameznike, se rokohitrsko odpravi z argumentom nehvaležne in trde življenjske poti, ki ne prinaša denarja. Pravzaprav je postala naracija uspeha/ambicije v naročju novega tisočletja srhljivo shizofrena. Po eni strani nenehno poudarja trud za status, kri, pot in spermo, prelite v realizacijo posameznikovih sanj, trdi, kako je vse mogoče, kako je tunel od volje do moči mogoče prepotovati le, če je človek neprizanesljivo osredotočen na zadevni objekt volje. Po drugi strani pa se doba vedno znova izkaže za hinavsko tercialko, ki bi rada imela velik in razkošno cvetoč vrt, ne da bi bila vanj pripravljena vložiti nekaj krvi, potu ali sperme (figurativno rečeno, seveda) in bo zato namesto pravih rožic posadila zimzelena drevesa in resje, ki tako ali tako nikoli ne crkne. Tempo kapitalističnega časa je visok in od narcistične osebe zahteva, da uresniči lastne želje, obenem pa vzklika, naj bo na cilju hitro, in ji daje vedeti, da bo na cilju hitro zgolj, če se bo odločala za not-to-bumpy rešitve, naroča ji, naj se do samostojnosti in naposled bogastva dokoplje po liniji najmanjšega odpora, naj, skratka, ustanovi podjetje. Stanje je zares patološko navzkrižno, verjetno od krize duha ne moremo pričakovati več konsistence kot od vrhunca duha, pa vendar – v takšnem svetu se je izjemno težko orientirati. Kapitalizem nam nikoli ni postavljal lahkih nalog, saj se nikoli ni potrudil za doslednost, v dilemah vokacije pa nam je v srce in dušo v zadnjih demokratiziranih desetletjih pometal same svinjarije, nič enoznačnega. Da je naš položaj čudaški, nazadnje dokazuje tudi javno mnenje, ki vpije, da se podjetništva lahko lotimo z enako mero spokoja kot izberemo popoldanski površnik in da je podjetništvo oblika neke dejavnosti, ki zase zahteva relativno malo priprav in znanja, utemeljena naj bi bila predvsem na volji in navdihu, vseeno pa je zaželeno, da se oseba udeleži katerega od dostopnih tečajev ali seminarjev v organizaciji ZRSZ in različnih društev za promocijo samoniklosti.
V vrvenju slabih poslovnih idej in propadlih projektov je očitno najbolj kritičen prav slab občutek za resničnost, izjemno nevarna pa je odsotnost občutka za oceno človekovih zmožnosti in pogojev njegove dejavnosti. Podjetništvo se prikazuje kot odrešenika, izvleklo nas ne bo le iz globalne in zasebniške finančne zagate, temveč bo vsa človekova udinjanja enkrat za vselej postavilo na svoje mesto in na zidove časa načečkalo nekaj novih vrednot. Žal pa je za celotno zgodbo o novih začetkih, tako kot za pričujočo kolumno, zgolj bohotna in gosta zmeda vrednot, želja, ambicij, talentov, veščin, zahtev in pričakovanj, od katerih mora vsakdo sam zase v tihoti noči odbrati prave. Postati podjetnik ni nič več kot obliž čez precej globoko ureznino individualizma, kapitalizma in večnega Beckettovega »kaj pa zdaj, včasih tihega, včasih glasnega kot natakarjev ‘kaj za popit?’«. Postati podjetnik je nova doza peska v oči, ki nam preprečuje videti, kako izjemno dinamičen in kruto fleksibilen je svet dela in zaposlovanja; kako je ob vsem, kar smo odpisali kot iracionalno, še najmanj iracionalno vztrajati pri tistem, kar imamo radi, v čemer smo dobri in v čemer se želimo izpopolnjevati do konca svojih dni, saj nam potreb trga dela ne bo uspelo nikoli ujeti ali jim zadostiti, ker bodo vselej zgolj bežale mimo s svojimi vrečami denarja. Namesto ‘suck it up’ zato predlagam ‘fuck it’. Kompromisov ne želim sklepati zgolj zato, ker je kolektivni duh v krizi, zame bo humanistika imela smisel, četudi je ta smisel kisel, vse do trenutka, ko bo vse skupaj skrepenelo v nič in se bom zares primorana pobrigati za tiste preklete, neokusno izsušene goji jagode.
